10. 3. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata finančnih organizacij Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mirko Bandelj, d. o. o., Ljubljana, na seji 10. marca 2022

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti petega odstavka 33. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 in 61/20) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Predlagatelj izpodbija peti odstavek 33. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP). Navaja, da na podlagi te določbe delodajalci, ki opravljajo finančno ali zavarovalniško dejavnost in so imeli na dan 13. 3. 2020 najmanj 10 zaposlenih, niso bili oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, posledično pa zaposlenim ob plači niso bili dolžni izplačati mesečnega kriznega dodatka v znesku 200,00 EUR, do katerega so bili upravičeni drugje zaposleni delavci. Za takšno razlikovanje med delavci naj ne bi bilo nobenega razumnega razloga. Na to naj bi v postopku sprejemanja zakona opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve z 2., 14. in 49. členom Ustave.

2.Peti odstavek 33. člena ZIUZEOP je določal, da (med drugim) delodajalci, ki opravljajo finančno ali zavarovalniško dejavnost, ki spada v skupino K po standardni klasifikaciji dejavnosti, in imajo na dan 13. 3. 2020 več kot deset zaposlenih, niso upravičeni do ukrepov iz tega člena. S tem je lahko mišljen le ukrep iz prvega odstavka 33. člena ZIUZEOP, po katerem so bili delodajalci v zasebnem sektorju za delavce, razen za tiste na začasnem čakanju na delo oziroma odsotne zaradi višje sile, oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer tako za delodajalca kot zavarovanca, oprostitev pa se je nanašala na prispevke od plač oziroma tistih nadomestil, ki bremenijo delodajalca. Navedeno pomeni, da omenjeni delodajalci iz petega odstavka 33. člena ZIUZEOP niso bili oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Posledično je to pomenilo, da delavcem niso bili dolžni izplačevati kriznega dodatka iz drugega odstavka 33. člena ZIUZEOP. S to določbo je namreč zakonodajalec določil, da morajo delodajalci, ki so oproščeni plačila prispevkov, vsakemu delavcu, ki dela in čigar zadnja izplačana mesečna plača ni presegla trikratnika minimalne plače, ob plači za posamezni mesec izplačati krizni dodatek v višini 200,00 EUR. Zaradi izjeme, določene v petem odstavku 33. člena ZIUZEOP, torej delavci, zaposleni pri delodajalcih iz petega odstavka 33. člena ZIUZEOP, niso bili upravičeni do izplačila kriznega dodatka iz drugega odstavka tega člena, sicer pa bi jim ob izpolnjevanju vseh drugih zakonsko določenih pogojev ta dodatek pripadel. Glede na to je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj izpodbija peti odstavek 33. člena ZIUZEOP, kolikor delavci na njegovi podlagi niso bili upravičeni do kriznega dodatka iz drugega odstavka 33. člena tega zakona.

3.Veljavnost izpodbijane ureditve se je izčrpala že pred vložitvijo zahteve. Sporni ukrep izplačila kriznega dodatka iz 33. člena ZIUZEOP je sodil med začasne ukrepe iz III. dela tega zakona. Trajanje teh ukrepov je bilo urejeno z 20. členom ZIUZEOP. V prvem odstavku tega člena je bilo določeno, da ukrepi iz tega dela zakona ter aktov, sprejetih na njegovi podlagi, veljajo od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020, če ta zakon ne določa drugače. To v zvezi s spornim ukrepom ni bilo določeno. V drugem odstavku 20. člena ZIUZEOP pa je bilo določeno, da se, če epidemija do 15. 5. 2020 ni preklicana, roki izteka ukrepov, ki so določeni do 31. 5. 2020, podaljšajo za 30 dni. Tudi do tega ni prišlo.[1] Izpodbijani ukrep je torej veljal od 13. 3. do 31. 5. 2020, zahteva pa je bila vložena 30. 6. 2020.

4.Ustavno sodišče presoja praviloma le veljavne predpise. Če se z zahtevo ali s pobudo izpodbija predpis, ki v času vložitve ne velja več, odloči Ustavno sodišče o njegovi protiustavnosti oziroma zakonitost le, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti (prvi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Za presojo izpodbijanega predpisa bi moral torej predlagatelj izkazati obstoj pravovarstvene potrebe.

5.Reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic lahko na podlagi enajste alineje prvega odstavka 23.a člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa le v primeru, če so ogrožene pravice delavcev. Zahtevo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa torej lahko vloži sindikat kot predlagatelj, če izpolnjuje oba procesna pogoja: reprezentativnost in ogroženost pravic delavcev. Predlagatelj je izkazal prvi zakonski pogoj, ker je reprezentativni sindikat v dejavnosti. Za izpolnitev drugega pogoja pa mora predlagatelj izkazati, da izpodbijana ureditev ogroža pravice delavcev.

6.Bistvo spora v tej zadevi je neizplačilo kriznega dodatka določeni skupini delavcev. Gre torej za spor o prikrajšanju delavcev v zvezi z denarno pravico iz delovnega razmerja. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da zgolj zmanjšanje ali poslabšanje (materialnih) pravic delavcev ne pomeni ogroženosti pravic delavcev iz enajste alineje prvega odstavka 23.a člena ZUstS.[2] To mora nedvomno veljati v primeru, kot je obravnavani, ko je sporno le plačilo dodatka k plači v zelo kratkem obdobju. Glede na navedeno predlagatelj ni izkazal ogroženosti pravic delavcev. Zato tudi pravovarstvene potrebe za presojo izpodbijane določbe ne more izkazati.[3] Glede na to je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je bil objavljen v Uradnem listu št. 68/20 dne 14. 5. 2020. S 4. členom je bilo določeno, da ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 31. 5. 2020. To pomeni, da je bila epidemija preklicana do roka iz drugega odstavka 20. člena ZIUZEOP in da do podaljšanja ukrepov na podlagi te določbe ni prišlo.

Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-233/13 z dne 8. 1. 2015, št. U-I-236/13 z dne 8. 1. 2015, št. U-I-192/14 z dne 4. 2. 2016 in št. U-I-252/14 z dne 11. 2. 2016

Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-45/21 z dne 3. 6. 2021 in sklep št. U-I-196/21 z dne 6. 1. 2022.