Jedro

Sodišče prve stopnje zato mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (člen 364/VII ZKP), in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 320,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. členu KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, na kar mu je po členu 53 KZ-1 določilo enotno kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovanca D.D. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000,00 EUR napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica obdolženega se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi v pritožbi konkretizirala katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njene pritožbe razbrati, da z navedbami, da napadena sodba nima razlogov o izpovedbah prič D.G., A.V., B.N. ter J.M., prav tako pa nima razlogov o odločilnih dejstvih, meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP.

5. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izpovedbe zgoraj navedenih prič, kot to izhaja iz točke 13 napadene sodbe. S takšno dokazno oceno pa se pritožnica ne strinja, s čimer pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva ugotovljena med kazenskim postopkom. Katera so odločilna dejstva je namreč mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o vsebini izreka. Če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku sodbe navedena in v razlogih sodbe obrazložena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so torej tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanja, za katera je obdolženec spoznan za krivega. Sodišče prve stopnje zato mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (člen 364/VII ZKP), in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Odločilna dejstva ali pravno relevantna dejstva pa so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe oziroma tista, na katerih neposredno temelji uporaba zakona. Le v primeru, če sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v kolikor pa sodba nima razlogov o kontrolnih dejstvih, pa gre lahko le za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. O vseh odločilnih dejstvih, pa po oceni pritožbenega sodišča, napadena sodba ima ustrezne razloge. Sicer pa je iz pritožbe zagovornice razbrati, da ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, skozi tak očitek pa skuša prepričati, da v napadeni sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, katera so tista odločilna dejstva pa iz pritožbe ni razbrati. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

6. Zagovornica v nadaljevanju pritožbe trdi, da so bile obdolžencu kršene pravice do obrambe, zato ker so v konkretnem primeru izostali neposredni dokazi, sodišče pa je izpovedbe prič ocenilo povsem subjektivno in pristransko v škodo obdolženega, verjelo pa je privilegiranim pričam, ki so izpovedale v prid oškodovanca. Tudi s takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je iz pritožbe zagovornice razbrati, da ne soglaša z dokazno oceno, ki jo je glede izpovedb prič v razlogih napadene sodbe navedlo sodišče prve stopnje, saj pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnici, ko skuša sodišču prve stopnje pripisati pristranskost. Za kaj takšnega namreč zagovornica nima podlage v podatkih kazenskega spisa, še manj pa v obrazložitvi napadene sodbe.

7. V kolikor je zagovornica z navedbo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z rekonstrukcijo dogodka na kraju samem, merila na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Za kršitev pravice do obrambe gre namreč v primeru, ko sodišče prve stopnje zavrne dokazni predlog, ne da bi takšno svojo odločitev v napadeni sodbi obrazložilo. Sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o tem, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe, tudi predlog po rekonstrukciji dogodka na kraju samem, kot tudi predlog za zaslišanje priče A.K., zato o kršitvi pravice do obrambe v tej smeri ni mogoče govoriti.

8. Zagovornica v pritožbi prav tako uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi konkretizirala katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Navaja, da v obravnavani zadevi poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec in sicer opraskanine ne dosegajo zakonskega znaka lahke telesne poškodbe. Pri tem pa pritožnica še opozarja, da izvedenec medicinske stroke ni pristojen za opis zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak mora to storiti sodišče. Z vsem navedenim pa pritožnica v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo glede poškodb oškodovanca. Kršitev kazenskega zakona, ki ga pritožnica uveljavlja kot zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa ni mogoča, saj navedena kršitev vselej pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilo in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno, oziroma ga ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zagovornica namreč skuša prepričati, da poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec niso lahke telesne poškodbe, lahko pa pomenijo kaznivo dejanje grdega ravnanja.

9. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1, zagovornica pa z navedbami, s katerimi meni, da temu ni tako, v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je glede kaznivega dejanja iz člena 122/I KZ-1 ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Dejansko stanje je v obravnavani zadevi glede obeh kaznivih dejanj sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve obeh očitanih kaznivih dejanj, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornice obdolženega dodaja:

11. Bistvo pritožbe je v sklicevanju na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki je poškodbe oškodovanca opredelil na ravni verjetnosti in trditvi, da opraskanine ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe ampak bi lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje grdega ravnanja, prav tako navaja, da ni nobenega dokaza, da je obdolženi poškodoval mobilni telefon oškodovanca, saj zato ni nobenih fotografij, niti zapisnika o zasegu telefona, prav tako pa ne, da je bil poškodovani telefon last oškodovanca, sodišče pa je tudi neutemeljeno sledilo pričam na strani oškodovanca, ne pa obdolženčevemu zagovoru in izpovedbam prič, ki so ga potrdile.

12. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je povedal, da mu je obdolženi kritičnega dne ob njunem srečanju dal v podpis odpoved, kar pa ni želel podpisati, zato se je obdolženi zelo razburil. Zato je oškodovanec poklical očeta, ko pa je obdolženi to videl, mu je vzel telefon, po katerem je oškodovančevemu očetu rekel, da je „prekleti Srb in prasec“, nato pa je telefon treščil v asfalt, tako da se je razbil, pristopil do oškodovanca in ga z eno roko stisnil za vrat, z drugo pa ga je popraskal. Zato je oškodovanec poklical policijo, ki je prišla na kraj dogodka,V.G. pa je oškodovanca odpeljal v bolnico. Navedbe oškodovanca je potrdila priča M.M., ki je povedala, da je videla, da je obdolženec stopil do oškodovanca, ko je ta nekoga klical po telefonu, mu telefon vzel iz roke in ga vrgel na tla nato pa ga še z rokami napadel v predel vratu. Na kraju dogodka ni bilo nikogar razen obdolženca in oškodovanca. Ker je izpovedba navedene priče skladna z izpovedbo oškodovanca in priče V.G. ter tako s celotnim potekom dogodka, je sodišče prve stopnje njeni izpovedbi v celoti sledilo. V.G. je sicer povedal, da samega dogodka ni videl, o dogodku mu je povedal oškodovanec, zato je prišel na kraj dogodka in ga peljal v bolnico. Da je oškodovanec kritičnega dne 10. 11. 2016 okoli 9.00 ure utrpel opraskanine desne strani obraza in vratu obojestransko potrjuje tudi poškodbeni list in izvedensko mnenje, razen tega pa je tudi obdolženi povedal, da je po dogodku videl, da je oškodovanec popraskan po vratu. Resničnost poškodb oškodovanca pa dokazujejo tudi fotografije, ki se nahajajo v prilogi C1 spisa. Da pa je bil kritičnega dne na kraju dogodka razbit tudi oškodovančev telefon pa so razen oškodovanca in obdolženega potrdile tudi priče G., V., N. in M. Tekom postopka je sodišče brez vsakega dvoma tudi ugotovilo, da sta se oškodovanec in obdolženi kritičnega dne sestala, kjer mu je obdolženi želel dati v podpis novo odpoved, ki je oškodovanec ni podpisal. Po tem srečanju z obdolženim pa je bil oškodovanec poškodovan, razbit pa je bil tudi njegov mobilni telefon. Sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi navedlo tudi konkretne razloge o tem, zakaj je verjelo izpovedbi oškodovanca in prič V.G., M.M. in očeta oškodovanca in zakaj ni sledilo izpovedbi prič A.V., B.N. in D.G.. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje ter pritrjuje sodišču prve stopnje, ki utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, za kar je v napadeni sodbi prav tako navedlo ustrezne razloge, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Nadaljnje navedbe zagovornice, da poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe in da tega tudi ni ugotovil izvedenec, ki je zgolj dopuščal verjetnost takšnih poškodb, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pri ugotavljanju resničnosti navedb oškodovanca v postopek pritegnilo tudi izvedenca medicinske stroke prof. dr. K.M., dr.med., ki je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da zelo verjetno držijo navedbe oškodovanca, da je bil popraskan po prijemu z rokami za vrat in po desni strani obraza. Izvedenec je v svojem mnenju tudi ocenil opraskanine, ki jih je utrpel oškodovanec, ko je zapisal, da je bila zaradi navedenih poškodb oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana in je bila začasno prizadeta njegova zunanjost. Na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Zato pritožba zagovornice, ki skuša prepričati, da je znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ugotovil izvedenec, nima prav, saj je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca o posledicah zadobljenih poškodb le te pravilno označilo kot znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in so zato vsi pomisleki v tej smeri neutemeljeni. Razen tega pa na ugotovitve izvedenca stranke niso imele pripomb, sodišče prve stopnje pa je njegove ugotovitve pravilno ocenilo. Ker so izvedeni dokazi v zadostni meri razjasnili dejansko stanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, dejansko stanje pa zaradi zavrnitve dokazov ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno. Ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ugotovilo ter jih tudi ustrezno ocenilo, tako tiste katerim je verjelo oziroma jim sledilo, kakor tudi tiste, katerim ni verjelo oziroma jim ni sledilo. Zato očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje takšnega preizkusa dokazov ni naredilo, nima podlage v razlogih napadene sodbe in so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni. Uspešna pa tudi ne more biti zagovornica, ko navaja, da obdolženi ni storil kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, ker za to ne obstaja noben dokaz. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je določno in prepričljivo povedal, da mu je obdolženi poškodoval telefon tako, da ga je treščil v asfalt, da se je razbil, njegovo izpovedbo pa je potrdila tudi priča M.M., ki je videla, da je obdolženi oškodovancu vzel iz roke telefon in ga vrgel na tla tako, da se je telefon razbil, pravilno zaključilo, da je obdolženi poškodoval oškodovančev telefon. Izpovedbam oškodovanca in navedene priče je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj ni našlo nobenega razloga, da bi podvomilo v njuni izpovedbi. Zato okoliščina, da o obravnavanem dogodku ne obstajajo fotografije, niti zapisnik o zasegu poškodovanega telefona, na kar opozarja zagovornica, ne more omajati izpovedb navedenih prič, saj tudi ni nobenega dvoma, da je razbit telefon bil oškodovančev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega obeh očitanih mu kaznivih dejanj, pravilno ugotovilo krivdo obdolženca, ko je zaključilo, da je obe očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi sodišče prve stopnje tudi tehtno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v preostalem na te razloge tudi sklicuje.

13. Iz navedenih razlogov in ker pritožba zagovornice niti v preostalem ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Zagovornica graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o izrečeni kazenski sankcij, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti obtožbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazni ter obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo ustrezni zaporni kazni ter enotno kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo zgolj opozorilo ob zagroženi kazni, torej izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

15. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilo člena 383/I ZKP, ni zasledilo kršitev, je pritožbo zagovornice obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerja skladno z Zakonom o sodni taksi in Taksni tarifi.