Jedro

Razlogi sodbe, v katerih so le citirane listine, iz kateri bi naj izhajalo določeno dejstvo, niso pa te listine ocenjene, so nejasni in jih ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (II. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Zoper ta del sodbe ni pritožbe. Ugodilo pa je zahtevku za razveljavitev pogodbe o odstopu terjatve z dne 4.6.1992 in protokola k tej pogodbi ter toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 640.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1992 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 130.628,00 SIT (II. točka izreka).

Zoper ta del sodbe (II. točka izreka) je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 353. člena ZPP.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki ga ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru določenem v 2. odstavku 365. člena ZPP/77 in pri tem ugotovilo, da ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje svojo oceno o tem, ali je terjatev, ki jo je tožena stranka odstopila tožeči stranki z odplačno pogodbo o odstopu terjatve z dne 4.6.1992, v času prenosa obstajala ali ne, oprlo le na dopis J.M. z dne 13.3.1992 (priloga A 1). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja izhajalo iz dejstva, da je bilo že s sodbo z dne 21.4.1994 odločeno, da terjatev ob prenosu ni obstajala. Tako je namreč mogoče razumeti tisti del obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zapisalo, da je sodišče že pri tem, ko je odločalo o ničnosti cesijske pogodbe (v razlogih je pomotoma zapisalo "o ničnosti tožbenega zahtevka") izhajalo iz predpostavke, da v času sklenitve cesijske pogodbe terjatev ni več obstajala in da tožena stranka v nadaljnjem postopku ni predložila nobenih dokazov, ki bi vodili k drugačnemu zaključku. V nadaljevanju pa je v izpodbijani sodbi še navedlo, da to izhaja tudi iz konto kartic, ki so priložene k dopisu (priloga A 1) in tudi listin, ki se nanašajo na kompenzacijo (priloga A 2 in A 6 do A 9).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kolikor se je pri odločanju o tem, ali je terjatev, ki je bila predmet sporne cesijske pogodbe, v času prenosa terjatve obstajala ali ne, oprlo na zaključek sodišča prve stopnje v sodbi z dne 21.4.1994, te zaključke napačno uporabilo. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da je sodišče v prej citirani sodbi izrecno zapisalo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je terjatev v času prenosa terjatve obstojala ali ne in je tudi izrecno zapisalo, da tega dejstva ni ugotavljalo, ker je za potrebe odločitve o ničnosti pogodbe izhajalo iz predpostavke, da terjatev ni več obstajala. Dejstvo obstoja terjatve torej sodišče prve stopnje tedaj,ko je odločalo o zahtevku o ničnosti cesijske pogodbe, ni ugotavljalo. To dejstvo je v tem postopku zato bilo dolžno ugotavljati sodišče prve stopnje samo, saj je to dejstvo odločilno dejstvo v tem postopku. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zapisalo, da je presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj in sicer priloge A 1 do A 11, priloge B 1 do B 8 in tudi izpovedi zaslišanih prič. Nato pa je zaključilo, da iz listin A 1, A 2 in A 6 do A 9 izhaja, da terjatev ob prenosu in več obstajala.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj sodišče listin, na katere je oprlo svoj zaključek dokazno ni ocenilo tako, da preizkus sodbe ni mogoč. Sodišče ni analiziralo listin in ni navedlo, iz katere listine izhaja, da je terjatev (katera terjatev) ugasnila, kdaj in kako. Poleg tega pa v sodbi tudi ni ugotovilo odločilnega dejstva, to je, katera terjatev (oz. terjatve) je sploh bila predmet prenosa sporne cesijske pogodbe.

Brez ugotovitve tega dejstva pa ni mogoče ugotavljati, ali je terjatev ob sklenitvi oziroma prenosu terjatve obstajala ali ne.

Poleg tega pa pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin, ki jih je predložila tožena stranka, pri čemer utemeljeno opozarja zlasti na dopis Jeklotehne Maribor z dne 14.10.1992 (napisan po dnevu sklenitve sporne cesijske pogodbe in podpisan s strani Verice Pehardi) in da v povezavi s tem tudi ni ocenilo izpovedi v postopku zaslišanih prič.

Zaradi vsega tega je ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče najprej ugotoviti, katera terjatev oziroma terjatve so bile predmet cesijske pogodbe. V cesijski pogodbi je naveden le znesek 800.000,00 SIT, specifikacija terjatev pa je bila priloga te pogodbe. Iz navedb strank izhaja, da je šlo za terjatve po večih računih IMK 14. oktober Kruševac. Nato bo moralo na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov ugotoviti, ali so terjatve ob prenosu obstajale ali ne in to ustrezno obrazložiti. Če niso obstajale, bo moralo ugotoviti, kdaj in na kakšen način je katera od njih prenehala.