Jedro

Zavarovanje, ki sta ga sklenila organizator dirke in tožena stranka glede na splošne pogoje in zavarovalno polico ni podlaga za zavarovalno jamstvo zavarovalnice za premoženjsko škodo na vozilu udeleženca dirke - voznika, ki nastane ob aktivni udeležbi na avtomobilističnih dirkah kljub vključitvi jamstva iz splošnih pogojev v polici, ker ta hkrati vsebuje tudi posebno določilo, ki izključuje kritje poškodb na vozilih udeležencev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z obrazložitvijo, da ni podano zavarovalno jamstvo zavarovalnice za vtoževano materialno škodo, nastalo na vozilu tožnika, kot aktivnemu udeležencu avtomobilske dirke, ki jo je organiziral zavarovanec tožene stranke.

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 338/I ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga spremembo sodbe ter ugoditev njenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da organizator ni pravilno postavil tabel, zato je prišlo do škodnega dogodka, pri čemer je ravnal krivdno, zato je sicer podana njegova krivdna in ne objektivna odgovornost. Sodišču prve stopnje očita, da se je pri razlagi zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev osredotočilo predvsem na določila o opredelitvi zavarovanih nevarnosti iz (1.) in (2.) odstavka 1. člena Splošnih pogojev ter na izključitve po 1). točki (2.) odstavka 3. člena Splošnih pogojev PG-odg/99-12, ki pa jih je napačno razlagalo ter zato napačno zaključilo, da tožniku nastala škoda na dirkalnem avtomobilu, kljub temu, da je zanjo odgovoren organizator prireditve, ni krita po zavarovalni polici št. ... Pritožba očita, da je sodišče prezrlo 15. čl. Splošnih pogojev, ki določa, da zavarovanje obsega tudi odgovornost prirediteljev avtomobilskih dirk med samo dirko, toda le, če oblastveni organ zapre dirkalno stezo za javni promet. Tožnik meni, da zavarovalna polica krije škodo, ki je nastala udeležencu dirke po krivdi organizatorja. Iz zavarovalne police izhaja, da po polici niso kriti medsebojni odškodninski zahtevki udeležencev dirke oziroma voznikov in poškodbe na njihovih vozilih, vendar smiselna razlaga tega določila kaže na to, da gre v tem primeru za nesreče ter škodne primere, ki nastanejo zaradi medsebojnih trkov udeležencev dirke. Poudarja, da že sama narava zavarovanja odgovornosti organizatorja pripreditve iz organiziranja športne prireditve jasno kaže na namen pogodbenih strank, ki je ta, da organizator prireditve sklene zavarovanje za kritje škode, do katere bi prišlo zaradi njegove krivde. Neumestna je razlaga sodišča, da bi tožnik na osnovi pogojev hitrostne preizkušnje, ki jih je od organizatorja prireditve dobil skupaj s prijavnico, moral vedeti, da škoda, ki nastane njemu osebno ali na njegovem dirkalnem avtomobilu ne bo krita na osnovi zavarovalne police, ki jo sklene organizator prireditve, ampak mora sam poskrbeti za ustrezno zavarovanje. Sodišče je v preveliki meri zaupalo izpovedi prič G. ter Š., da je bila v obravnavanem primeru zavarovana le odgovornost za škodo do tretjih oseb, oziroma njihovih stvari. V kolikor bi bilo temu res tako, ne bi bilo tega v zavarovalni polici treba posebej izpostaviti. Iz zavarovalne police pa tako v prvi vrsti in prednostno izhaja, da je zavarovana odgovornost prireditelja iz organiziranja športne prireditve ter šele v nadaljevanju, da so kriti tudi zahtevki za škodo gledalcev in na stvareh, ki bi jo povzročili udeleženci dirke z vozili med dirko ali treningom. Pritožba nadalje še trdi, da je sodišče razlagalo splošne pogoje tožene stranke preveč pristransko. Upoštevati bi moralo, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, ker pa je med strankama razlaga Splošnih pogojev sporna, je pri razlagi nejasnih določil treba iskati skupni namen pogodbenikov ter upoštevati načela obligacijskega prava, v obravnavanem primeru pa je potrebno upoštevati tudi razlagalno pravilo za tipske pogodbe, ki določa, da se nejasna določila pogodbe, ki jih je v naprej pripravila ena od pogodbenih strank, razlagajo v korist druge stranke. Določila Splošnih pogojev o zavarovanih nevarnostih se razlagajo zato široko, o nezavarovanih nevarnostih pa ozko, pri čemer pa so pravila o zavarovanih nevarnostih splošne narave, pravila o nezavarovanih nevarnostih pa predstavljajo izjemo, ki jo je treba razlagati ozko tudi na podlagi splošnih pravnih načel. Tožnik v pritožbi nadalje meni, da v konkretnem primeru velja uporabiti določilo čl. 143 ZOR, po katerem so nična določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo namenu pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, v II. odstavku pa je dana sodišču celo pravica, da zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, na podlagi katerih druga stranka zgublja pravice iz pogodb ali pa so sicer nepravični ali pretirano strogi nasproti drugi stranki.

Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Navaja, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožena stranka predlagala izdajo vmesne sodbe, tožnik se je s tem strinjal in glede na takšne okoliščine pravdni stranki sodišču še nista predložili svojih stroškovnikov, zato je odločitev sodišča prve stopnje zmotna tudi v delu, ki nalaga tožniku povrniti stroške postopka v višini 195,29 EUR, saj stroški ob koncu obravnave sploh niso bili priglašeni. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki je imela za posledico, da tožniku ni bilo omogočeno, da v spis vloži svoj stroškovnik, zato ga prilaga k pritožbi. Pritožnik priglaša tudi stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti toženi stranki, zavarovalnici, zaradi nepodanega zavarovalnega jamstva, je pravilna.

Ni pritožbeno sporno, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahteva plačilo materialne škode na dirkalnem vozilu, ki je nastala, ko je bila kot voznik z njim udeležena na avtomobilski dirki, ki jo je organiziral zavarovanec tožene stranke, ki je imel pri toženi stranki zavarovano odgovornost po polici št. ... z dne 5. 9. 2000, katere sestavni del predstavljajo tudi Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti tožene stranke PG-odg/99-12 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Materialno pravo za presojo zavarovalnega jamstva tožene stranke tako predstavljajo določila te zavarovalne police (priloga A6) skupaj s Splošnimi pogoji (priloga B3), s katerimi sta tožena stranka (zavarovalnica) in njen zavarovanec (organizator avtomobilistične dirke) medsebojno uredili zavarovalno razmerje. Splošni pogoji PG-odg/99-12 res v 1.) tč. (2.) odst. 3. čl. določajo, da zavarovalnica ne jamči za nesrečo pri aktivni udeležbi na avtomobilističnih dirkah, vendar določajo tudi, da lahko stranke to dogovorijo drugače. Tudi Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR (škodni dogodek se je zgodil dne 23. 9. 2000, zato je po določbi čl. 1060 Obligacijskega zakonika - OZ, ZOR relevanten predpis glede obligacijskih razmerij) v 5. odst. 902. čl. določa, da če se kakšno določilo splošnih ali posebnih pogojev in določilo police ne ujemata, veljajo določila police. S tem je tako dopuščeno, da pogodbene stranke lahko v zavarovalni polici dogovorijo in uredijo zavarovalno razmerje tudi drugače, kot to določajo Splošni pogoji, in če je temu tako, veljajo posebna določila na polici. Polica št. 4146676 pa ima posebna določila, ki določajo, da zavarovalno razmerje, poleg nevarnosti iz 1. čl. (1) in (2) odst. vključuje tudi jamstvo za primere po 1.) tč. (2.) odst. 3. čl. Splošnih pogojev, torej tudi za nesrečo pri aktivni udeležbi pri avtomobilističnih dirkah. Na tem mestu tako sicer ni pritrditi interpretaciji sodišča prve stopnje, da zavarovalna polica izključitve po 1) tč. (2) odst. 3. čl. Splošnih pogojev ni drugače opredelila, saj je to izključitev po Splošnih pogojih, z zavarovalno polico vključila v zavarovalno jamstvo. Vendar zavarovalna polica v nadaljevanju poleg tega, da omejuje jamstvo do višine 9,360.000,00 SIT, našteva jamstvo tudi za zahtevke za škodo gledalcev in na stvareh, ki bi jo povzročili udeleženci dirke z vozili med dirko ali treningom, zahtevke za škodo, povzročeno na opremi cestišča, posevkih, travnikih in objektih ob trasi prireditve, v zavarovanje so vključeni tudi športni funkcionarji. Nadalje pa, kar je tudi povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, polica izključuje kritje za medsebojne odškodninske zahtevke udeležencev dirke oziroma voznikov in poškodbe na njihovih vozilih. Navedena izključitev jamstva tako, kot je napisana, po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da zavarovalnica ne krije medsebojnih odškodninskih zahtevkov voznikov, torej s tem njihovih medsebojnih odškodninskih zahtevkov tako za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, zato pa je nadaljevanje te izključitvene določbe glede izključitve jamstva za poškodbe na njihovih vozilih, razumeti kot dodatno izključitev kritja za škodo na vozilih udeležencev, ne glede na način nastanka. Pritožba zato nima prav, ko meni, da je potrebno tolmačiti to določilo na polici tako, da je izključeno le jamstvo za medsebojne odškodninske zahtevke udeležencev, ki nastanejo zaradi medsebojnih trkov udeležencev dirke. Zavarovanje, ki sta ga sklenila organizator dirke in tožena stranka tako glede na Splošne pogoje in zavarovalno polico ni podlaga za zavarovalno jamstvo zavarovalnice za materialno škodo na vozilu udeleženca dirke - voznika, ki nastane ob aktivni udeležbi na avtomobilističnih dirkah, kljub vključitvi jamstva iz 1) tč. (2.) odst. 3. čl. Splošnih pogojev v polici, ker ta hkrati vsebuje tudi posebno določilo, ki izključuje kritje poškodb na vozilih udeležencev.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje določilo 15 Splošnih pogojev ugotoviti zavarovalno jamstvo tožene stranke. To določilo Splošnih pogojev predstavlja splošno določbo o zavarovanju odgovornosti prireditelja, tudi avtomobilskih dirk. Vendar pa, ko iz zavarovalne police izhaja izključitev jamstva za poškodbe na vozilih udeležencev, ob že obrazloženem tudi sklicevanje na to določbo Splošnih pogojev ne more vplivati na zaključek o nepodanem zavarovalnem jamstvu zavarovalnice za vtoževano materialno škodo. Obravnavana določila v polici glede izključitve zavarovalnega jamstva so zapisana jasno, zato razlagalno pravilo, na katerega se pritožba sklicuje, ki velja za tipske pogodbe (čl. 100 ZOR), ne pride v poštev, saj takšna razlaga pride v poštev le pri nejasnih pogodbenih določilih. Zato tudi v tej smeri pritožbi ni pritrditi.

Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ker ob obrazloženem iz zavarovalne pogodbe ne izhaja zavarovalno jamstvo za materialno škodo na vozilih udeležencev avtomobilske dirke. Ob dejstvu, da je tožbeni zahtevek uveljavljan le še proti zavarovalnici, pa je ob zgoraj obrazloženem vprašanje, ali gre za krivdno ali objektivno odgovornost organizatorja, postalo neodločilno za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika proti zavarovalnici.

Tudi stroškovno odločitev pritožba neutemeljeno izpodbija. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom proti toženi stranki v pravdi ni uspela, zato kljub temu, da je bila napovedana sicer izdaja vmesne sodbe (zapisnik o glavni obravnavni z dne 18. 12. 2007), o zahtevku pa je bilo odločeno s končno sodbo, tudi dejstvo, da tožeča stranka ni vložila stroškovnika, ne bi moglo vplivati na pravilnost pritožbeno izpodbijane stroškovne odločitve. Zato tudi smiselno očitana bistvena kršitev postopka po čl. 339/I ZPP ni podana. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške (čl. 154/I ZPP). Ne drži pritožbeni očitek, da stroški tožene stranke niso bili pravočasno priglašeni in so ji zato neutemeljeno priznani. Edini pravdni stroški, ki so bili toženi stranki priznani, so stroški sodne takse za odgovor na tožbo, ki pa jih je tožena stranka priglasila že ob vložitvi odgovora na tožbo (list. št. ... spisa).

Uradni preizkus, ki ga pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih razlogov opravi na podlagi čl. 350/II ZPP, pa tudi ni pokazal nepravilnosti, s katerimi bi bila obremenjena sodba sodišča prve stopnje. Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno na podlagi določila čl. 353 ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

S pritožbo tožeča stranka ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbe (čl. 165/I v zvezi s čl. 154/I ZPP).