Jedro

S priposestvovanjem se pridobi lastninska pravica, če je pravni prednik dobroveren in zakoniti posestnik in če je je potekla zakonsko določena priposestvovalna doba. Obstoj dobrovernosti posesti se domneva, če pa pa je podan pravočasen ugovor, da posestnik ni bil dobroveren, mora sodišče o tem presojati. Dobroverna posest, ki privede do priposestvovanja, pomeni, da je posestnik v zmoti o tem, kdo je resnični lastnik nepremičnine. Ta zmota mora biti opravičljiva, kar pomeni, da mora biti posestnik prepričan, da je stvar njegova, tudi potem ko je z običajno potrebno skrbnostjo preveril vse okoliščine, ki se tičejo njegove posesti določene nepremičnine. Vprašanje je, ali je posestnik ob nakupu nepremičnine ravnal z ustrezno raziskovalno dolžnostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica dela nepremičnine parc.št. 263.S, stanovanjska stavba v izmeri 313 m2, vpisane pri vl. št. 278 k.o. ...., to je stare zidanice oziroma kleti tlorisnih dimenzij cca. 6 x 10 metrov s pritličjem in podstrešjem. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da bo o obsegu dela parc. št. 263.S, katerega lastnica je postala tožnica, odločilo s končno sodbo, s katero bo odločeno tudi o stroških postopka.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da že iz izpovedbe tožeče stranke izhaja, da sta bila tožnica in njen pokojni mož ob sklenitvi sporne pogodbe z dne 26.8.1987, sklenjene z M. K. in V. K., seznanjena z zemljiškoknjižnim stanjem in sta vedela, da prodajalca nista zemljiškoknjižna lastnika sporne stavbe. To je razvidno tudi iz same kupoprodajne pogodbe. Zato tožnica in njen pokojni mož nista mogla biti dobroverna posestnika. Sama priposestvovalna doba je bila tudi najmanj dvakrat prekinjena, v letu 1996, ko je toženka kupila sporno nepremičnino od J. K., in v letu 1998 oziroma 1999, ko je Upravna enota M. tožničinemu možu J. S. zavrnila vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja z obrazložitvijo, da ni lastnik nepremičnine. Dopisa UE M. tožeča stranka ni hotela vložiti v spis, saj je vedela, da dokazuje nedobrovernost tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika. Iz vloge Geodetski upravi, Izpostava Č., je razvidno tudi, da je tožničin mož predlagal tej upravi, naj sporni del pripoji k njegovi parc. št. 2324/2 k.o. .... J. K. je izpovedala, da ni nikoli prepustila posesti sporne nepremičnine komu drugemu. Priči J. S. in M. U. sta zainteresirani za izid te pravde, ostale priče pa niso vedele povedati ničesar konkretnega.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zavzelo stališče, da je tožeča stranka s svojim pravnim prednikom (pokojnim možem J. S.) uživala sporni del nepremičnine parc. št. 263.S (v nadaljevanju stara zidanica) v dobri veri kot svojega vsaj od sklenitve kupoprodajne pogodbe z M. K. v letu 1987 in da je od tedaj dalje potekla 10-letna priposestvovalna doba po 2. odst. 43. člena SPZ (zaradi česar naj bi tožeča stranka oziroma njen pokojni mož pridobil lastninsko pravico na stari zidanici s priposestvovanjem na podlagi 2. odst. 43. člena SPZ), to pa že pred 2.10.1998, ko je Upravna enota Metlika z dopisom zahtevala od J. S., da dopolni vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za izgradnjo hleva in strehe nad prizidkom na parc. št. 263.S k.o. Drašiči. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da toženka v letu 1996, ko je kupila nepremičnine od J. K.(med njimi tudi parc. št. 263.S), glede na svojo raziskovalno dolžnost ni mogla v dobri veri in v zaupanju v zemljiškoknjižne podatke pridobiti lastninske pravice tudi na stari zidanici, saj jo je užival J. S., to pa je bilo toženki tedaj znano, zaradi česar določbe 2. odst. 44. člena SPZ po mnenju sodišča prve stopnje ne pridejo v poštev.

Pritožba upravičeno graja navedene ugotovitve sodišča prve stopnje in se utemeljeno sklicuje na vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP (v mejah v pritožbi navedenih razlogov in glede na uradoma upoštevne razloge - 2. odst. 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je uporabilo napačen predpis. Če se je priposestvovalna doba iztekla že pred uveljavitvijo SPZ (do 31.12.2002) oziroma naj bi pravni prednik tožeče stranke pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem že pred 1.1.2003, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe ZTLR, ne pa SPZ (266. člen SPZ). Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem, ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002. Gledano z vidika določb ZTLR je sodišče prve stopnje v materialnopravnem pogledu očitno štelo, da je bil tožničin pokojni mož J. S. kot njen pravni prednik dobroverni in zakoniti posestnik stare zidanice, saj ugotavlja, da naj bi pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem že po preteku desetih let od sklenitve kupoprodajne pogodbe z M. K. z dne 26.8.1987 (2. odst. 28. člena ZTLR). Glede dobrovernosti njegove posesti je sodišče prve stopnje izhajalo iz zakonite domneve njenega obstoja (3. odst. 72. člena ZTLR), pri čemer pa se ni ukvarjalo s presojo ugovorov tožene stranke, podanih že v odgovoru na tožbo, da pokojni J. S. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 26.8.1987 sploh ni bil v dobri veri. Če bi se ti ugovori izkazali za resnične, bi to pomenilo, da pravni prednik tožeče stranke vse do svoje smrti 7.8.2003 ni mogel biti dobroveren posestnik, zaradi česar ne bi bilo mogoče šteti, da je pridobil lastninsko pravico na stari zidanici s priposestvovanjem, saj je bila dobrovernost pogoj za priposestvovanje lastninske pravice (28. člen ZTLR). Glede na čas trajanja tožničine posesti kot dedinje po pokojnem možu (od 7.8.2003 dalje) pa bi v tem primeru tudi ona ne mogla pridobiti lastninske pravice na stari zidanici s priposestvovanjem do dneva vložitve tožbe v tej pravdi (če bi že imela položaj dobrovernega lastniškega posestnika, kar pa bi bilo neverjetno že glede na njeno izpovedbo, kot je povedano v nadaljevanju), saj desetletna doba še ni potekla (2. odst. 43. člena SPZ). Tako se pokaže, da sodba sodišča prve stopnje o ugovorih tožene stranke glede dobrovernosti posesti J. S. nima nobenih razlogov, gre pa za odločilna dejstva, zato je v tem pogledu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati vse ugovore oziroma trditve tožene stranke o tem, da J. S. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 26.8.1987 ni bil v dobri veri. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da so po njegovi oceni toženkini ugovori glede na izvedene dokaze tehtni in vzbujajo resen dvom o dobroverni posesti J. S. na stari zidanici. V overjeni kupoprodajni pogodbi z dne 26.8.1987 (priloga B2) je kot predmet prodaje opredeljena parc. št. 2324/2, pašnik v izmeri 58 m2, kupoprodajna pogodba pa vsebuje tudi vknjižbeno dovoljenje, da se na parc. št. 2324/2, pašnik 58 m2, vknjiži lastninska pravica v korist J.S.. Vknjižbeno dovoljenje vsebuje tudi zapis, da je na tej parceli "postavljena klet, katere katastrska označba v tej zemljiški knjigi manjka". V "neuradnem" zapisu te kupoprodajne pogodbe z istim datumom (priloga A4) so ponovljeni podatki o tej nepremičnini (in da se prodaja parc. št. 2324/2 z na tej parceli postavljeno kletjo), izrecno pa je tudi dodano, da so podatki bili preverjeni na zemljiški knjigi 7.5.1987, kar je razumeti tako, da se je tudi J. S. kot kupec predhodno pozanimal, kakšno je stanje te nepremičnine v ustreznih zbirkah podatkov (kataster, zemljiška knjiga), saj navedeni zapis v kupoprodajni pogodbi kaže, da pravo stanje nepremičnin, brez preverjanja na ustreznem mestu, ni bilo povsem jasno. Glede na to in ob tem, da predstavlja parc. št. 2324/2 po katastrskih podatkih (kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe) pašnik v izmeri 58 m2, v tožbi pa tožnica trdi, da je J.S. tedaj kupil parc. št. 2324/2 ter klet ob tem zemljišču (ta objekt predstavlja staro zidanico oziroma klet, ki je predmet tega spora), ta stara zidanica pa po tožbenih trditvah meri okoli 60 m2, celo več kot sama parc. št. 2324/2, ne more biti dvoma, da je bil J. S. ob nakupu nepremičnine dolžan ravnati vestno, z običajno potrebno skrbnostjo in preveriti, kakšno je resnično stanje teh nepremičnin (kaj posamezna parcela predstavlja v naravi in kakšno je njeno lastninsko stanje). Razen iz že navedenih razlogov je bil tako dolžan ravnati tudi zato, ker je bilo že pred nakupom ugotovljeno, da M. K. ni lastnik "cele parcele" (kot je v zvezi s tožničino izpovedjo pojasnjeno v nadaljevanju) in ker je iz že tedaj preverjenih zemljiškoknjižnih podatkov izhajalo, da je objekt (stavbišče) le na parc. št. 263.S in ne na parc. št. 2324/2, glede na stanje v naravi na tem delu pa je prav tako šlo samo za staro zidanico oziroma en sam objekt. Ko nastane vprašanje (ne)obstoja dobre vere (odgovor nanj je materialnopravne narave), same domneve dobrovernosti ni mogoče preširoko uporabljati. Dobroverna posest, ki privede do priposestvovanja, pomeni tudi, da je posestnik v zmoti o tem, kdo je resnični lastnik nepremičnine. Ta zmota pa mora biti opravičljiva, kar pomeni, da mora biti posestnik prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je z običajno potrebno skrbnostjo preveril vse okoliščine, ki se tičejo njegove posesti določene nepremičnine. Kot je sodišče prve stopnje glede toženke ugotavljalo, ali je bila ob nakupu parc.št. 263.S v dobri veri oziroma ali je tedaj ravnala z ustrezno raziskovalno dolžnostjo, velja podobno (kot je bilo že prej obrazloženo) tudi za presojo ravnanja J. S. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v letu 1987 (z vidika pravnega pravila par. 1500 ODZ, katerega sedaj obsega 2. odstavek 44. člena SPZ). Dosedanje ugotovitve pa, kot že rečeno, vzbujajo resne pomisleke, da bi bil J. S. dobroverni posestnik stare zidanice. Če je J. S. ob nakupu ravnal premalo skrbno glede na ugotovitve v zemljiški knjigi 7.5.1987, in se ni prepričal, kakšno je pravo stanje nepremičnine (zlasti to, na kateri parceli stoji stara zidanica in kdo je zemljiškoknjižni lastnik te parcele), to tudi pomeni, da ni bil v opravičljivi zmoti oziroma da takšne nezadostne skrbnosti ni mogoče šteti kot sprejemljivega ravnanja, kar bi pomenilo, da takšna posest J.S. ni mogla biti dobroverna.

S tem v zvezi bo moralo sodišče prve stopnje bolj kritično presoditi tudi samo izpoved tožeče stranke, ki je zaslišana kot stranka izpovedala, da sta (z možem) "sprva hotela kupiti celo parcelo, pa je bilo v Črnomlju ugotovljeno, da lastnik te parcele ni M. K., zato je J. S. tedaj vrnil aro M. K.." Ker je bil M. K. zemljiškoknjižni lastnik zgolj parc.št. 2324/2 je očitno s to drugo nepremičnino ("celo parcelo") tožeča stranka mislila na parc.št. 263.S (po katastrskih podatkih vodena kot stavbišče, kar je bilo tedaj zabeleženo tudi v zemljiški knjigi - priloga B3). Tožeča stranka je pri tem še izpovedala, da je nato M. K. ponovno ponudil odkup njenemu možu in mu je (leta 1987) tako prodal staro zidanico in del zemlje za tem objektom. Ob upoštevanju navedbe v tožbi, da "takrat ta del (mišljena je stara zidanica) ni bil odmerjen oziroma parceliran ter tako tudi v posledici ni bil narejen prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi" (tudi omenjanje parcelacije, ki bi bila potrebna za prenos lastništva, kaže na vednost pridobitelja o pravem stanju nepremičnin), bo moralo sodišče prve stopnje pri odgovoru na vprašanje dobrovernosti posesti J. S. analizirati tudi pomen ostalih ugotovljenih dejstev v dosedanjem postopku. To velja tudi glede pomena okoliščine, da je Upravna enota M. z dopisom z dne 2.10.1998 pozvala J. S. k dopolnitvi vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja v zvezi z nameravanim gradbenim posegom na parc.št. 263.S (s tem v zvezi bo potrebno oceniti tudi pomen ravnanja tožeče stranke, ki tega dopisa ni hotela predložiti v sodni spis, z vidika določbe 5. odst. 227. člena ZPP, saj je to možnost tožnica zavrnila tako na predlog tožene stranke, kot po sklepu sodišča na naroku 7.3.2008) in glede pomena nepopolne listine v prilogi A5 (potem, ko je tožena stranka že v odgovoru na tožbo predlagala sodišču, da pozove tožnico k predložitvi popolne listine oziroma še druge strani, da se bo videlo, kdaj je bila vložena, pojasnilo tožnice šele na zadnjem naroku, da ne razpolaga s popolno listino, ni videti ravno prepričljivo). Že na prvi strani te listine (priloga A5) pa je jasno razvidno, da je njen vlagatelj (J. S.) moral vedeti, da stara zidanica zemljiškoknjižno ni njegova last (in da tudi ni bila v lasti M. K.), saj je predlagal Geodetski upravi, Izpostava Č., da v katastrskem načrtu popravi zaris znaka "Z" (znak pripadnosti) glede stare zidanice tako, da bo spadala k parc. št. 2324/2 in ne več k parc. št. 263.S. V zvezi z omenjenim dopisom Upravne enote M. pa se bo morda pokazalo za potrebno opraviti tudi že v odgovoru na tožbo predlagane poizvedbe pri Upravni enoti M. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožničin pokojni mož priposestvoval lastninsko pravico na stari zidanici, se ni ukvarjalo s presojo preostale dejanske podlage tožbenega zahtevka, ki se nanaša na trditve o tem, da je že M. K. pridobil lastninsko pravico na stari zidanici po samem zakonu, to pa z gradnjo (na tujem svetu) in s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovljenem postopku obravnavati tudi to trditveno podlago tožeče stranke (če bo ugotovilo, da J. S. ni bil dobroveren posestnik). Pri tem pa bo moralo zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja tudi upoštevati, da pravna pravila ODZ za razliko od ZTLR v nobenem primeru niso predvidevala pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil gradnje na tujem svetu, če graditelj ni bil dobroveren (v primeru, če je M. K. res zgradil sporni objekt). Glede posesti M. K. (če bo ugotovilo, da je bil posestnik stare zidanice), pa bo moralo sodišče prve stopnje, tako kot je bilo pojasnjeno že glede posesti J. S., kritično presojati tovrstne trditve pravdnih strank in ugotoviti, ali bi bila posest M. K. lahko takšna, da bi vodila do pridobitve njegove lastninske pravice na stari zidanici s priposestvovanjem.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava nakazana vprašanja in nato znova odloči o zahtevku, pri čemer so napotki pritožbenega sodišča razvidni že iz dosedanje obrazložitve tega sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).