Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 128/2018 z dne 19. 6. 2018 v enem od istovrstnih sporov že zavzelo stališče, da drugi odstavek 37. člena ZVis ne določa pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Delovna in pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev je urejena v 63. členu ZVis, po katerem je število ur pedagoške obveznosti omejeno na tedenski in ne na letni ravni.

Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 414/2009 z dne 9. 2. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati vsoto prikrajšanj mesečnih plač za obdobje od januarja 2005 do 5. 7. 2009 v bruto znesku 32.290,53 EUR, odvesti in plačati davke in prispevke ter ji plačati ustrezni neto znesek plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ji plačati natekle zamudne obresti v višini 9.796,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 867,96 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila).

2. O pritožbi tožnice zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 383/2016 z dne 8. 12. 2016. Upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 v enem od istovrstnih sporov, je ugotovilo, da je bilo preračunavanje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO) nad 9 oziroma nad 3 urami, nezakonito. Če je tožnica opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij in seminarjev tedensko, je razlika predstavljala nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena do plačila v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) in Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 64/08 in nasl. - Uredba), ne glede na zakonske omejitve glede določitve in izplačevanja DPO. Zato je prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovi, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati vsoto prikrajšanj pri plači v denarnih zneskih, ki so navedeni v izreku, oziroma v skupnem bruto znesku 14.858,28 EUR, ter ji po odvodu in plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo prikrajšanja pri plači do zahtevanega zneska 33.954,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača kapitalizirane obresti, in sicer od skupnega neto prikrajšanja za obdobje od 1. januarja 2005 do 30. 6. 2006 od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009, od skupnega neto prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2008 pa od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska prikrajšanja pri plači, tj. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do 14. 7. 2009, od tako dobljenega zneska zapadlih in neplačanih kapitaliziranih obresti pa plača še procesne obresti od 15. 7. 2009 do plačila, višji zahtevek iz naslova obresti pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 314,30 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

4. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del I. točke in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnica zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Tožnica v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri obračunu njene plače upoštevati 30-tedensko pedagoško obveznost na letni ravni. V zvezi s trajanjem letne pedagoške obveznosti sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnice. Poleg tega je opustilo izvedbo dokaza z vpogledom dopisov drugih dveh zdravstvenih fakultet. Zato je kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Posledično je kršilo enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri utemeljevanju pedagoške obveznosti kot osnove za obračun plače sodišče ni upoštevalo obširnih trditev tožnice, zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Po stališču tožnice je podano tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Zaradi tega in neupoštevanja izpovedi prič in tožnice je podana tudi kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnica trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe predlaganih dokazov in opustitve presoje dopisov dveh drugih fakultet, ki sta izvajali študijski program zdravstvene nege, zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva glede 30-tedenskega trajanja pedagoške obveznosti. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 37. člena Zakona o visokem šolstvu. Študijsko leto na vseh ostalih fakultetah Univerze A., Univerzi B. in Univerzi C. traja 30 tednov. Tožena stranka je po spornem obdobju obračunala plače ob upoštevanju pedagoške obveznosti v trajanju 30 tednov. Tudi drugi dve zdravstveni fakulteti imata določeno 30-tedensko obveznost, tožena stranka pa je imela edina določeno 40-tedensko obveznost. Študijski programi po mnenju tožnice določajo pedagoško obremenitev študentov in ne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Tožena stranka ni imela zakonite podlage za povečanje pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Razlaga, po kateri je pedagoška obveznost visokošolskega učitelja vezana na trajanje študijskega programa, tožnico v primerjavi z zaposlenimi na drugih fakultetah postavlja v neenakopraven položaj in ne upošteva načela enakega plačila za enako delo. Osnova za izračunavanje mesečne plače naj bi bilo število pedagoških ur NPO in DPO, opredeljenih v letni pedagoški najavi posameznega visokošolskega učitelja. Meni, da mesečne plače na podlagi NPO v trajanju 9 ur, ni mogoče izračunati.

6. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je imela v svojih aktih podlago za preračunavanje vaj v ure predavanj. Vseh oblik pedagoških obveznosti predavatelja ni mogoče enako vrednotiti. Zahtevnost in vsebina dela visokošolskega učitelja (predavatelja) se pri vajah in predavanjih bistveno razlikuje, zato ure vaj ni mogoče izenačiti z uro predavanja. Tožena stranka navaja, da se podobno preračunavanje ur vaj v ure predavanj oziroma pedagoške ure izvaja na drugih univerzah v okviru načela avtonomije univerze iz 58. člena Ustave RS. Avtonomija univerze vključuje pravico, da univerza v svojih notranjih aktih določi razmerje med vajami in predavanji. Faktorizacija vaj v ure predavanj je zaradi različne zahtevnosti posameznih oblik pedagoške obveznosti dolgoletna praksa na slovenskih univerzah. Tožena stranka navaja, da lahko predavatelji opravijo nad 12 ur pedagoških obveznosti tedensko. Če je tožnica tedensko opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev, je to še vedno zakonito, saj Zakon o visokem šolstvu v devetem odstavku 63. člena dovoljuje opravljanje dopolnilnega dela pri istem delodajalcu. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj sodba nima razlogov o vseh navedenih odločilnih dejstvih. Trdi, da je sodni izvedenec zmotno ugotovil višek ur nad predpisano tedensko pedagoško obveznostjo.

7. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenim dokaznim predlogom in ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala, ter posledično kršitev ustavnih in konvencijskih pravic (pravice do izjave oziroma do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP). Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, za katere meni, da so nepotrebni oz. nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge v zvezi z zatrjevanim 30-tedenskim trajanjem pedagoške obveznosti na letni ravni, ker izvedba teh dokazov glede na relevantno pravno podlago ni bila potrebna, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek obeh pravdnih strank, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Če stranki z razlogi prvostopenjske sodbe ne soglašata, gre lahko za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za bistveno kršitev po citirani določbi ZPP. V sodbi tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, in med samimi temi listinami ter zapisniki. S tovrstnimi navedbami tožnica v pritožbi pravzaprav uveljavlja zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu visokošolski učitelj VS – predavatelj s področja zdravstvene nege za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnica je morala kot predavateljica tedensko opraviti 9 ur NPO in (na podlagi sklepa dekana) še 3 ure dodatne pedagoške obveznosti DPO, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti. V spornem obdobju je pretežno izvajala vaje in ne predavanj.

13. Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl. - ZVis) v 63. členu določa, da neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, za višjega predavatelja znaša 9 ur tedensko, za asistenta pa 10 ur tedensko. Oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom, za katerega pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (drugi odstavek 63. člena). Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ tri ure višjemu predavatelju in štiri ure asistentu (tretji odstavek 63. člena). Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost (četrti odstavek 63. člena). Iz 37. člena ZVis izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra (1. odstavek), da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno (drugi odstavek 37. člena Zvis).

14. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 128/2018 z dne 19. 6. 2018 v enem od istovrstnih sporov že zavzelo stališče, da drugi odstavek 37. člena ZVis ne določa pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Delovna in pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev je urejena v 63. členu ZVis, po katerem je število ur pedagoške obveznosti omejeno na tedenski in ne na letni ravni. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tudi dejansko obračunavala osnovno plačo tožnice glede na tedensko in ne letno število opravljenih ur pedagoške obveznosti v skladu s 63. členom ZVis in 3. členom Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze A. ... (Merila UA.). Obračun plače tako ni bil odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali pri izvajanju 40- tedenskega akreditiranega programa, kar tudi ni v nasprotju z akti tožene stranke. Ker je pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev omejena zgolj na tedenski, ne pa na letni ravni, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi morala tožena stranka obračunati plače ob upoštevanju pedagoške obveznosti v trajanju 30 tednov.

15. V tem sporu ni pomembno, koliko znaša letna pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev na drugih univerzah in zdravstvenih fakultetah. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeliti do dopisov drugih dveh fakultet, ki izvajata študijski program zdravstvene nege. Neutemeljeno je tolmačenje tožnice, da gre za kršitev 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ker je tožnica obravnavana drugače kot visokošolski učitelji na drugih fakultetah in univerzah. Za kršitev prepoved diskriminacije bi lahko šlo v primeru, če bi posamezne predavatelje pri obračunu plače delodajalec različno obravnaval na podlagi določene osebne okoliščine. Vendar pa tožnica česa takega v pritožbi ne navaja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu prikrajšanja pri plači izhajalo iz zakonsko določene tedenske pedagoške obveznosti tožnice, in posledično zavrnilo dokazne predloge tožnice kot nepotrebne. V zvezi s tem so pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

16. V istovrstnem sporu, o katerem je odločalo tudi pritožbeno sodišče, je bila dopuščena revizija zoper pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Pdp 304/2015 z dne 19. 11. 2015. Na podlagi revizije je o zadevi odločalo Vrhovno sodišče RS, ki ni pritrdilo stališčem nižjih sodišč glede zakonitosti preračunavanja vaj v ure predavanja in je s sklepom opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 sodbi prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v citirani pravnomočni sodbi pritrdilo toženi stranki, da je v 8. členu Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev visoke šole D. UA. (v nadaljevanju Merila VŠD.) in v Spremembah in dopolnitvah Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze A. imela podlago za preračunavanje vaj v ure predavanj. ZVis je prav iz razloga raznolikosti pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti v drugem odstavku 63. člena ZVis rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom NPO natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka utemeljeno določila različne oblike NPO, in sicer tako, da predavatelji med drugim izvajajo vaje in predavanja, asistenti pa razne oblike vaj, glede na določbo o avtonomnosti Univerze iz prvega odstavka 58. člena Ustave RS pa tudi razmerja med njimi oziroma njihovo različno vrednost, ob upoštevanju zahtevnosti in vsebine posamezne oblike pedagoške obveznosti.

17. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 pa je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj na način, ki je povzročil povečanje NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 + 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Glede na takšno stališče revizijskega sodišča o enakem vrednotenju vaj s predavanji, ki ga je pritožbeno sodišče upoštevalo v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 383/2016 z dne 8. 12. 2016, je sodni izvedenec E.E. v ponovnem sojenju pripravil izračun prikrajšanja pri plači brez upoštevanja faktorizacije vaj v ure predavanja. Na podlagi takšnega izračuna je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo mesečnih prikrajšanj pri plači ob upoštevanju zakonsko določene tedenske pedagoške obveznosti. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka nasprotuje izenačitvi ene ure pedagoške obveznosti oziroma predavanj z eno uro vaj, so glede na obrazloženo neutemeljene.

18. Tožena stranka v pritožbi pavšalno navaja, da lahko visokošolski učitelji zaradi dopolnilnega dela po določbi devetega odstavka 63. člena ZVis opravijo preko v zakonu določenih (9+3) ur pedagoške obveznosti na teden. Te navedbe niso konkretizirane, saj tožena stranka v ponovnem sojenju in v pritožbi ne navaja, ali in kako se je v tožničinem primeru dopolnilno delo upoštevalo pri določitvi tedenske pedagoške obveznosti in obračunu plače. Poleg tega, da vprašanje dopolnilnega dela glede na premalo določne trditve ni bilo predmet spora med strankama, pritožbeno sodišče dodaja, da pri takšni obliki delovnega razmerja veljajo posebnosti. Morebitno opravljanje dopolnilnega dela ne vpliva na obveznost tožene stranke po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za polni delovni čas. Če delavec dopolnilno delo opravlja, zanj prejema posebno plačilo, kar pa iz priloženih plačilnih list ni razvidno. Iz navedenih razlogov se tožena stranka neutemeljeno zavzema, da bi se prek instituta dopolnilnega dela povečalo zakonsko določeno število ur tedenske pedagoške obveznosti.

19. Ostale pritožbene navedbe strank niso odločilnega pomena za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi strank zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).