Jedro

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o okoliščinah, v katerih sta pravdni stranki prodali stanovanje, ki je bilo nesporno skupno premoženje z enakim deležev zakoncev, revizijsko sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve sodišč, da je šlo na strani toženke za neupravičeno pridobitev polovice kupnine, katero mora vrniti tožniku. Tudi odločitev o tem, da pripadajo tožniku obresti od toženkinega prejema kupnine dalje, je pravilna in v skladu z določbo 214.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da plača tožniku znesek 591.848,69 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1992 dalje do plačila. Višji tožnikov tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v znesku 464,00 SIT. Toženkino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, ki jih stranki nista predlagali in o katerih se nista mogli izjasniti. S tem, da je opravilo izračun obresti po obravnavi, je kršilo načelo dispozitivnosti. Sodišče druge stopnje pa tudi ni odgovorilo na pritožbene trditve, da je bila toženka v dobri veri in da bi zato lahko začele teči obresti od zneska, za katerega je bila obogatena, šele od vložitve tožbe dalje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlogi kršitev določb pravdnega postopka niso podani. S tem, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini zahtevka, ki vsebuje kapitalizirane obresti, preverilo pravilnost izračuna obresti po svojem računalniškem programu, je uradoma pazilo na pravilno uporabo materialnega prava. Zatrjevana kršitev načela dispozitivnosti v pravdnem postopku ni podana. Prezreti pa tudi ni mogoče, da je privedel preizkus izračuna za toženo stranko, ki izračunu obresti ni ugovarjala, do ugodnejšega rezultata. Niso točne revizijske navedbe, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve o toženkini dobri veri, kar naj bi bila kršitev določbe 1.odst. 375.čl. ZPP. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje omenjeni pritožbeni ugovor obravnavalo in zavzelo stališče, da toženka ni bila v dobri veri.

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o okoliščinah, v katerih sta pravdni stranki prodali stanovanje, ki je bilo nesporno skupno premoženje z enakim deležev zakoncev, revizijsko sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve sodišč, da je šlo na strani toženke za neupravičeno pridobitev polovice kupnine, katero mora vrniti tožniku. Tudi odločitev o tem, da pripadajo tožniku obresti od toženkinega prejema kupnine dalje, je pravilna in v skladu z določbo 214.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Toženke ni mogoče šteti za pošteno pridobiteljico v smislu te določbe, saj se tožnik svoji terjatvi iz naslova kupnine za prodano skupno premoženje nikoli ni veljavno odpovedal. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).