Jedro

Tožnik od toženke zahteva vgraditev (zamenjavo) oken, za kar pa ni pravnoposlovne podlage, saj je pogodba o izvajanju gradbeno-obrtniških del v tem delu nična, ker predmet naročila (vgraditev PVC oken) nasprotuje kogentnim kulturnovarstvenim pogojem.

Odstopiti je možno le od pogodbe, ki je veljavna oziroma ki je veljavno nastala, kar pa predmetna, glede naročila za okna, ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17.12.2013: - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžna tožena stranka dokončati prevzeta gradbeno obrtniška dela po pogodbi in v prostorih tožeče stranke v II. nadstropju stanovanjske hiše M. zamenjati obstoječa stara okna (štiri dvojna z nadsvetlobo in eno trojno z nadsvetlobo) z novimi ter tožniku povrniti stroške postopka (prvi odstavek izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi plačati 399,55 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje (vse s stroškovno posledico). Nesprejemljivo naj bi bilo, da sodišče sprejme toženkine izgovore, da naj bi izpolnitev obveznosti postala nemogoča in da naj bi bil ta del pogodbe ničen. Zaključek, da ni mogoče izvesti zamenjave obstoječih starih oken z novimi, je absurden, saj bi to pomenilo, da v starejših objektih starih oken sploh ni mogoče zamenjati. Prav tako za takšne zaključke ne more biti utemeljen razlog v oznaki drugačnega materiala oken v okviru samega popisa predvidenih del. Toženka je ves čas zavajala in tekom samega izvajanja pogodbe tožniku ni sporočila, da prevzetih del glede zamenjave oken ne namerava izpolniti, niti v tem času vse do sodnega postopka nikdar ni navajala, da v tem delu odstopa od pogodbe ali da zahteva razvezo pogodbe. Še več. Od tožnika je prevzela celoten znesek plačila po pogodbi za celoten obseg prevzetih del (torej tudi za zamenjavo oken) in vse do odhoda iz gradbišča ni vrnila niti sorazmernega dela. Slednja se sicer lahko sklicuje na Zavod za varstvo kulturne dediščine, vendar ta zavod in njegovi kulturno varstveni pogoji niso predstavljali razlogov za zaključek za nezmožnost izvršitve pogodbe. Tekom postopka je bilo izkazano (in iz listinske dokumentacije izhaja), da so bili kulturno varstveni pogoji vsebinsko sestavni del pogodbe in priloga pogodbe. V drugi alineji 8. člena je bilo zapisano, da je tožena stranka kot izvajalec prevzela obveznosti izvesti pogodbena dela tudi skladno z zahtevami Zavoda za varstvo kulturne dediščine (pritožnik se sklicuje tudi na osmo alinejo istega člena). Toženka je med drugim navajala, da je strokovnjak za podobne izvedbe tudi v Mestni občini Ljubljana oziroma se sklicevala na določene reference in to za več objektov, za katere so obstojali identični (oziroma skoraj podobni) kulturno-varstveni pogoji Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Zato bi ji moralo biti znano oziroma so ji bile poznane okoliščine glede pogojev omenjenega zavoda. Morala bi upoštevati morebitno napako in neskladnosti v popisu, a tega očitno ni storila. Pritožnik se v nadaljevanju sklicuje na izpovedbo priče O. A., in sicer da je 16 ali morda 17 let delal na tem področju (torej na kulturno varstvenih objektih) in da je takoj opazil neprimerno oznako materiala za okna. Toženka je tako že ob prijavi na razpis poleg s samim popisom bila tudi posredno seznanjena s kulturno varstvenimi pogoji, hkrati pa glede na razpisno dokumentacijo in glede na tekst pogodbe, ki je vključeval zavezo spoštovanja tudi teh pogojev. Zato ni sprejemljivo, da sodišče tega dejstva ne upošteva. Nesprejemljiv je tudi obrazložitev, ko skuša sodišče ob svojem tolmačenju vpogleda v odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščine dodatne obveznosti prevaliti na lastnike, torej naročnike. Tožnik tudi nikdar ni uveljavljal in ni vztrajal, da bi se morali kulturno varstveni pogoji spreminjati. Tudi če toženka morebiti prej ni vedela za takšne zahteve, ki jih mora upoštevati izvajalec (čeprav je in bi glede na svoje reference kot strokovnjak to morala vedeti), je to izvedela najkasneje ob podpisu pogodbe. Če bi šlo res za nezmožnost izpolnitve že v trenutku sklepanja pogodbe, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, bi bilo tudi informiranje in poročanje tožene stranke drugačno. Zato pa se je slednja zavedala tistega dejstva, na katerega je tožnik tudi izrecno že opozoril ob svojem zaslišanju, da je bil obseg del, vključno z zamenjavo oken (torej z izbijanjem starih in z nadomestitvijo z novimi, hkrati z izvedbo oziroma obnovo fasade) bistvenega pomena, da je takšno pogodbo s toženko sploh sklenil. Tožnik poudarja, da pri prevzetju obveznosti zamenjave oken ob sklepanju pogodbe oziroma že celo pred njo, ni šlo za nezmožnost izpolnitve. Tudi če bi kasneje prišlo do kakšnih spremenjenih okoliščin zaradi morda drugačnih zahtev (ki pa jih sicer ni bilo) z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, bi toženka ob sklenitvi pogodbe te okoliščine morala upoštevati in bi se tem težavam lahko oziroma morala izogniti, a se jim zavestno ni. Nesporno je, da je tožnik tudi sam celo ponudil in privolil v prilagoditev zaradi zamenjave materiala les namesto plastike, v zvezi s čimer se sklicuje na četrti odstavek 112. člena OZ. Sodišče ščiti toženo stranko brez upoštevanja temeljnega pravila določb OZ glede dolžnosti obveščanja (sklicuje se na 113. člen OZ) in tudi pogodbenega določila v okviru 8. člena same pogodbe. Glede zaključka sodišča, da naj bi bil tožbeni zahtevek neprimeren, saj bi moral tožnik v njem opredeliti prototip okna, ki bi ga predhodno odobril konservator spomeniškega varstva, pritožba poudarja, da takšne obveznosti niti tožnik niti ostali naročniki po pogodbi niso imeli. Gre za obveznost izvajalca, da pri izvedbi izpolni zahtevane pogoje Zavoda za spomeniško varstvo in da izvede pogodbena dela skladno z zahtevami Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (druga alineja 8. člena). Če so v zahtevah Zavoda zahteve za izdelavo prototipa, je to obveznost izvajalca. Zgolj neusklajenost v navedbi materiala v opisu s kulturno varstvenimi pogoji ne more biti razlog, da se v tem delu ob sami izvedbi to upošteva oziroma prilagodi. Iz tega razloga je npr. tožnik izrecno opozarjal, da je tudi pri izvedbi fasade prišlo do odstopanj glede na popis. Le material v popisu plastika namesto lesa glede na kulturno varstvene pogoje pa naj bi predstavljal tako pomembno zadevo, da naj bi izvedba postala problematična.

3. .Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogodba o izvajanju gradbeno-obrtniških del (priloga A2), ki so jo glede stavbe na naslovu M. - P. sklenili Mestna občina Ljubljana in lastniki posameznih delov (med njimi tudi tožnik) kot naročniki ter toženka kot izvajalec, je v delu, ki se nanaša na izvedbo oken zaradi nedopustnega predmeta naročila nična (glej 35. člen OZ(1) v zvezi z 88. členom OZ). Nedopustnost predmeta v tem delu je posledica dejstva, da je naročilo (in posledično pogodbeno določilo)(2) nasprotovalo danim kulturno-varstvenim pogojem (ki so kogentne narave) oziroma ker zanj potrebno kulturno-varstveno soglasje ni bilo pridobljeno. V skladu z 21. točko (v zvezi s 17. točko) prvega odstavka 3. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)(3) je „nedovoljen poseg“ vsak poseg v dediščino (kar velja tudi za kulturne spomenike, kamor sodi predmetni objekt), ki se izvaja brez kulturno-varstvenega soglasja ali v nasprotju z njim. Ta delna ničnost je torej posledica napake, do katere je prišlo že v fazi sklepanja same pogodbe(4). Ker ta v tem delu ni nastala oziroma (po samem zakonu) nikoli ni bila učinkovita, je pritožbeno razglabljanje v zvezi z odstopom od pogodbe (oziroma pogoji zanj) brezpredmetno(5). Odstopiti je možno od pogodbe, ki je veljavna oziroma ki je (veljavno) nastala, kar pa predmetna, kar se tiče naročila za okna, ni.

6. Prej omenjene in za odločitev v predmetni zadevi ključne zaključke je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo in jih pritožbeni očitki prav v ničemer ne omajejo. To velja tudi za ugotovitve sodišča prve stopnje, kako je (glede na to, da je šlo za zbiranje ponudb po javnem naročilu) potekalo sklepanje konkretne pogodbe, in zaključek, češ da ni izkazano, da bi toženka (ki je lahko na takšen razpis podala ponudbo zgolj tako, da je vpisala ceno, po kateri je pripravljena izvesti delo oziroma dobaviti material, ni pa mogla vplivati na samo vrsto del oziroma uporabljenega materiala; kar vse velja tudi glede oken)(6) lahko vedela za vsebino kulturno varstvenih pogojev, ki niso dovoljevali vgraditve PVC oken. A vse te okoliščine spričo v konkretnem postopku obravnavanega tožbenega zahtevka niti niso bistvene. Zadevajo namreč odškodninsko pravno sfero oziroma vprašanje morebitne odškodninske odgovornosti (obveznosti), kar pa ni predmet konkretnega postopka. V njem namreč tožnik sklicujoč se na izpolnitev pogodbe od toženke zahteva zamenjavo obstoječih oken z novimi. Ker pa je, kot je bilo predhodno poudarjeno, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tem delu pogodba nična, to pomeni, da (zatrjevana) podlaga za tožbeni zahtevek ne obstaja.

7. Iz predhodno omenjenega razloga je pritožbeno razglabljanje o tem, kdaj naj bi toženka izvedela za kulturno varstvene pogoje(7) (ki so prepovedovali vgraditev plastičnih oken) oziroma kako bi morala posledično postopati (pa po mnenju pritožnika ni), z vidika presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka brezpredmetno. Enako velja za vprašanje, kdo je „kriv“, da je določilo o plastičnih oknih (katerih vgradnja naj bi bila za tožnika bistvenega pomena) postalo del pogodbenega zapisa, kakor tudi okoliščine, da naj bi toženka prejela celoten (pogodbeni) znesek ter da ni odstopila od pogodbe. Gre za vprašanja (okoliščine), ki zadevajo „zgolj“ področje morebitne odškodninske odgovornosti (obveznosti) oziroma denarnih obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve.(8) Tak zahtevek pa (kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje) v obravnavani zadevi ni bil postavljen. Zato je odločilna le okoliščina, da pravno-poslovne podlage za zahtevano vgraditev (zamenjavo) oken, kot jo tožnik uveljavlja nasproti toženke, ni. Tožnik ne upošteva, da je bil on tisti, ki je primarno s svojim zahtevkom (sekundarno pa z vsemi svojimi trditvami) začrtal meje predmetne pravde.

8. Sodišče prve stopnje nikjer ne navaja, da v stavbah, kot je konkretna, starih oken ne bi bilo moč zamenjati. Ugotavlja „zgolj“, da bi moral biti v zvezi s tem podan dogovor, ki bi bil v skladu z zahtevami spomeniškega varstva, ki pa v obravnavanem primeru ni bil dosežen. Brez pomena je zato pritožbeno navajanje, češ da je tožnik sam ponudil oz. privolil v prilagoditev (v obliki zamenjave plastike z lesom). Bistveno je le, da do kasnejšega dogovora, ki bi bil v skladu s kulturno-varstvenimi pogoji, ni prišlo. Edini dogovor torej, ki je bil dosežen in ki je predvideval vgraditev plastičnih oken, pa je zaradi nasprotovanja kulturno-varstvenim pogojem ničen. Pritožbene trditve, ki nasprotujejo zaključkom sodišča prve stopnje o ničnosti predmeta (nemožnosti izpolnitve) v tem delu (torej glede oken), so preveč splošne in že zato neprepričljive (neutemeljene). Pritožnik si napačno razlaga tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral v tožbenem zahtevku opredeliti prototip okna, ki bi ga predhodno odobril konservator spomeniškega varstva. Njeno bistvo je v tem, da bi lahko od toženke zahteval kvečjemu vgraditev oken, ki bi ustrezala kogentnim predpisom. On je namreč tisti, ki (s tožbenim zahtevkom) nekaj zahteva (uveljavlja) od toženke. Zahteva pa lahko samo tisto, kar je dopustno oziroma v konkretnem primeru skladno s kulturno-varstvenimi pogoji. Tudi sicer je omenjeno razglabljanje povsem hipotetične narave. Zares relevantno bi bilo le, če bi zatrjevana pravno-poslovna podlaga za zahtevek po zamenjavi oken obstajala. A kot je bilo ugotovljeno in večkrat poudarjeno, ne obstoji.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(2) Ki se je nanašalo na PVC okna.

(3)Uradni list RS, št. 16/2008, s kasnejšimi spremembami.

(4) Zato (ničnost) tudi učinkuje za nazaj oziroma od trenutka želenega nastanka pravno-poslovne zaveze.

(5) Vse navedeno v celoti velja tudi za sklicevanje na 112. člen OZ. V konkretnem primeru namreč ne gre za vprašanje razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ampak (kot rečeno) za njeno delno ničnost. (6) Sodišče prve stopnje ni ničesar, kar bi bilo v nasprotju s siceršnjimi standardi oziroma pravili, prevalilo na naročnike. Ugotavlja le to, da je bil popis del, ki naj bi bila izvedena (kar se nanaša tudi na okna), v sferi naročnika in ne toženke. Ta nanj ni mogla vplivati in je lahko kot ponudnik „zgolj“ vpisala ceno.

(7) Oziroma vprašanje, kdaj naj bi za njih izvedela.

(8) Kot posledice (delne) ničnosti pogodbe (glej prvi odstavek 87. v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ).