Jedro

Iz zapisnika o izjavi kršitelja, ki se sicer nanaša na odločanje o prekršku, je razvidno, da je tožnik povedal, da je na Policijsko postajo Ljubljana Center podal prošnjo za določitev roka za prostovoljno zapustitev države, do te pomembne okoliščine pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Če je tožnik sam prosil, naj se mu da poseben rok za zapustitev države, je to vsekakor pomembna okoliščina pri odločitvi, ali je potrebno tožniku omejiti gibanje, saj ta okoliščina nedvomno vpliva na presojo o tem, ali res obstaja nevarnost pobega.

Tudi če bi se ugotovilo, da je podan razlog za omejitev gibanja, bi morala tožena stranka v skladu z načelom sorazmernosti obrazložiti, zakaj se je odločila za najstrožjo obliko omejitve gibanja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Policijske postaje Ljubljana Center št. 2253-44/2017/3 (3E692-230) z dne 27. 3. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker obstaja nevarnost pobega. Nastanitev traja do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, podan pa je hkrati tudi pogoj, da ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. V nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo v sklopu begunskega vala, kjer so jih avtobusi pripeljali na območje Republike Slovenije. Ob vstopu ni imel potne listine niti vizuma za vstop ali bivanje. 18. 10. 2015 je podal namero za mednarodno zaščito. Z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, ki je postala pravnomočna z dnem sodbe Vrhovnega sodišča RS, to je 22. 2. 2017, je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena. Od 14. 3. 2017 (to je bil dan vročitve) dalje v Republiki Sloveniji biva nezakonito. Tožnik je sprva bival v Centru za tujce, potem je bil premeščen v Azilni dom, kjer je bival približno eno leto, nato je bil premeščen v izpostavo Azilnega doma na Kotnikovi ulici, kjer je bival še do teden dni nazaj, nazadnje pa je bival na naslovu A. v stanovanju, katerega lastnik je B.B. Glede na to, da tožnik ob vstopu v Republiko Slovenijo ni imel ustreznih listin in da mu je bila s sodbo vrhovnega sodišča pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, je s tem storil prekršek po 2. alineji drugega odstavka 145. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožena stranka navaja, da za tožnika obstajajo razlogi nevarnosti pobega po petem odstavku 67. člena in okoliščine po drugem odstavku 68. člena ZTuj-2, saj je vstopil v državo kljub temu, da ni posedoval veljavne potne listine niti veljavnega vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje, ki ga lahko izda pristojni organ Republike Slovenije ali države pogodbenice Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje tudi s tem, da tožnik v Sloveniji nima sorodnikov, pri katerih bi lahko prebival. Tožnika ni mogoče takoj odstraniti, zato je bil odpeljan na podlagi odločbe o nastanitvi v Center za tujce v Postojni. Tožena stranka med drugim še navaja, da se lahko bivanje v Centru za tujce iz objektivnih razlogov z odločbo podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti. Lahko pa prosi tudi za milejše ukrepe ali pa o njih po uradni dolžnosti odloči center, če je namen nastanitve mogoče doseči tudi na drug način.

3. Tožnik v tožbi navaja, da mu izpodbijana odločba ni bila osebno vročena, ampak je bil z njo seznanjen posredno iz obrazložitve odločbe o vrnitvi. Nadalje navaja, da mu ni mogoče očitati, da države ni zapustil v danem roku, saj mu tak rok v odločbi o vračanju sploh ni bil dan kljub njegovi pisni prošnji. Poleg tega mu ni mogoče očitati, da je begosumen, saj na njegovi strani niso podane osebne okoliščine, ki bi upravičevale sklep, da obstaja nevarnost pobega. Nadalje tožnik našteva, katere so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca. ZTuj-2 določa tudi milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega. Pri njem ne obstajajo okoliščine, kot so naštete v zakonu. V Slovenijo je vstopil v okviru balkanskega begunskega koridorja, ki je bil organiziran s strani držav, po ozemljih katerih poteka balkanska begunska pot in zato njegov vstop v Slovenijo ni bil nezakonit. Pri tem se sklicuje na to, da bo o tem vprašanju, ali velja vstop v državo v okviru koridorja za nezakonit, odločilo Sodišče EU v zvezi s predhodnim vprašanjem, ki ga je zastavilo Vrhovno sodišče RS. Navaja, da mu prepoved vstopa v Slovenijo ni bila odrejena. Prav tako ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ter ni posedoval ponarejenega dokumenta ali navajal lažnih podatkov. Po vstopu v Slovenijo je nemudoma vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter čakal na pravnomočno odločitev v Sloveniji do konca. Ves ta čas ni zapustil Slovenije. Tudi po prejemu sodbe vrhovnega sodišča, s katero je postala pravnomočna zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito, ni zapustil Slovenije, ampak se je dnevno javljal v Azilnem domu. V Sloveniji ima možnost prebivanja pri prijatelju, kar vse je tudi navedel v pisni prošnji za dodelitev 30 dnevnega roka za prostovoljno zapustitev države. Vseh teh okoliščin tožena stranka ni presojala pri izdaji odločbe o pridržanju v Centru za tujce. Zakonitega prebivanja ni mogel prekoračiti, saj takega dovoljenja nikdar ni imel. Nadalje še navaja, da je zoper sodbo vrhovnega sodišča, ki se nanaša odločanje o mednarodni zaščiti, vložena ustavna pritožba na ustavno sodišče in da lahko ustavno sodišče zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija. Zgolj negativno zaključen postopek za priznanje mednarodne zaščite ne more biti razlog za to, da se posameznika pridrži v Centru za tujce. Postopek o mednarodni zaščiti, ki je zaključen, je šele podlaga za sprožitev postopka vračanja. Tožena stranka bi morala tudi presojati glede na njegove osebne okoliščine, ali naj se ga pridrži v Centru za tujce ali pa se mu izreče milejši ukrep na podlagi 81. člena ZTuj-2. Tovrstne presoje ob upoštevanju načela sorazmernosti pa ni bilo. Taka presoja mora biti narejena ob odločanju o morebitnem pridržanju v Centru za tujce, ne pa šele po tožbi v upravnem sporu. Tožnik predlaga, naj sodišče po opravljeni obravnavi odpravi odločbo o nastanitvi v Centru za tujce, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje trditvi, da tožniku izpodbijana odločba ni bila vročena. Iz vročilnice je razvidno, da mu je bila vročena dne 27. 3. 2017. Vztraja pri tem, da so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Tožnik je v državo vstopil brez veljavne potne listine, veljavnega vizuma ali dovoljenja za prebivanje. V Sloveniji nima sredstev za prebivanje in nima sorodnikov, pri katerih bi lahko prebival. Od 14. 3. 2017 do 27. 3. 2017 je v državi prebival nezakonito in je s tem bil v prekršku. Sicer pa predmet te zadeve ni nezakonitost vstopa v državo, ampak nezakonito bivanje v času od vročitve odločitve vrhovnega sodišča, to je od 14. 3. 2017 do 27. 3. 2017. V zvezi s tožbenim očitkom, da bi morala tožena stranka presojati, ali lahko izvede milejši ukrep, pri čemer se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 132/2015, pa tožena stranka pojasnjuje, da ni šlo za enako dejansko stanje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče najprej pojasnjuje, da se ne strinja s tožbeno navedbo, da izpodbijani sklep tožniku ni bil vročen. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je bila odločba o nastanitvi tožniku vročena dne 27. 3. 2017. Prvi odstavek 78. člena ZTuj-2 določa, da ima tujec zoper odločbo o nastanitvi pravico do vložitve tožbe v treh dneh od vročitve odločbe. Kot je razvidno iz tožbe, je bila ta poslana 30. 3. 2017 priporočeno po pošti, kar pomeni, da je bila vložena pravočasno in to že po vročitvi odločbe, zato jo je sodišče obravnavalo po vsebini.

7. Izpodbijana odločba temelji na določilu prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ki določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev.

8. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da obstaja nevarnost pobega, češ da je tožnik vstopil v državo kljub temu, da ni posedoval veljavne potne listine niti veljavnega vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje. Na drugem mestu obrazložitve, to je v obrazložitvi v tretjem odstavku pa navaja, češ da od vročitve sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dalje v Republiki Sloveniji tožnik biva nezakonito. Pri tem ni jasno razvidno, ali je bilo pri izdaji odločbe mišljeno, da je tudi to razlog, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce. Ne glede na navedeno pa sodišče meni, da v kolikor je prišel tožnik v Slovenijo na način, ki je bil organiziran s strani držav, po ozemlju katerih je tekla balkanska begunska pot, se pri tem postavlja vprašanje, ali je mogoče šteti tak vstop za nezakonit. Ker je to odprto vprašanje, tožnik upravičeno opozarja na to, da je v zvezi s tem bilo s strani Vrhovnega sodišča RS postavljeno predhodno vprašanje in bo o tem odločalo Sodišče EU. Tožena stranka bi morala pri presoji nezakonitosti vstopa upoštevati tudi to okoliščino.

9. Glede vprašanja, ali izhaja nevarnost pobega zaradi tega, ker takoj po vročitvi sodbe vrhovnega sodišča tožnik ni takoj zapustil Slovenije, pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev 30 dnevnega roka za prostovoljno zapustitev države. Iz zapisnika o izjavi kršitelja z dne 27. 3. 2017, ki se sicer nanaša na odločanje o prekršku, je razvidno, da je tožnik povedal, da je na Policijsko postajo Ljubljana Center podal prošnjo za določitev roka za prostovoljno zapustitev države, do te pomembne okoliščine pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Če je tožnik sam prosil, naj se mu da poseben rok za zapustitev države, je to vsekakor pomembna okoliščina pri odločitvi, ali je potrebno tožniku omejiti gibanje, saj ta okoliščina nedvomno vpliva na presojo o tem, ali res obstaja nevarnost pobega.

10. Razen zgoraj navedenega pa je potrebno tudi upoštevati, da je po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2 možno tujcu omejiti gibanje bodisi v Centru za tujce ali pa izven centra. V skladu z načelom sorazmernosti (tretji odstavek 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) bi morala tožena stranka upoštevati, da tudi v primeru, če so podani razlogi za omejitev gibanja, se lahko gibanje omeji le na način, ki je neogibno potreben, da se lahko doseže namen omejitve gibanja, to je preprečitev tujcu, da bi se izognil postopku odstranitve. Ni vedno nujno potrebno, da bi se moralo gibanje omejiti na prostore Centra za tujce, če je možna tudi milejša oblika, kar je potrebno v vsakem primeru posebej proučiti glede na okoliščine posameznega primera. Tudi če bi se ugotovilo, da je podan razlog za omejitev gibanja, bi morala tožena stranka v skladu z načelom sorazmernosti obrazložiti, zakaj se je odločila za najstrožjo obliko omejitve gibanja.

11. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ocenjuje, da se izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti in je iz tega razloga odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb v tožbi ni opredeljevalo. Sodišče v navedeni zadevi tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.