Jedro

Po določbi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in dobički, ki jih doseže fizična oseba v davčnem letu, pri čemer se za dohodke po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Po 75. členu ZDoh-2 je dohodek iz oddajanja premoženja v najem dohodek, ki je dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) tožnici od dohodka, doseženega iz oddajanja premoženja v najem v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, odmerila dohodnino od davčne osnove 4.320,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 1.080,00 EUR (točka 1 izreka), z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki 2 in 3 izreka). Izračunana in plačana dohodnina od dohodka iz oddajanja premoženja v najem se šteje kot dokončni davek (točka 4 izreka). Stranka trpi svoje stroške. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki 5 in 6 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica v skladu z drugim odstavkom 326. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem za nepremičnini, kot je navedeno in sicer gre za stanovanji na naslovu A. in B., ki ga je dosegla za vsako nepremičnino v višini 2.400,00 EUR. Prvostopenjski organ se sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), in sicer navaja 75. člen in prvi, drugi in šesti odstavek 77. člena, ki jih citira. V napovedi je tožnica uveljavljala dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja, v skupnem znesku 1.589,48 EUR in sicer 620,47 EUR za prvo nepremičnino in 969,01 EUR za drugo nepremičnino. Kot dokazila je predložila obračune stroškov C. d.o.o., kjer je razvidno, da gre za plačila v rezervni sklad. Za stanovanje na B., pa je priložila po mesecih pregled postavk za obratovalne stroške. Prvostopenjski organ tožnici ni priznal uveljavljene dejanske stroške vzdrževanja, ker tožnica lahko vplačila v rezervni sklad uveljavlja kot dejanske stroške vzdrževanja premoženje, ki ohranja uporabno vrednost premoženja, šele takrat, ko so sredstva rezervnega sklada dejansko porabljena. Samo plačevanje še ne pomeni porabe sredstev za vzdrževanje večstanovanjske hiše. Obratovalni stroški pa niso stroški, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, saj slednje plačuje najemnik. Tožnici je bilo osebno pojasnjeno, da se ji priznajo le normirani stroški. Po določbi 135č. člena ZDoh-2 se dohodnina od dohodkov iz oddajanja nepremičnin in premičnin v najem izračuna in plača po stopnji 25% od davčne osnove, ugotovljene v skladu s 77. členom tega zakona, ki je ugotovljena v višini 4.320,00 EUR.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V zvezi s pritožbenimi navedbami je pritožbeni organ pridobil pojasnilo C. glede izvedbe obnove fasade stavbe na B., iz katerega izhaja, da so bila dela izvedena že pred več leti in da je bil za plačilo najet dolgoročni kredit, ki ga odplačujejo lastniki stanovanj. Plačevanje obrokov plačila izvedbe del v kasnejših letih pa je strošek financiranja in ne gre za strošek vzdrževanja. Samo vplačevanje sredstev v rezervni sklad še ne pomeni tudi porabe sredstev, saj mora v smislu stroška investicije vzdrževanja premoženja nastati z vidika plačila stroška izvajalcu storitve ali porabe materiala in to v tistem času, ki časovno zajema dejansko stanje za odmero davka. Strošek iz naslova obnove dvigala pa ne presega 10 % normiranih stroškov, zato je davčni organ uporabil za tožnico bolj ugodno izbiro načina obračuna stroškov. Pri odmeri davka se upoštevajo lahko le dejanski stroški vzdrževanja, ki ohranijo uporabno vrednost premoženja, če jih plačuje sam zavezanec.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Prvostopenjski organ je presegel pooblastila. Samovoljno je interpretiral določbo 77. člena ZDoh-2 in je v škodo tožnice odločal na podlagi internih direktiv Ministrstva za finance. Tožnici je odmeril davčni dolg v višjem znesku, kot bi bil zakonito odmerjen. Tožnica je za vsak mesec plačala sorazmeren del stroškov, kakor je določil in v računih izkazal pooblaščeni upravnik stanovanjskega bloka. Ni najela nobenega kredita za obnovo fasade, temveč je celotno organizacijo prevzelo C., ki je najelo dolgoročni kredit. Stroški financiranja so priključeni sorazmernemu deležu stroškov v izvedbi celotne fasade in je za etažnega lastnika pomemben sorazmerni delež, ki odpade na njegovo stanovanje. Kot primer navaja poročilo o upravnikovem delu za stavbo na Tomšičevi 4 za leto 2015. Tožnica navaja, da uporaba termina stroški financiranja v konkretnem primeru za rezervni sklad ni utemeljena, za kar navaja razloge. Kot primer navaja račun, kjer gre v primeru zneska pod šifro 900 za rezervni sklad, torej za konkreten namen obnove fasade. To je take vrste strošek, ki ohranja vrednost in kakovost nepremičnine. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oz. podredno toženki naloži izdajo nove odločbe, v kateri ji bo priznala zakonsko dovoljeno davčno olajšavo ter toženki naloži vračilo razlike.

4. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. V odgovoru na drugopis odgovora toženke tožnica dodatno pojasnjuje svoje razloge in vztraja pri razlogih tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz upravnih spisov je bila tožnici dohodnina odmerjena od dohodka iz oddajanja premoženja v najem in naložena v plačilo v skladu z njeno napovedjo. Pri tem so bila tudi pravilno uporabljena ustrezna določila ZDoh-2, na katera se davčni organ in toženka tudi sklicujeta. Po določbi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in dobički, ki jih doseže fizična oseba v davčnem letu, pri čemer se za dohodke po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Po 75. členu ZDoh-2 je dohodek iz oddajanja premoženja v najem dohodek, ki je dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem. Po 77. členu ZDoh-2 je davčna osnova dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zmanjšan za normirane stroške v višini 10 % od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem (prvi odstavek). Ne glede na prvi odstavek lahko zavezanec namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja (dejanski stroški vzdrževanja), če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Dejanski stroški vzdrževanja se priznajo na podlagi računov (drugi odstavek). Zavezanec lahko kot dejanske stroške vzdrževanja iz drugega odstavka tega člena uveljavlja tudi dejansko porabljena sredstva rezervnega sklada za vzdrževanje večstanovanjske stavbe. Zavezancu se prizna znesek njemu pripisanih porabljenih sredstev rezervnega sklada, ki so bila vplačana v zvezi z nepremičnino, oddano v najem, in sicer na podlagi obvestila upravnika, ki nastale stroške vzdrževanja porazdeli med etažne lastnike po vnaprej določenih kriterijih in sestavi razdelilnik oziroma obračun teh stroškov (šesti odstavek 77. člena ZDoh-2).

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnici gredo dejanski stroški vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja v znesku, kot ga je uveljavljala 1.589,48 EUR, na pravni podlagi drugega odstavka 77. člena ZDoh-2, glede na predložena dokazila in sicer: obračune stroškov za vsak mesec v letu 2014, ki jih je izdalo C., in pregled postavk za obratovalne stroške za stanovanje na B., ki jih plačuje najemnik. Glede vplačil v rezervni sklad iz dejanskega stanja izhaja, kar je toženka tudi pojasnila, da gre za plačilo obrokov plačila izvedbe del v kasnejših letih za obnovo fasade. Toženka je zato ta strošek opredelila kot strošek financiranja, ki je nastal kasneje, zaradi načina plačila stroška in ne zaradi časa nastanka stroška. S takšnim stališčem se sodišče strinja, glede na to, da iz upravnih spisov izhaja, kar v zadevi tudi ni sporno, da je bilo vzdrževanje premoženja - obnova fasade, opravljeno pred letom 2014. Po presoji sodišča ima stališče toženke, da vzdrževanje premoženja- obnova fasade, ki je bila opravljena pred letom 2014, v letu 2014 ne more biti priznan kot strošek vzdrževanja iz naslova obnove fasade, pravilno materialno pravno podlago v drugem odstavku 77. člena ZDoh-2. Iz dejanskega stanja namreč izhaja, kar ima podlago tudi v upravnih spisih, da je tožnica v letu, ki je predmet odmere, plačala obroke kredita za plačilo zneska, ki je bil plačan izvajalcu, na podlagi računa, izdanega v predhodnih letih oziroma na podlagi storitve, ki je bila izvršena v predhodnih letih. Po presoji sodišča toženka pravilno ocenjuje, da zato ne gre za strošek vzdrževanja v letu 2014, ampak gre za strošek plačila financiranja investicije iz preteklega obdobja. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Upravna organa sta opravila tudi pravilno dokazno oceno predloženih dokazil, kar sta argumentirano pojasnila. Sodišče se z njunimi razlogi strinja. Zato tudi po presoji sodišča ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 77. člena ZDoh-2 za priznavanje dejanskih stroškov vzdrževanja tožnici, kot tudi glede nepriznanja obratovalnih stroškov, saj v zadevi ni sporno, da jih plačuje najemnik. Tudi po presoji sodišča je stališče davčnega organa, glede tega, da mora biti izpolnjen pogoj, se strošek tožnici za odmero davka prizna, da mora nastati v smislu stroška investicije vzdrževanja premoženja z vidika plačila stroška izvajalcu storitve ali porabe materiala, v tistem letu, ko časovno zajema dejansko stanje za odmero davka.

9. Tako po povedanem tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji, da se tožnici priznajo dejanski stroški vzdrževanja, kot jih je uveljavljala, ker iz dejanskega stanja izhaja, da ne gre za zakonsko dejansko stanje po drugem odstavku 77. člena ZDoh-2 v povezavi s šestim odstavkom istega člena ZDoh-2. Pravilno sta upravna organa uporabila tudi materialno pravo, ki se nanj sklicujeta.

10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožničino nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa samo po sebi ni razlog za izvedbo glavne obravnave.