Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da grožnja tožnika, da bo A. A. ustrelil, če mu bo poskusila brisati ure, predstavlja nasilno obnašanje do podrejene. Pravila službe v slovenski vojski v 35. točki določajo, da temelji ravnanje pripadnikov Slovenske vojske na načelu, da je vsakršno kratenje človekovega dostojanstva in integritete nevzdržno ter nesprejemljivo in da je neželeno vsako ravnanje temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Zato je nedvomno podana kršitev iz 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da besede posameznika proti posameznici, ki niso bile namenjene delodajalcu, ne predstavljajo kršitve delovne obveznosti, zaradi katere bi bil delavec pri delodajalcu sankcioniran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, postopek ustavilo v delu zahtevka, ki se je glasil na odpravo disciplinskih odločb toženke št. ... z dne 24. 9. 2018 in št. ... z dne 12. 12. 2018. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev navedenih disciplinskih odločb ter za povrnitev stroškov, nastalih v disciplinskem postopku, in pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 930,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 15‑dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila zaradi zastaranja toženka upravičena uvesti in voditi disciplinski postopek le za domnevna ravnanja, storjena po 6. 12. 2017, vendar kljub temu ni spremenilo izreka izpodbijane disciplinske odločbe z dne 24. 9. 2018 tako, da bi navedlo, da se disciplinska odločba spremeni v tem, da je tožnik morebiti odgovoren (le še) za očitana dejanja, storjena 31. 1. 2018 ter 5. 4. 2018 in 10. 4. 2018. Nujno bi bilo ponovno tehtati količino, obseg in pomen preostalih očitkov, spremeniti izrečeno disciplinsko sankcijo in tožniku izreči milejši disciplinski ukrep. Ker očitki (razen treh) v disciplinski odločbi niso konkretizirani niti na čas in kraj izvršitve niti na konkretno ravnanje, je disciplinska odločba sama po sebi nezakonita, saj delavca pušča brez možnosti obrambe in védenja, česa je sploh obdolžen. Vztraja, da je bila odločitev disciplinskega organa druge stopnje sprejeta po poteku zastaralnega roka, saj je treba upoštevati dan, ko je disciplinska komisija izdala pisno odločitev o tožnikovem ugovoru (12. 12. 2018) in ne dan seje (26. 10. 2018). Opozarja, da toženka ni predložila nobene listine, podpisane s strani članov disciplinske komisije, iz katere bi izhajalo, da so člani v zadostnem kvorumu glasovali za odločitev. Odločba disciplinskega organa druge stopnje z dne 12. 12. 2018 je podpisana le po enem članu, druga dva člana pa je nista podpisala, zato ni mogoče ugotoviti, kako sta glasovala. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku, verjelo pa je priči A. A. Zaradi izostanka te obrazložitve je izpodbijana sodba nezakonita. Prav tako v izpodbijani sodbi ni navedeno, katera norma toženke kot delodajalca opredeljuje besede „da jo bo ustrelil, če bo poskusila brisati ure“, kot kršitev delovne obveznosti in s tem disciplinsko kršitev. Tudi če bi bile te besede izrečene, je šlo za besede posameznika proti posameznici, ki nista v medsebojnem delovnopravnem razmerju, ne pa namenjene proti delodajalcu, zato ni podlage za disciplinsko odgovornost tožnika. Sodišče prve stopnje je očitek v zvezi s tožnikovim ravnanjem po ukazu dne 5. 4. 2018 presojalo zgolj z vidika toženke, ni pa podalo pravne ocene o izkazanosti vseh elementov disciplinske odgovornosti. Ni se opredelilo do zagovora in izpovedi tožnika, zato je izpodbijana sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Izpovedal je, da je bilo njegovo ravnanje v dneh med 5. 4. 2018 in 10. 4. 2018 dopustno, v skladu z dotedanjimi navodili toženke in v skladu z njegovimi pristojnostmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne v pritožbi uveljavljane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odločb toženke z dne 24. 9. 2018 in 12. 12. 2018, s katerima je bil tožniku pogojno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je bil spoznan za odgovornega za težje kršitve vojaške discipline po 6. točki (odklonitev, neizvršitev ali nepopolna izvršitev sprejetega akta vodenja ali poveljevanja), po 10. točki (žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb) in po 15. točki (kršitev pravic vojaških oseb) četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami). Tožniku je toženka očitala, da se je v času od junija 2015 do aprila 2018, ko je bil zaposlen na delovnem mestu načelnik sektorja za podporo Centra B., do posameznih pripadnikov ponavljajoče se graje vredno in žaljivo vedel ter ravnal samovoljno in v nasprotju z načeli enostarešinstva in subordinacije.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni vedel, katere kršitve vojaške discipline mu toženka očita, zaradi česar naj bi mu bila odvzeta možnost obrambe. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz obeh disciplinskih odločb, zlasti njunih obrazložitev izhajajo nedopustna ravnanja tožnika, ki so določljiva in zadosti konkretizirana tudi glede na čas in kraj, zato jih je mogoče presojati. Tudi sklep o uvedbi disciplinskega postopka z dne 6. 6. 2018 je vseboval vse obvezne sestavine po 129. točki Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/09, v nadaljevanju: Pravila), med katerimi je tudi opis kršitev s časovno opredelitvijo obdobja ter navedba kršitev vojaške discipline, ki se očita, poleg tega pa je tožnik na prvi disciplinski obravnavi 26. 6. 2018 izjavil, da razume njegovo vsebino in je aktivno sodeloval pri izvedbi dokaznega postopka ter odgovarjal na očitane kršitve. Tako ni mogoče zaključiti, da tožnik ni vedel, kaj se mu je v disciplinskem postopku očitalo, posledično mu je bila omogočena pravica do učinkovite obrambe.

7. Sodišče prve stopnje je tožnikov ugovor zastaranja disciplinskega postopka presojalo na podlagi desetega odstavka 57. člena ZObr, po katerem vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz devetega odstavka 57. člena ZObr (subjektivni rok). Ugotovilo je, da je toženka za tožnikove kršitve izvedela najkasneje 3. 5. 2018, čemur pritožba ne nasprotuje. Disciplinski postopek se je končal z dokončno odločitvijo disciplinske komisije, sprejeto dne 26. 10. 2018 (datum je naveden v uvodnem besedilu odločbe), odločba pa ima datum 12. 12. 2018. Ob upoštevanju tega datuma tožnik v pritožbi ponavlja, da je bila odločitev disciplinskega organa druge stopnje sprejeta po poteku šestmesečnega subjektivnega zastaralnega roka za vodenje postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se ob smiselni uporabi določbe 129. člena ZPP kot datum odločitve šteje datum zasedanja disciplinskega organa druge stopnje (disciplinske komisije) na seji dne 26. 10. 2018, kakor izhaja iz uvoda odločbe disciplinske komisije pri toženki. Po prvem odstavku 324. člena ZPP uvod odločbe vsebuje med drugim tudi datum, ko je bila odločitev izdana, medtem ko datum njene pisne izdelave (12. 12. 2018) za zastaranje vodenja disciplinskega postopka ni relevanten. Sodišče prve stopnje je navedenemu stališču sledilo in kot datum zaključka disciplinskega postopka pravilno upoštevalo datum seje disciplinske komisije. Toženka je tako spoštovala subjektivni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka, ker se je ta zaključil pred 3. 11. 2018, in sicer s sprejemom odločitve dne 26. 10. 2018. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem ni utemeljeno.

8. Pritožbeni očitek, da je drugostopenjsko disciplinsko odločbo podpisal le en član, zato ni mogoče ugotoviti, kako sta glasovala druga člana, ki je nista podpisala, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Tovrsten očitek tožnik namreč prvič uveljavlja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). V zvezi s tem niti ne predlaga vpogleda v zapisnik o posvetovanju in glasovanju disciplinske komisije. Sicer pa glede na določbo drugega odstavka 323. člena ZPP, ki jo je mogoče smiselno uporabiti v disciplinskem postopku, dejstvo, da je disciplinska odločba podpisana le s strani predsednika senata, ne pomeni, da je bila izdana nezakonito.

9. Po določbi 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr se za težjo kršitev vojaške discipline, za katero so disciplinsko odgovorne vojaške osebe, šteje žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano težjo kršitev vojaške discipline s tem, ko je 31. 1. 2018 grozil pripadnici skupine za kadre A. A. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno, da verjame izpovedi priče A. A. in ne izpovedi tožnika, ki izrečenih besed niti ni zanikal, branil pa se je s tem, da je priča sprejela njegovo opravičilo, ustrezno in prepričljivo utemeljilo, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožba ne uspe omajati verodostojnosti izpovedi A. A., v kateri je vztrajno in večkrat poudarjala, da je njegove besede v smislu, da jo bo ustrelil, če mu bo poskušala brisati ure, razumela kot izrečeno grožnjo, zato je od takrat dalje do tožnika imela distanco. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov, da bi lahko verjeli izpovedi tožnika, da naj bi A. A. njegove besede zgolj narobe razumela. Neutemeljen je pritožbeni očitek izostanka razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku, saj je to iz utemeljitve dokazne ocene posredno razvidno. Dogodek in reakcijo ob grožnji je potrdila tudi priča C. C., ki je izpovedala, da ji je A. A. za tožnikovo grožnjo povedala naslednji dan, ker je bila šokirana. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sprejelo njuni izpovedi in pravilno ocenilo, da gre tožnikove besede, da jo bo ustrelil, razumeti kot resno grožnjo, zato je bila A. A. v strahu, zaradi katerega je 10. 4. 2018 zavrnila ukaz nadrejenega poveljnika D. D. v zvezi z dovolilnico za dopust oziroma koriščenjem ur tožniku.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da grožnja tožnika, da bo A. A. ustrelil, če mu bo poskusila brisati ure, predstavlja nasilno obnašanje do podrejene. Pravila v 35. točki določajo, da temelji ravnanje pripadnikov Slovenske vojske na načelu, da je vsakršno kratenje človekovega dostojanstva in integritete nevzdržno ter nesprejemljivo in da je neželeno vsako ravnanje temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Zato je nedvomno podana kršitev iz 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da besede posameznika proti posameznici, ki niso bile namenjene delodajalcu, ne predstavljajo kršitve delovne obveznosti, zaradi katere bi bil delavec pri delodajalcu sankcioniran.

11. Pritožba sodišču prve stopnje sicer utemeljeno očita, da se glede očitka odklonitve ukaza v zvezi z izvajanjem uradnih razgovorov v dneh 5. 4. 2018 in 10. 4. 2018 ni opredelilo do tožnikove izpovedi, v kateri je pojasnil razloge, zakaj je tako ravnal ter da je bilo to zakonito, dopustno in skladno z njegovimi pristojnostmi, vendar se pritožbeno sodišče v presojo navedenega ne spušča, saj to na odločitev o tožnikovi disciplinski odgovornosti zaradi že ugotovljenega obstoja kršitve vojaške discipline po 10. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr nima vpliva. Že ta kršitev zaradi svoje teže namreč zadošča za zaključek, da je bil tožnik utemeljeno spoznan za odgovornega težje kršitve vojaške discipline.

12. Četudi je sodišče prve stopnje dejanja tožnika, storjena pred 6. 12. 2017, štelo za zastarana, pritožbeno zavzemanje za spremembo izreka izpodbijane disciplinske odločbe z dne 24. 9. 2018 tako, da bi bil tožnik odgovoren (le še) za očitana dejanja, storjena 31. 1. 2018 ter 5. 4. 2018 in 10. 4. 2018, kljub temu ni utemeljeno. Takšna sprememba izreka v disciplinski odločbi ne bi privedla do spremembe zakonito in utemeljeno izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po petem odstavku 58. člena ZObr, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za čas šestih mesecev (sedmi odstavek 58. člena ZObr). Že nedopustno ravnanje grožnje A. A., s katerim je tožnik izpolnil vse znake disciplinske kršitve opredeljene v 10. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, z olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami, ki jih je pri odločitvi upoštevala toženka, utemeljuje izrek navedenega ukrepa, zato ni podlage za milejšo disciplinsko sankcijo, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik sam krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Prim. sklep pritožbenega sodišča Pdp 513/2019.