Jedro

Dopolnitev tožbenega zahtevka z uveljavljanjem stranske terjatve (zakonskih zamudnih obresti) ne pomeni poprave tožbe, ampak njeno spremembo, saj tožnica ni spremenila, dopolnila ali popravila posameznih navedb v tožbi, temveč je spremenila tožbeni predlog. Takšni spremembi tožbe je tožena stranka na naroku nasprotovala, zato bi sodišče prve stopnje moralo postopati na podlagi 185. člena ZPP in odločiti, ali naj se sprememba dopusti. Sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega sklepa in je nadaljevalo postopek na podlagi spremenjene tožbe, zato je podana relativna bistvena kršitev določb postopka (čl. 339/1 ZPP, 185. člen ZPP).

Tožnica se je poškodovala, ker ji je zdrsnilo pri prenašanju ploha na zamazanih tleh s smolo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tla v proizvodnih prostorih niso bila primerna za delo ter so bila umazana od prahu, vlaken in smole. Za čiščenje ni bil nihče zadolžen. Tožnica ni imela delovne obleke in delovne obutve. Tožena stranka ni imela pooblaščenca za varstvo pri delu in ni preverila oziroma usposobila tožnice za delo. Nad opravljanjem dela ni bil zagotovljen ustrezen nadzor. Glede na navedene dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da tožena stranka kot delodajalec ni v zadostni meri poskrbela za varno delo tožnice, zato za nastalo škodo krivdno odgovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za nesrečo pri delu v višini 19.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), v presežku, tj. za znesek 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožnica (pravilno: tožena stranka) dolžna toženi stranki (pravilno: tožnici) plačati stroške postopka v znesku 1.450,21 EUR, v 15 dneh, po izteku tega roka z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, ki se nanaša na prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da nedopustno ravnanje in vzročna zveza kot elementa odškodninske odgovornosti nista bila dokazana. Šele v pripravljalni vlogi z dne 2. 8. 2010 je tožnica prvič kot vzrok za poškodbo navedla nečista tla (smolo) ter domnevni zdrs sodelavca, ki naj bi zato tožnico porinil, tako da ji je deska padla na dlan desne roke. Pooblaščenka tožnice je šele tedaj sprevidela, da prvotna trditvena podlaga ne utemeljuje odškodninske odgovornosti tožene stranke ter jo je zato ustrezno prilagodila. Na navedeno je tožena stranka izrecno opozorila na prvem naroku za glavno obravnavo, do česar se sodišče ni opredelilo in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker je tožnica tekom postopka prilagajala navedbe glede vzroka poškodbe, bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj je nekritično upoštevalo izpoved tožnice. Nobena od prič ni izrecno izpovedala, da naj bi bi bil vzrok poškodbe zdrs tožnice. Odločitev sodišča je protispisna, saj kljub jasni izjavi o škodnem dogodku z dne 27. 3. 2008, na katero tožnica ni imela pripomb, sodišče šteje, da tem navedbam ni mogoče slediti. Prav tako se sodišče ni opredelilo do prijave škodnega dogodka (ER8), ki prav tako potrjuje, da je poškodba posledica nepazljivosti tožnice, niti ni pojasnilo, zakaj je ocenilo, da tožnica ni nič prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na pravilo o dokaznem bremenu zahtevek tožnice zavrniti. Ne glede na morebitno opustitev varnosti in zdravja pri delu, odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, če med vzrokom in škodo ni vzročne zveze. Četudi tožena stranka ne bi spoštovala predpisov s področja varnosti pri delu, to ne pomeni, da je za škodo odgovorna v vsakem primeru. Bistveno je zato vprašanje, zakaj in kako je prišlo do poškodbe. Tožena stranka še opozarja na napačno povzemanje izpovedi zakonite zastopnice, saj naj bi slednja izpovedala, da ji je tožnica rekla, da ji je prejšnji dan spodrsnilo, ko sta z delavcem prenašala ploh, ki ji je zdrsnil na palec. Tega ji tožnica nikoli ni rekla. Tožena stranka je na prvem naroku spremenila tožbo, tako da je zahtevek povečala za zamudne obresti. Takšni spremembi tožbe je tožena stranka nasprotovala in po njenem mnenju ne gre zgolj za popravo pisne pomote. Sodišče o dopustitvi spremembe tožbe ni odločilo, tožnici pa je v izpodbijani sodbi prisodilo zakonske zamudne obresti, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Podredno se tožena stranka pritožuje zoper višino prisojene odškodnine, saj je le-ta previsoka in odstopa od sodne prakse. Tožnica je vtoževala odškodnino tudi zaradi poškodbe oziroma bolečin v desni rami. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju izrecno navedel, da težav z desno ramo ni vključil med posledice obravnavane nesreče pri delu. Iz sodbe ni razvidno, v kolikšnem deležu se prisojena odškodnina nanaša na težave z desno ramo, zato jo v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede odškodnine za strah tožena stranka poudarja, da je tožnica šele čez približno tri ure delovodji sporočila o nezgodi, vmes pa je naprej delala. Navedeno kaže, da o strahu niti ni mogoče govoriti in je posledično odškodnina neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnika prereka navedbe v pritožbi in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Prav tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O vseh elementih odškodninske odgovornosti, vključno o obstoju vzročne zveze med vzrokom delovne nezgode in škodo, kot tudi o nedokazanosti tožničine nepazljivosti pri opravljanju dela, ima sodba ustrezne razloge ter jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Pravilno in popolno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v tožbi postavila zahtevek za plačilo odškodnine, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožbeni zahtevek „popravila“ tako, da je za vtoževanim zneskom dodala besedilo „z zakonskimi zamudnimi obrestmi“. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP stranka tožbo spremeni, če spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega. Sodišče prve stopnje je štelo, da dopolnitev tožbenega zahtevka z uveljavljanjem stranske terjatve – zakonskih zamudnih obresti pomeni popravo tožbe. Pritožba ima prav, ko navaja, da gre za spremembo tožbe, saj tožnica ni spremenila, dopolnila ali popravila posameznih navedb v tožbi, temveč je spremenila tožbeni predlog. Tožena stranka je na naroku nasprotovala takšni spremembi, zato bi moralo sodišče postopati skladno s 185. členom ZPP in odločiti, ali naj se sprememba dopusti. Sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega sklepa in je nadaljevalo postopek na podlagi spremenjene tožbe, zato je podana relativna bistvena kršitev določbe postopka (člen 339/1 ZPP, 185. člen ZPP), ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da bi moralo pojasniti, zakaj je upoštevalo izpoved tožnice kljub spremembi oziroma prilagoditvi trditvene podlage. Tožnica je ravnala v skladu s 7. členom ZPP ter navedla vsa dejstva, na katera je opirala svoj zahtevek, in predlagala dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V pripravljalni vlogi z dne 2. 8. 2010 je tožnica podala podroben opis poteka delovne nezgode in očitala konkretne kršitve dolžnega ravnanja. To je storila pravočasno glede na določbo 286. člena ZPP, v nadaljevanju pa je te navedbe v izpovedi še potrdila. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je treba pojasniti, da je omenjena kršitev (t.i. protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi navedene kritike dokazne ocene tožničine izpovedi, ker naj bi bila ta v nasprotju z izjavo tožene stranke o škodnem dogodku z dne 27. 3. 2008 glede vzroka poškodbe, ni mogoče šteti za navedeno procesno kršitev.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora delodajalec delavcu, ki je pri delu ali v zvezi z delom utrpel škodo, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na citirano določbo in upoštevaje določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) o krivdni odškodninski odgovornosti je delodajalec odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: škoda, povzročena z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca.

Tožnica se je poškodovala dne 26. 3. 2008 pri opravljanju dela na delovnem mestu laminerke. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je do poškodbe prišlo pri prenašanju ploha, ko je le-ta tožnici zdrsnil iz roke na njeno desno dlan in jo hkrati pritisnil na železno stojalo, kar izhaja tudi iz obrazca – prijava poškodbe pri delu z dne 1. 4. 2008 (A/8). Pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožnica poškodovala, ker ji je zdrsnilo pri prenašanju ploha na zamazanih tleh (s smolo). Izjava o škodnem dogodku, ki jo je pripravila tožena stranka 27. 3. 2008 v tem odškodninskem sporu, lahko predstavlja le listinski dokaz, vendar pa je sodišče prve stopnje po izvedbi dokazov, glede na ugotovitve o stanju na področju varnosti in zdravja pri delu v času nezgode oziroma številnih kršitvah dolžnostnega ravnanja utemeljeno ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka pri delu ni uporabljala takšnih delovnih oziroma proizvajalnih metod, ki bi zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu. Delo, ki se je izvajalo na odru, ki sta ga sestavljali dve železni stojali in preko njiju položen lesen ploh ter ga je bilo potrebno med delom prestavljati, delavci pa so morali z odra tudi sestopati, je v primerjavi z delom na stopnicah z varovalno ograjo (podestu), kot naj bi se pri toženi stranki uporabljal danes, bistveno nevarnejše. Tla v proizvodnih prostorih niso bila primerna za delo ter so bila umazana od prahu, vlaken ter strjene in sveže smole. Za čiščenje ni bil nihče zadolžen. Tla so se čistila le občasno, ob koncu delovnega dneva, če se delavcem ni mudilo ali če jim je tako naročil mojster oziroma njegov namestnik. V času nezgode tožnica ni imela delovne obleke in delovne obutve. Prav tako v času poškodbe tožena stranka ni imela pooblaščenca za varstvo pri delu, temveč je pogodbo o sodelovanju v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu sklenila šele 1. 10. 2009. Ob sklenitvi delovnega razmerja tožena stranka ni usposobila oziroma ni preverila usposobljenosti tožnice za varno delo niti ni, upoštevaje spremenjeno vsebino dela glede na delo, ki ga je opravljala pri prejšnjem delodajalcu, poslala tožnice na predhodni zdravstveni pregled. Prav tako ni bil zagotovljen ustrezen nadzor nad opravljanjem dela. Izjavo o varnosti z oceno tveganja je tožena stranka izdelala po nesreči v avgustu 2008. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov utemeljeno upoštevalo izpovedi tožnice ter prič A.A. in A.B., ne pa podatkov iz izjave z dne 27. 3. 2008. Takšna dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva, zato so navedbe tožene stranke, da je do poškodbe prišlo zaradi nepazljivosti tožnice, neutemeljene, saj to ni dokazano.

Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delavcih, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti iz zdravju pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka kot delodajalec ni v zadostni meri poskrbela za varno delo tožnice, oziroma da ni ukrenila vse potrebno, da bi preprečila nastanek delovne nezgode.

Tožena stranka za nastalo škodo krivdno odgovarja, pri čemer je neutemeljeno navajanje tožene stranke, da ni dokazane vzročne zveze med opustitvami dolžnih ravnanj tožene stranke in škodo. Opustitev sama po sebi namreč nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Z opustitvami so bile v konkretnem primeru kršene varnostne norme, ki zapovedujejo določeno ravnanje, zato je tožničino poškodbo po teoriji o ratio legis vzročnosti potrebno pripisati protipravnim opustitvam tožene stranke.

Ob upoštevanju kriterijev iz 179. člena OZ je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo celotno odškodnino za prestane telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, pretrpljeni strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne glede na to, da je tožnica v tožbi uveljavljala odškodnino tudi zaradi bolečin v desni rami, je pri odmeri odškodnine sodišče upoštevalo le škodo, ki izvira iz delovne nezgode z dne 26. 3. 2008 in je po prepričljivi ugotovitvi sodnega izvedenca dr. B.B. ni mogoče pripisovati posledicam tožničine poškodbe rame. Na ugotovitve sodnega izvedenca je sodišče v celoti oprlo sodbo. Celoten bolniški stalež v trajanju od 27. 3. 2008 do 30. 1. 2009 (več kot 9 mesecev) je posledica nesreče pri delu. Sodišče je torej pravilno upoštevalo le škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki izvirajo iz navedenega obdobja in so izključno posledica obravnavane nezgode. Zato sodišče tudi ni navedlo, v kolikšnem delu se prisojena odškodnina nanaša na težave tožnice z desno ramo.

Iz ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke izhaja, da je tožnica utrpela kratkotrajen primarni strah, ki je bil ob samem škodnem dogodku trenutno močan, pozneje srednje močan in kmalu se je po kratkotrajnem hlajenju roke z vodo tožnica ponovno vrnila na delo. Iz izpovedi A.C. pa je razvidno, da tožnica po poškodbi mojstru ni nič povedala, saj se je bala, zato mu je ob drugi pavzi za poškodbo povedala priča. Pri odmeri odškodnine za utrpeli strah je pomembna tožničina subjektivna prizadetost ob škodnem dogodku, ki je dokazana z izpovedjo tožnice, potrjujejo pa jo izpoved priče A.C. ter ugotovitev sodnega izvedenca. Tega zaključka tožena stranka z zatrjevanjem, da primarnega strahu ni bilo, ker je o sami poškodbi delovodja zvedel tri ure kasneje, tožnica pa naj bi vmes delala, ni uspela omajati.

Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode je razviden iz razlogov v 21., 22. in 23. točki prvostopenjske sodbe. Tožnica, v času poškodbe stara 41 let, je v delovni nezgodi utrpela zlom čolnička desnega zapestja, obtolčenino predela obpalčeve mišične blazinice in pretegnitev mišic sprednje desne podlahtnične lože. Poškodba je imela za posledico nastanek regionalnega bolečinskega sindroma (sudeckovo poškodbeno reakcijo). Ta je pomembno podaljšal zdravljenje posledic poškodbe, tožnica pa je zaradi tega zapleta zapadla v depresijo. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo odškodnino v znesku 10.000 EUR, za strah 1.500 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v višini 7.500 EUR. Skupno odmerjena odškodnina v znesku 19.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, takratnih 19,1 povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo (prim. sodbi II Ips 56/2006 in II Ips 259/2004), hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom prvega odstavka 155. člena ZPP.