Jedro

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljal začasno nezmožnost za delo od 9. 12. 2009 do 30. 3. 2010 v polnem delovnem času, čemur je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugodilo. Zato v pritožbi zoper sodbo ne more več uveljavljati začasne nezmožnosti za delo tudi od 31. 3. 2010 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 19. 1. 2010 v delu, s katerim je bilo odločeno, da je tožnik od 9. 12. 2009 do 24. 12. 2009 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu in od dne 25. 12. 2009 dalje zmožen za delo. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik od 9. 12. 2009 do 30. 3. 2010 začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času zaradi poškodbe pri delu.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je s samo sodbo sicer zadovoljen, moti pa ga, da ni bilo odločeno tudi za čas po 30. 3. 2010. Tožnik meni, da tudi po tem datumu ni bil sposoben opravljati svoje delo niti v polovičnem, kaj šele v polnem delovnem času. Tudi sodni izvedenec specialist ortoped, ki je podal mnenje o njegovi delazmožnosti, je tožniku povedal, da se takšne poškodbe zdravi tudi več kot eno leto.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 19. 1. 2010, s katero je bilo pritožbi tožnika, ki je bila vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 11. 2009 delno ugodeno. Toženec je prvostopenjsko odločbo spremenil in odločil, da je bil tožnik od 1. 12. 2009 do 8. 12. 2009 začasno nezmožen za delo (poškodba pri delu) in od 9. 12. 2009 do 24. 12. 2009 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (poškodba pri delu). Od 25. 12. 2009 dalje pa je tožnik zmožen za delo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku potem, ko je pridobilo tudi mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda, ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času zaradi poškodbe pri delu tudi v obdobju od 9. 12. 2009 do 30. 3. 2010. Glede na tako ugotovitev je poseglo v izpodbijano dokončno odločbo toženca ter jo v tem delu odpravilo in tožniku za navedeno obdobje priznalo bolniški stalež. Svojo odločitev je smiselno oprlo na določbo 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.), po kateri je začasna nezmožnost za delo podana, če pristojni organ ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Glede na pritožbene navedbe tožnik uveljavlja, da se mu bolniški stalež prizna ne samo za čas do 30. 3. 2010, temveč tudi po omenjenem datumu, saj naj bi bil tudi po 30. 3. 2010 nezmožen za delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožnikove pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo v okviru zahtevka, kot ga je postavil na glavni obravnavi dne 9. 6. 2010. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik uveljavljal, da bi mu moralo sodišče priznati začasno nezmožnost za delo od 9. 12. 2009 do 30. 3. 2010 v polnem delovnem času zaradi poškodbe pri delu.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 2. odstavku 73. člena določa, da če v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik je tožbeni zahtevek opredelil na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru tako postavljenega zahtevka. Tudi sodnemu izvedencu je bilo zastavljeno vprašanje, ali je bil tožnik v obdobju od 9. 12. 2009 do 30. 3. 2010 zmožen opravljati delo samostojnega podjetnika z dejavnostjo „trgovina z mešanim blagom“, ali pa je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo. Izvedenec je podal izvedensko mnenje, ki se je nanašalo na obdobje od 9. 12. 2009 do 30. 3. 2010, ne pa za čas pod 30. 3. 2010. Tožnik na izvedensko mnenje ni podal pripomb.

Ker je sodišče prve stopnje odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, tožnik torej ne more šele s pritožbo uveljavljati drug zahtevek oziroma razširitev samega zahtevka, ki je bil postavljen pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče še poudarja, da v pritožbi ni mogoče spreminjati tožbenega zahtevka, saj je v skladu s 1. odstavkom 184. člena ZPP sprememba tožbe dopustna le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje odločilo v okviru postavljenega zahtevka, je s tem pravilno uporabilo tako določbo 2. odstavka 73. člena ZDSS-1, kot tudi določbo 1. odstavka 2. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.