Jedro

Tožbeni zahtevek je zahteva stranke po določenem pravnem varstvu. Njegovo vsebino in obseg določi tožnik v tožbi z navedbo dejstev, na katera opira svoj zahtevek (1. odst. 180. čl. ZPP). Tožnika sta v tožbi navedla, da že vrsto let uporabljata parcelo, tožena stranka pa naj bi s svojim dejanjem motila njuno posest. V postopku pred sodiščem prve stopnje kljub navedbi, da je lastnica parcele, tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni oblikovala na dejanski podlagi iz 42. čl. ZTLR. Zgolj dejstvo, da bi se del zahtevka glasil enako tudi v primeru uveljavljanja negatorne tožbe, ne daje sodišču pooblastila, da spor reši na drugi dejanski (in pravni) podlagi, kot uveljavlja stranka sama (1. odst. 2. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke, da je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in se v bodoče vzdržati takih in podobnih posegov ter zahtevo tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Zoper sklep se je prvi tožnik pravočasno pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sklep je napačen, saj gre dejansko za motenje lastnine. V postopku je bilo dokazano, da je prvi tožnik lastnik parcele, v katero je posegla tožena stranka. Sodišče bi moralo ugoditi drugemu delu zahtevka, saj je šlo za poseganje v lastnino, ob čemer ni pomembna posest ali motenje posesti. Dejansko stanje je bilo sicer ugotovljeno, niso pa pravilno uporabljeni materialni predpisi. Določilo 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) obravnava motenje lastninske pravice, torej vsakršno poseganje v lastnino. Sodišče bi moralo zato ugoditi drugemu delu tožbenega zahtevka in zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov. Zaradi spleta čudnih okoliščin je bila zadeva obravnavana po sedmih letih, pa tudi predlagana začasna odredba ni bila izdana, čeprav bi se z njo preprečila samovolja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, vendar pritožbeno sodišče tega ni upoštevalo, saj je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožba ni utemeljena. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Tožbeni zahtevek je zahteva stranke po določenem pravnem varstvu. Njegovo vsebino in obseg določi tožnik v tožbi z navedbo dejstev, na katera opira svoj zahtevek (1. odst. 180. čl. ZPP). Tožnika sta v tožbi navedla, da že vrsto let uporabljata parcelo (v naravi stadion s športnimi objekti), tožena stranka pa naj bi s svojim dejanjem motila njuno posest. Uveljavila je zahtevek, s katerim je predlagala, da sodišče ugotovi motenje njune posesti (1. tč. zahtevka), toženi stranki naloži vzpostavitev prejšnjega stanja in ji prepove takšne ali podobne bodoče posege (2. tč. zahtevka) ter povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki (3. tč. zahtevka). Svoje navedbe je na naroku dne 30.9.1993 res dopolnila s podatki iz zemljiške knjige, vendar pa tožbenega zahtevka ni spremenila - kot za odločitev relevantno dejstvo je namreč navedla, da je tožeča stranka "kot zakoniti in dejanski uporabnik stadiona posest stalno izvrševala v različnih oblikah dejavnosti." Dejanska in pravna podlaga uveljavljanega tožbenega zahtevka je torej kljub dodatnim navedbam ostala enaka in za odločitev v sporu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila ZTLR o posesti in motenju posesti (V. poglavje ZTLR). Šele v pritožbi prvi tožnik trdi, da je bilo s posegom tožene stranke ovirano izvrševanje njegove lastninske pravice oziroma da ga je tožena stranka neutemeljeno vznemirjala kot lastnika (in ne posestnika). Gre za zatrjevanje drugih relevantnih dejstev (poseg v lastninsko pravico), ki narekujejo tudi drugačno presojo spora, obenem pa to pomeni spremembo tožbe, saj ta temelji na drugi dejanski (in pravni) podlagi. V postopku pred sodiščem prve stopnje kljub navedbi, da je lastnica parcele, tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni oblikovala na dejanski podlagi iz 42. čl. ZTLR. Še vedno je zahtevala prenehanje poseganja v posest (in ne prenehanje vznemirjanja svoje lastninske pravice). Sodišče prve stopnjeje zato v mejah postavljenega zahtevka (že navedeni 1. odst. 2. čl. ZPP), pravilno odločalo o takšnem zahtevku. Zgolj dejstvo, da bi se del zahtevka (2. in 3. tč.) glasil enako tudi v primeru uveljavljanja t.i. negatorne tožbe, ne daje sodišču pooblastila, da spor reši na drugi dejanski (in pravni) podlagi, kot uveljavlja stranka sama. Uveljavljanje takšnega zahtevka v pritožbi pa pomeni spremembo tožbe, ki pa je dopustna le do konca glavne obravnave (1. odst. 184. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo. Prvi tožnik se pritožuje tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav v nadaljevanju pritožbe potrdi, da je bilo sicer to v redu ugotovljeno. Sicer pa v pritožbi tudi ne pojasni, v čem naj bi bil ta pritožbeni razlog podan. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). V zvezi s pripombo o trajanju pravdnega postopka pa je treba prvemu tožniku pojasniti, da je razlog za to na strani tožeče stranke same, saj je sama predlagala, da se že razpisani narok prekliče, ker skuša s toženo stranko izvensodno rešiti spor. Na številne pozive sodišča je odgovarjala s prošnjo, da se narok zaradi pogajanj med strankama še ne razpiše in nato šele v septembru 1999 sporočila, da pri zahtevku vztraja, posledica takšnega ravnanja same tožeče stranke pa je bila očitno tudi odložitev odločitve o predlagani začasni odredbi.