Jedro

Procesno postopanje (preiskovalnega) sodnika in vrsta odločitve, ki jo (preiskovalni) sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Za presojo pravilnosti sodnikovih strokovnih stališč in odločitev so predvidena tako redna kot izredna pravna sredstva, zato graje pravilnosti samega dela preiskovalnega sodnika zagovornik ne more uveljavljati preko zahteve za njegovo izločitev.

Izrek

Pritožba zagovornika zahtevane osebe A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Podpredsednik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom Su 664/2024 z dne 17. 7. 2024 zavrnil zahtevo zagovornika zahtevane osebe v postopku izročitve A. A. za izločitev preiskovalnega sodnika B. B. z dne 9. 7. 2024. 2. Tak sklep izpodbija zagovornik zahtevane osebe iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi ni konkretneje opredelil, kateri izpodbojni razlog po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uveljavlja, pri čemer je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da graja predvsem dejanske ugotovitve kot podlago za uporabo procesnih določb o izločitvi preiskovalnega sodnika, torej smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi poudarja, da ima preiskovalni sodnik v postopku za prijetje in predajo državi prosilki podobno "vlogo" kot sodnik poročevalec, ki po "zaključenem" postopku spiše "osnutek" sodne odločbe oziroma pripravi poročilo, ki se kot takšno tedaj v sodni praksi tudi v veliki večini primerov sprejme s strani izvenobravnavnega senata. Posledično smatra navedbe preiskovalnega sodnika v izjavi z dne 12. 7. 2024, da sam o ničemer ne odloča, kot pravno brezpredmetne. Zagovornik pojasnjuje, da je preiskovalni sodnik na naroku dne 6. 7. 2024 zahtevani osebi večkrat (po njegovem spominu pet krat) razložil, kaj je predmet postopka za prijetje in predajo državi prosilki, pri čemer pa je le pri zadnji, torej peti razlagi o predmetu postopka za prijetje in predajo državi prosilki povedal, da se bo zahtevana oseba o krivdi izjavila pred sodnikom v Združenem kraljestvu ter, da naj več ne govori o nekrivdi za očitana ravnanja. Navkljub izzvanosti s strani zahtevane osebe bi se preiskovalni sodnik moral tudi petič vzdržati sedaj pritožbeno problematiziranega komentarja, tj., da se bo o krivdi zahtevana oseba izjavila pred sodnikom v Združenem kraljestvu, s čimer je po mnenju zagovornika dejansko že ustvaril negativno mnenje o zahtevani osebi oziroma o njenih stališčih, v smeri nasprotovanja izročitvi pravosodnim organom, v čemer prepoznava obstoj utemeljenega dvoma v njegovo nepristranskost. 5. Z zagovornikom ne gre soglašati, saj so razlogi podpredsednika v izpodbijanem sklepu prepričljivi in smiselni. V presoji obstoja odklonitvenega razloga za izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je namreč podpredsednik sodišča prve stopnje pravilno izhajal iz ustreznega pravnega izhodišča, ko je preko subjektivnega testa (z vidika osebnega prepričanja preiskovalnega sodnika) in objektivnega testa (z vidika okoliščin, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o nepristranskosti sodnika) presojal nepristranskost preiskovalnega sodnika, katerega izločitev je zahteval zagovornik. Pritožbeno sodišče pritrjuje sprejemljivim in tehtnim razlogom podpredsedniku sodišča, ki je presojo nepristranskosti v danem primeru opravil ustrezno. Pritožbeno sodišče pa k ponujenemu izčrpnemu razlogovanju dodaja, da vtis, ki si ga ustvari stranka (v danem primeru v postopku izročitve zahtevana oseba in njen zagovornik), niti ni odločilen, saj mora biti dvom v nepristranskost sodišča upravičen v objektivnem smislu.

6. Za razliko od zagovornika zahtevane osebe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podpredsednik sodišča prve stopnje ustrezno upošteval določila ZKP, saj procesna opravila preiskovalnega sodnika ne kažejo na kakršnokoli pristransko ravnanje. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da procesno postopanje (preiskovalnega) sodnika in vrsta odločitve, ki jo (preiskovalni) sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.1 Za presojo pravilnosti sodnikovih strokovnih stališč in odločitev so predvidena tako redna kot izredna pravna sredstva, zato graje pravilnosti samega dela preiskovalnega sodnika zagovornik ne more uveljavljati preko zahteve za njegovo izločitev2. 7. Dvom v nepristranskost preiskovalnega sodnika bi se utegnil upravičeno zastaviti le v primeru eklatantnih kršitev določb kazenskega postopka, torej, če bi bilo že na prvi pogled mogoče skozi kršitve postopka zaznati kakšno privilegiranje katere od strank, česar pa v konkretnem primeru ni zaznati. Že podpredsednik sodišča prve stopnje je v točki 6 razlogov izpodbijanega sklepa ugotovil, da si je preiskovalni sodnik pravilno prizadeval za pošteno in pravilno procesno vodenje in je zahtevani osebi po podanem pravnem pouku, ko ga je opozoril na pravico do molka, da se mu ni treba zagovarjati, lahko pa navede, kar ima povedati v svoj zagovor, omogočil tudi podajo zagovora. Poleg tega ni zanemarljivo dejstvo, da v danem primeru preiskovalni sodnik tudi še ni o ničemer odločil in da o izročitvi zahtevane osebe tudi ne bo odločal. Posledično je pritožbena primerjava preiskovalnega sodnika v postopku za prijetje in predajo državi prosilki z "vlogo" sodnika poročevalca, ki po "zaključenem" postopku spiše "osnutek" sodne odločbe oziroma pripravi poročilo, ki se v sodni praksi v veliki večini primerov sprejme s strani izvenobravnavnega senata, netočna in povsem brez teže, saj je v svoji biti glede na ločene pristojnosti preiskovalnega sodnika in izvenobravnavnega senata, ki so jasno, določno in nedvoumno opredeljene skozi določbe ZKP, povsem zgrešeno in kot takšno pravilnih pravnih in dejanskih zaključkov izpodbijanega sklepa podpredsednika sodišča ne morejo v ničemer omajati. Prav ima namreč podpredsednik sodišča, ki je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa tehtno obrazložil s strani zagovornika svojstveno tolmačena procesna pravila ZKP in tozadevno pravilno poudaril, da če v postopkih prijetja in predaje zahtevana oseba ne soglaša z izročitvijo državi prosilki, o sami izročitvi ne odloča v skrajšanem postopku preiskovalni sodnik, ampak odloča o dovolitvi ali zavrnitvi predaje na podlagi predloga preiskovalnega sodnika izvenobravnavni senat okrožnega sodišča, po morebiti vloženem pravnem sredstvu glede odločitve izvenobravnavnega senata pa tudi še višje sodišče. 8. Po obrazloženem zatorej v konkretni zadevi dejansko niso podane nobene okoliščine in dejstva, ki bi kakorkoli izkazovala pristranskost preiskovalnega sodnika pri zaslišanju zahtevane osebe. Pritožbeno problematiziranje procesnega ravnanja izpostavljenega preiskovalnega sodnika glede na določila ZKP namreč ni utemeljeno, saj je izpodbijano postopanje podprto z določbami ZKP ter zatorej povsem zakonito in ne daje podlage za dvom v njegovo nepristranskost. 9. Po obrazloženem, ko pritožbeno sodišče skozi pritožbene poudarke ni zasledilo ničesar drugega, do česar bi se še moralo dodatno opredeliti, je o pritožbi zagovornika zahtevane osebe A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za zahtevano osebo v postopku izročitve nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper navedeni sklep po tar. št. 74012 Taksne tarife v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Enako VSM Sklep II Kp 25553/2018 z dne 3. 2. 2022 in z dne 18. 1. 2023. 2 Tako tudi VSM Sklep II Kp 9855/2019 z dne 23. 9. 2020 in VSM Sklep II Kp 25553/2018 z dne 18. 1. 2023.