Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je zahtevo tožeče stranke za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, ki se nanaša na četrto trimesečje leta 2012, zavrgel kot nepopolno, ker tožeča stranka tudi po pozivu prvostopenjskega organa ni predložila prometnih dovoljenj za vozila, za katera je zahtevala vračilo trošarine. Tožeča stranka je na navedeni poziv odgovorila in organu posredovala določene listine, med katerimi pa ni zahtevanih prometnih dovoljenj. Na podlagi opisanega dejanskega stanja je prvostopenjski organ imel podlago za izdajo izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Dravograd (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgel zahtevek tožeče stranke za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen za četrto trimesečje leta 2012 za 78.932,16 litrov pogonskega goriva, ker tožeča stranka ni posredovala dokazil o registraciji vozil, za katera zahteva vračilo trošarine (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka 14. 1. 2013 na podlagi prvega odstavka 54č. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) pravočasno vložila zahtevek za vračilo trošarine za 78.932,16 litrov plinskega olja ter k zahtevku predložila 13 računov, evidenco o nabavi in porabi goriva ter dokazilo o registrirani dejavnosti. Prvostopenjski organ je 22. 1. 2013 na željo tožeče stranke poslal e-pošto kontaktni osebi A.A., s katero je tožečo stranko obvestil, da je vloga nepopolna, ter da k zahtevku tožeča stranka ni predložila prometnih dovoljenj za vozila, za katera je zahtevala vračilo trošarine.

Ker se tožeča stranka na navedeno obvestilo ni odzvala, ji je prvostopenjski organ 12. 2. 2013 poslal poziv za dopolnitev zahteve. V pozivu je bila tožeča stranka opozorjena, da bo v primeru, če pomanjkljivosti vloge ne bo odpravila v danem roku, prvostopenjski organ njeno zahtevo zavrgel. Prvostopenjski organ je 25. 2. 2013 prejel neustrezno dopolnitev vloge, s katero je tožeča stranka posredovala dokazila o registrirani dejavnosti, potrdilo o zavarovanju vozil in t. i. koncesno listino. Prvostopenjski organ zahtevanih prometnih dovoljenj ni prejel. Tožeča stranka tako tudi po pozivu ni odpravila pomanjkljivosti vloge. Iz tretjega odstavka 54. člena ZTro izhaja, da se vračilo plačane trošarine uveljavlja na podlagi pisnega zahtevka, ki se vloži pri carinskem organu, dokazil o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno ter računov o nakupu plinskega olja, ki vključuje registrsko oznako vozila, carinski organ pa lahko glede na okoliščine primera zahteva tudi predložitev drugih dokazil. Ker tožeča stranka ni predložila manjkajoče dokumentacije, je carinski organ vlogo zavrgel na podlagi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, saj je ocenilo odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da tožeča stranka zahtevi za vračilo trošarine ni priložila dokazil o registraciji vozil, ki jih tretji odstavek 54č. člena ZTro opredeljuje kot obvezno sestavino zahtevka za vračilo trošarine. Zavrača ugovore tožeče stranke, ki kot razlog, zaradi katerega ni dostavila zahtevanih potrdil o registraciji navaja, da je njihova delavka, ki je skrbela za vodenje evidence trošarin, bila odpuščena in ni hotela izročiti evidenc, ki so povezane z vračilom trošarine. Navedena okoliščina je predmet notranjega razmerja med delodajalcem in zaposlenim. Zaključuje, da je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je zahtevo zavrgel. Tožeča stranka izpodbija sklep o zavrženju njene zahteve. V tožbi uveljavlja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, napačno uporabljen materialni zakon ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je upravičena do vračila trošarine na podlagi 54č. člena ZTro. Zahtevek za vračilo trošarine za zadnje tromesečje leta 2012 je vložila pri prisojnem organu in priložila obrazec TRO-K, mesečni pregled, izjavo o davčnem statusu družbe, kopije računov in kopije prometnih dovoljenj. A.A., ki je bila do 18. 1. 2013 zaposlena pri tožeči stranki, je urejala vse potrebno v zvezi zahtevkom. S pozivom za dopolnitev vloge z dne 12. 2. 2013 je bila tožeča stranka obveščena, da je k vlogi treba priložiti prometna dovoljenja. Ker A.A. pri tožeči stranki ni bila več zaposlena, je tožeča stranka preverila, ali so bile vse priloge res poslane, bivša zaposlena je zatrdila, da je priloge res poslala in tožeči stranki posredovala dopis s prilogami. Tožeča stranka je bila prepričana, da je že s prvo vlogo izpolnila vse svoje obveznosti, vendar je kljub temu prvostopenjskemu organu poslala še dodatna dokazila in sicer potrdilo o zavarovanju vozil in koncesno listino. Prvostopenjski organ pa je vlogo zavrgel kot nepopolno.

Prvostopenjski organ mora v skladu z 2. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pri vodenju postopka upoštevati določila ZDavP-2, subsidiarno pa mora uporabljati Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Med splošnimi načeli upravnega postopka je tudi varstvo pravic strank in pomoč prava neukim strankam. Upravni organi so v postopku dolžni stranke opozarjati na njihove pravice in poskrbeti za to, da jih v postopku tudi lahko uveljavljajo. Iz četrtega odstavka 54. člena ZUP izhaja, da v primeru, da pooblaščenec, ki stranko zastopa, ni odvetnik, pa zaradi tega utegnejo nastati za stranko škodljive posledice, je upravni organ dolžan opozoriti stranko na možnost nastanka škodljivih posledic. Tožeča stranka je družba, ki ima sedež na Slovaškem, njen zakoniti zastopnik je Slovak, prav tako je Slovakinja bivša zaposlena, ki je v imenu družbe vložila zahtevek za vračilo trošarin. Upravni organ je tožečo stranko pozval k dopolnitvi vloge z listinami, ki jih je tožeča stranka po svojih evidencah že priložila, zato tudi ni odgovorila na poziv. Očitno je bilo, da bodo za tožečo stranko nastale škodljive posledice, v kolikor za zastopanje v postopku ne pooblasti odvetnika, pa upravni organ tožeče stranke na to ni opozoril. Tudi drugostopenjski organ, ki je odločal v pritožbenem postopku, bi moral tožečo stranko opozoriti na pravico do tega, da jo v postopku zastopa odvetnik in na škodljive posledice, ki lahko nastanejo, če ne pooblasti odvetnika. Tožeča stranka je že v prvem dopisu 9. 1. 2013 poslala vse dokumente, vključno s prometnimi dovoljenji, ki predstavljajo dokazila o registraciji vozil. Prvostopenjski organ očitno svojega dela ni opravljal s potrebno skrbnostjo, saj je spregledal ali izgubil eno izmed prilog, ki jo je k zahtevku priložila tožeča stranka. Nedopustno bi bilo, da bi bila tožeči stranki zaradi malomarnosti organa odvzeta pravica do vračila trošarine. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. V obravnavani zadevi je tožeča stranka na spremnem dopisu 9. 1. 2013, s katerim je dostavila zahtevek za vračilo trošarine in ga je prvostopenjski organ prejel 14. 1. 2013, kot prilogo sicer navedla tudi fotokopijo dokumentacije o registraciji vozil, vendar te listine dopisu niso bile priložene. Tožeča stranka ni imela nobenega razloga za domnevo, da je bila sporna dokumentacija o registraciji vozil dejansko predložena, saj jo je prvostopenjski organ kar dvakrat obvestil o nasprotnem. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah. Poudarja, da ima sedež na Slovaškem, ter da je napačno razumela poslane dopise in izdane odločbe. Zato bi jo tožena stranka morala poučiti o njenih pravicah. V svoji evidenci ima zabeleženo, da so bili zahtevku za vračilo trošarine priloženi dokumenti o registraciji vozil. Izpodbijani sklep je bil izdan zaradi napake pri upravnem organu in ker tožeča stranka ne razume slovenskega jezika.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je zahtevo tožeče stranke za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, ki se nanaša na četrto trimesečje leta 2012, zavrgel kot nepopolno, ker tožeča stranka tudi po pozivu prvostopenjskega organa ni predložila prometnih dovoljenj za vozila, za katera je zahtevala vračilo trošarine.

Iz prvega odstavka 54č. člena ZTro izhaja, da imajo za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte – pravico do vračila dela plačane trošarine. Iz tretjega odstavka 54č. člena ZTro pa izhaja, da se vračilo plačane trošarine uveljavlja na podlagi pisnega zahtevka, ki se ga vloži pri carinskem organu in dokazil o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno, ter računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo, carinski organ pa glede na okoliščine primera lahko zahteva predložitev še drugih dokazi.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka pri prvostopenjskemu organu vložila zahtevo za vračilo trošarine, h kateri pa ni priložila dokazil o registraciji vozil, za pogon katerih je bilo plinsko olje porabljeno. S pozivom 12. 2. 2013 je prvostopenjski organ tožečo stranko obvestil, da je njen zahtevek nepopoln, in jo pozval, da v roku 10 dni od dneva prejetja poziva organu predloži prometna dovoljenja za vsa vozila, za katero se zahteva vračilo trošarine. Hkrati jo je tudi opozoril, da bo njen zahtevek zavrgel v primeru, če pomanjkljivosti vloge ne bo odpravila v danem roku. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka na navedeni poziv odgovorila in organu posredovala določene listine, med katerimi pa ni zahtevanih prometnih dovoljenj.

Na podlagi opisanega dejanskega stanja je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča imel podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Iz 67. člena ZUP izhaja, da če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti (prvi odstavek 67. člena ZUP). Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo (drugi odstavek 67. člena ZUP).

Neutemeljeni so ugovori tožeče stranke, da je bila prepričana, da je že s prvo vlogo izpolnila vse svoje obveznosti. V primeru, da bi tožeča stranka res menila, da je zahtevane listine – prometna dovoljenja že predložila, bi tudi po presoji sodišča o tem obvestila prvostopenjski organ in od njega zahtevala dodatna pojasnila. Vendar tega ni storila, pač pa je kot odgovor na navedeni poziv prvostopenjskemu organu predložila določene listine (ki jih organ ni zahteval), zahtevanih listin pa ni predložila. Zato je prvostopenjski organ postopal v skladu z opozorilom, ki izhaja iz omenjenega poziva, in na podlagi določb ZUP, ki se nanašajo na postopanje organa v zvezi z nepopolno vlogo (drugi odstavek 67. člena ZUP).

Tožeča stranka pa šele v tožbi prvič navaja, da naj bi že s prvotno vlogo prvostopenjskemu organu predložila tudi zahtevana prometna dovoljenja. V postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim organom namreč tega ni zatrjevala. V pritožbi je kot razlog za nepredložitev listin navajala dejstvo, da delavka, ki je skrbela za vodenje evidence trošarin, pri tožeči stranki ni več zaposlena. Zato tudi po presoji sodišča ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, da naj bi prvostopenjskemu organu že v prvotni zahtevi predložila zahtevana prometna dovoljenja, pa čeprav so ta navedena kot priloga njene vloge.

Sodišče zavrača tudi sklicevanje tožeče stranke na načelo iz ZUP, to je varstvo pravic strank in pomoč prava neukim strankam. Prvostopenjski organ je namreč tožečo stranko izrecno opozoril na manjkajoče listine, jo pozval, da jih dostavi, in tožeči stranki za to določil primeren rok (10 dni) ter jo opozoril na posledice, ki bodo nastale, če manjkajočih listin ne bo dostavila. V zadevi tudi ne gre za situacijo iz 54. člena ZUP, saj zavrženja zahteve ni mogoče pripisati očitni strokovni nesposobnosti pooblaščenca, temveč gre za situacijo iz 67. člena ZUP, ko tožeča stranka kljub izrecnemu pozivu ni dopolnila vloge. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke, da ima sedež na Slovaškem in da ne razume slovenskega jezika.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.