Jedro

Ker je tožnik toženec v postopku ugotovitve deleža in razdelitve skupnega premoženja, med drugim tudi sporne hiše, z njo oziroma njenim deležem v površini 38,50 m2 (glede na nedoločenost deleža tožnika kot skupnega lastnika niti ni jasno, na kakšen način naj bi razpolagal s tako opredeljenim delom hiše) do ugotovitve deležev in posledično delitve ne more razpolagati. Zato presežka stanovanjske hiše v površini 38,50 m2, v kateri tožnik živi, v obravnavanem primeru ni mogoče šteti kot premoženje prosilca, s katerim ta lahko razpolaga.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem, Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 239/2012 z dne 8. 6. 2012, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 239/2012 z dne 8. 6. 2012, je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek ugotovitve deleža na skupnem premoženju in razdelitve skupnega premoženja. Organ je vpogledal v priložene listine, evidenco GURS ter ugotovil, da tožnik pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik je lastnik stavbe 48, stoječe na parc. št. 1500/1, k.o. …, neto tlorisne površine 161,90 m2, od tega uporabne površine 98,50 m2 (podatki GURS portala), v vrednosti 71.019 EUR. Primerno stanovanje za enoosebno družino je 60 m2 (drugi odstavek 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih – v nadaljevanju ZSVarPre - v zvezi s 14. členom Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem). Razlika med primernim stanovanjem in uporabno površino hiše je 38,50 m2, kar se šteje za premoženje, s katerim lahko tožnik razpolaga, in po preračunu znaša 27.758,50 EUR. Ker tožnik presega cenzus za upravičenost do BPP (13.780,00 EUR), je organ odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik je v tožbi povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da prejema invalidsko nadomestilo v znesku 246,00 EUR, CSD pa mu doplačuje dodatno zavarovanje, drugega dohodka nima, kar je ugotovila tudi toženka. Njegovo prošnjo pa je zavrnila, ker živi v preveliki stanovanjski hiši, zaradi česar naj bi tožnik presegal cenzus. Tožnik te odločitve ne razume. ZSVarPre ne določa, kaj je primerno stanovanje, nenazadnje tudi ni jasno, kako bi tožnik lahko, če ima preveliko hišo (pri čemer ni jasno, kako velika je normalna velikost hiše), sploh plačal zastopanje pred sodiščem, saj je to skupno premoženje tožnika in njegove bivše žene ter predmet pravdnega postopka. Sama hiša mu ne daje dohodka, toženka sicer tega tudi ni ugotavljala, kakor tudi ni navedla, kako naj bi se tožnik iz tega premoženja preživljal. V primeru neodobritve pravne pomoči bo tožnik v neenakopravnem položaju, kajti njegova bivša žena ima odvetnika, tožnik pa enostavno nima sredstev, da bi si odvetnika lahko plačal. Stališče toženke, da v premoženje tožnika upošteva hišo, v kateri živi, je tožnika presenetilo, saj se to ni nikoli upoštevalo kot premoženje. Tožnik prejema le 246, 00 EUR mesečno, kar pomeni, da ne dosega niti minimalnega dohodka. V vsakem primeru je treba obravnavati vsak primer posebej, saj je nekaj drugega, če imaš kot premoženje hišo, v kateri živiš, ali pa neko drugo premoženje, ki ni osnovni pogoj za bivanje. Predlagal je, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov odločbo odpravi ter pošlje toženki v ponovno odločanje, odmeri vse nastale stroške in jih naloži v plačilo toženki v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je organ zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz razloga, ker vrednost njegovega premoženja presega z zakonom določeno vrednost premoženja. Sporno pa je, kaj je organ upošteval kot premoženje tožnika.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (kar sedaj znaša 520,00 EUR). Kot premoženje se po 24. členu ZSVarPre med drugim ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik živi, do vrednosti primernega stanovanja. Brezplačne pravne pomoči pa se ne dodeli osebi, katere premoženje dosega ali presega 13.780,00 EUR (27. člen ZSVarPre).

Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč zaradi teka postopka ugotovitve deleža na skupnem premoženju in razdelitve skupnega premoženja, torej med drugim tudi stanovanjske hiše 48, stoječe na parc. št. 150071, k.o. …, uporabne površine 98,50 m2, katere presežek 38,50 m2 nad površino primernega stanovanja (tj. nad 60 m2) je organ upošteval kot premoženje, s katerim lahko tožnik razpolaga. Po mnenju sodišča tega premoženja v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati kot premoženja tožnika, s katerim lahko razpolaga, kar smiselno ugovarja tudi tožnik. Po 72. členu Stvarnopravnega zakonika ima lahko več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek), vsak skupni lastnik ali njegov upnik pa sme vedno zahtevati delitev skupne stvari, razen v neprimernem času (četrti odstavek). Ker je tožnik toženec v postopku ugotovitve deleža in razdelitve skupnega premoženja, med drugim tudi zgoraj opredeljene hiše, z njo oziroma njenim deležem v površini 38,50 m2 (glede na nedoločenost deleža tožnika kot skupnega lastnika niti ni jasno, na kakšen način naj bi razpolagal s tako opredeljenim delom hiše) do ugotovitve deležev in posledično delitve ne more razpolagati. Zato presežka stanovanjske hiše v površini 38,50 m2, v kateri tožnik živi, v obravnavanem primeru ni mogoče šteti kot premoženje prosilca, s katerim ta lahko razpolaga.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, saj je bilo v postopku materialno pravo napačno uporabljeno in v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, skladno s pravnim mnenjem sodišča o zadevi ponovno odloči, ali tožnik izpolnjuje sporni pogoj za dodelitev BPP, pri tem pa tudi upošteva, da je tožnik (tudi) lastnik kmetijskega zemljišča, katerega vrednosti organ do sedaj v postopku še ni upošteval. Sodišče se do ostalih ugovorov ni opredeljevalo, saj je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, pri čemer je pooblaščencu tožnika priznalo še 20 % DDV, ker je zavezanec za DDV.