Jedro

Za presojo skladnosti splošnih aktov z ustavo oziroma z zakoni je po določbi 21. člena Zakona o ustavnem sodišču stvarno pristojno ustavno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Celju, št. U 91/2002-18 z dne 18.2.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo, s katero so tožniki izpodbijali Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine S.K. za obdobje 1986 do 2000 - dopolnjen 1993 in 1994 in družbenega plana razvoja Občine S.K. za srednjeročno obdobje 1996 do 1990 za območje Občine Z. - dopolnjen 1998 (Ur. l. RS, št. 64/99 v nadaljevanju odlok), ki je pričel veljati 11.8.1999, zahtevi za oprostitev plačila sodnih taks pa ni ugodilo. Omenjeni odlok je izdala lokalna skupnost (občina Z.) ter ima pravno naravo splošnega akta. Ker se z njim posamična razmerja ne urejajo, (vsebuje usmeritve za razvoj dejavnosti v prostoru ter ureja varovanje in smotrno rabo dobrin splošnega pomena itd.), ne gre za akt iz 4. odstavka 1. člena ZUS, s tem pa tudi ne za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Dejavnosti, ki jih v postopku sprejemanja zazidalnega načrta za območje počitniških hiš v P.v. izvaja občinska uprava, nimajo pravne narave posamičnega akta, s katerim se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (2. odstavek 1. člena ZUS) niti se z njimi ne posega v ustavne pravice posameznika (3. odstavek 1. člena ZUS). Zato sodišče za prepoved njihovega nadaljevanja v določbah ZUS nima pravne podlage. Sodno varstvo na podlagi 2. odstavka 26. člena ZUS je vezano na izpolnjevanje več pogojev, med katerimi je tudi, da organ druge stopnje ni izdal odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje. Glede na pravno naravo dejanj občinske uprave v obravnavanem primeru, s katerimi se ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, temveč gre za aktivnosti sprejemanja zazidalnega načrta, ne gre za molk upravnega organa, če se občinska uprava (pravočasno) ne odziva na pripombe oziroma predloge tožnikov. Iz besedila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) izhaja, da navedeni zakon taksno oprostitev določa le za posameznike in ne za skupino oseb. Zato je sodišče zahtevano oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

Tožniki v pritožbi, v kateri uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS, izpodbijajo le odločitev o zavrženju njihove tožbe. Navajajo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo njihovo pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti odloka. Z dejanji občinskih upravnih organov pri sprejemanju zazidalnega načrta za območje počitniških hiš v P.v. so kršene njihove z ustavo varovane pravice iz 71. in 72. člena ter določbe 2., 4. in 8. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da z omenjenimi dejanji ni bilo poseženo v njihove ustavne pravice. Tudi presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za molk upravnega organa ni pravilna. Občinski organi na njihove zahteve ne odgovarjajo ali odgovarjajo z večmesečnim zamikom, njihovemu pooblaščencu pa ne vročajo zapisnikov. Sodnica Š.B., ki je odločala na prvi stopnji, prebiva na območju Občine Z. Ker bi lahko občinski organi vplivali nanjo, so podane okoliščine, ki spravljajo v dvom njeno nepristranskost. Sodišče ni odločalo na javni obravnavi. Zato se tožniki niso mogli soočiti s predstavniki občinskih organov. Zato predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi ter razveljavi s pritožbo izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti aktov organov lokalne skupnosti, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Obravnavani odlok je namenjen nedoločenemu krogu pravnih in fizičnih oseb, ter torej posamičnih razmerij ne ureja. Zato ima naravo splošnega in ne posamičnega akta. Za presojo skladnosti splošnih aktov z ustavo oziroma z zakoni je po določbah 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) stvarno pristojno ustavno sodišče. Ker odločanje o obravnavanem sporu ne spada v sodno pristojnost, je sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo, ko je v upravnem sporu izpodbijano tožbo zavrglo. Odločitev o zavrženju pa bi morala temeljiti na 1. in ne na 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, kar pa na pravilnost same odločitve nima vpliva.

Odlok je začel učinkovati z objavo v Uradnem listu RS (4. člen odloka). Zato pavšalno zatrjevanje tožnikov, da je občinska uprava v postopku njegove priprave kršila njihove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine in ob zagotovljenem varstvu pred Ustavnim sodiščem RS, ne pomeni, da je podana pristojnost upravnega sodišča po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Ker dejanja občinske uprave niso upravni akt, niti akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ne gre za molk upravnega organa, kot ga ureja ZUS, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Dejstvo, da sodnica, ki je odločila v postopku na prvi stopnji, prebiva na krajevnem območju tožene stranke, pritožbenemu sodišču samo po sebi še ne vzbuja dvoma o njeni nepristranskosti, zato na odločitev v obravnavani zadevi nima vpliva.

Sodišče izpodbijanega akta po vsebini sploh ni preizkušalo, saj je tožbo zavrglo že v predhodnem preizkusu, za takšen preizkus pa glavna obravnava ni potrebna.

Ker je pritožbeno sodišče glede na navedeno spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.