Jedro

Odločilna dejstva v obravnavani zadevi so po presoji revizijskega sodišča tista, ki se nanašajo na utemeljenost obnove carinskega postopka, do teh pa se je prvostopenjsko sodišče v celoti opredelilo. Do nebistvenih navedb se prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati. Sodišče prve stopnje se je pravilno in zakonito poslužilo možnosti, ki mu jo9 daje drugi odstavek 67. člena ZUS (oziroma drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ki uporabe te določbe v ničemer ne omejuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.6.2002, s katero je le-ta zavrnila pritožbo tožeče stranke in družbe B.T.S., d.d., zoper odločbo Carinarnice M. z dne 11.1.2000. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ po uradni dolžnosti obnovil carinski postopek ter v obnovljenem postopku naložil tožeči stranki kot prejemniku in B.T.S., d.d., kot deklarantu, solidarno doplačilo carine v znesku 778.108,00 SIT za blago, sproščeno v prost promet po enotni carinski listini z dne 17.4.1997. Tožena stranka je navedla, da je carinski organ v postopku naknadnega preverjanja verodostojnosti izdanega potrdila o prometu blaga pri carinskih organih v Italiji ugotovil, da za sporno blago ni dokazila o evropskem poreklu. Ker je to predstavljalo novo dejstvo oziroma nov dokaz, je v skladu s 1. točko 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ št. 47/86, 83/89, RS 17/91, 4/92, 55/92) ravnal pravilno, da je obnovil carinski postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, pravilni so tudi njeni razlogi, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS. Navaja, da sodišče ni imelo zakonite podlage za uporabo drugega odstavka 67. člena ZUS in se je s sklicevanjem na to določbo izognilo razlogovanju, saj tožena stranka v svoji odločbi ni odgovorila na njene navedbe. Prvostopenjsko sodišče je bilo dolžno odgovoriti na vse njene tožbene navedbe (izrecno je očitala kršitev določb 3. točke 11. člena, 47. in 150. člena CZ), vendar tega ni storilo, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04). Sodišče prve stopnje poizkuša sanirati procesno napako tožene stranke, ki bi jo o teku obnovitvenega postopka morala vsaj obvestiti in ji zagotoviti pravice, ki ji gredo po 143. členu ZUP (1986). Sodišče prve stopnje ji je šele s spremnim dopisom z dne 10.5.2005 poslalo prevod dopisa italijanskih carinskih organov, pri čemer je ni pozvalo, da se o teh listinah izjavi. Prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj je bila utemeljena obnova carinskega postopka, predvsem, v čem naj bi šlo za nova dejstva ali za nove dokaze, ki naj bi jih v obravnavanem primeru predstavljalo naknadno potrdilo italijanskih carinskih organov. S tem je podana kršitev 22. in 158. člena Ustave RS. Izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje oziroma navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, kar je samo po sebi absolutna bistvena procesna kršitev. Sodišče ni upoštevalo izvedenih dokazov o tem, da je ravnala pošteno in dobroverno in ni z ničemer kršila carinskih predpisov ter ni spravila carinskega organa v zmoto glede porekla blaga. Ugovarja tudi njeni solidarni odgovornosti za plačilo carinskega dolga, pri čemer že tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj bi šlo za solidarno odgovornost, sodišče prve stopnje pa je to vprašanje enostavno ignoriralo. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ob upoštevanju njene popolne poštenosti in dobrovernosti, ni upoštevalo določb 144., 154. in 158. člena CZ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi revizijski preizkus.

Po presoji vrhovnega sodišča ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh tožbenih navedb. Sodišče prve stopnje se ni dolžno opredeliti do vseh tožbenih navedb, temveč le do tistih, ki so v obravnavani zadevi odločilne. Kot izhaja iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3) – ki se v reviziji v upravnem sporu primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 – je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu podana le, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva v obravnavani zadevi so po presoji revizijskega sodišča tista, ki se nanašajo na utemeljenost obnove carinskega postopka, do teh pa se je prvostopenjsko sodišče v celoti opredelilo, kot je pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Zatrjevane kršitve določb 3. točke 11. člena, 47. in 150. člena CZ – do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredeljevalo – so v obravnavanem primeru po presoji revizijskega sodišča nebistvene. Zato se prvostopenjskemu sodišču do njih ni bilo treba opredeljevati.

Izrecno se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala utemeljenost obnove carinskega postopka, pojasnilo pa je tudi, katero je bilo odločilno novo dejstvo, ki je narekovalo obnovo postopka carinjenja. Kot je pravilno navedlo v obrazložitvi svoje sodbe, predstavlja novo dejstvo okoliščina, da sporno blago ni imelo dokaza o evropskem poreklu (kot je bilo ugotovljeno v postopku naknadnega preverjanja blaga), s čimer se strinja tudi revizijsko sodišče. Ravno tako se je prvostopenjsko sodišče izrecno opredelilo do uporabe točke a) petega odstavka 154. člena CZ, v zvezi s čimer je pojasnilo, da je bil carinski organ spravljen v zmoto s predložitvijo dokumenta, za katerega se je naknadno izkazalo, da ni bilo podlage za njegovo izdajo. Ker ni mogoče govoriti o napaki carinskega organa, ni relevantno, ali je tožeča stranka pri tem ravnala v dobri veri. Izrecno se je opredelilo do tožbenega ugovora o tem, da tožeča stranka ni bila seznanjena s postopkom naknadnega preverjanja, in navedlo, da 257. člen ZUP/86 omogoča upravnemu organu, da odloči o stvari, ne da bi izdal poseben sklep o dovolitvi obnove. Izrecno se je opredelilo tudi ugovora o tem, da je bil kršen 258. člen ZUP (1986), ker naj ne bi bilo jasno, v katerem delu je bila z odločbo v obnovljenem postopku nadomeščena vsebina carinske deklaracije. V zvezi s tem je pojasnilo, da je bilo s prvostopenjsko odločbo izdano v obnovi postopka jasno določeno, v katerem obsegu je bil postopek obnovljen ter nadomeščena carinska deklaracija.

Glede ostalih odločilnih dejstev pa se je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito poslužilo možnosti, ki mu jo daje drugi odstavek 67. člena ZUS (oziroma drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ki določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. ZUS (oziroma ZUS-1) uporabe te določbe v ničemer ne omejuje. Glede na to, da je bil drugi odstavek 67. člena ZUS pravilno uporabljen, tudi ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ugovora glede njene solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga po 150. členu CZ, saj se je tožena stranka glede tega izčrpno opredelila v svoji odločbi. V svoji odločbi pa se je tožena stranka po presoji revizijskega sodišča pravilno opredelila tudi do zatrjevanih kršitev 47. člena CZ v zvezi s pasivno legitimacijo tožeče stranke-deklaranta v carinskem postopku.

Ne drži očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, saj je opravilo glavno obravnavo. Zgolj dejstvo, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo ponujenih dokazov o poštenosti in dobrovernosti ravnanja tožeče stranke, ne more predstavljati kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člen ZPP) – ponujeni dokazi o poštenosti in dobrovernosti tožeče stranke pa za odločitev niso bili pomembni. V obravnavani zadevi namreč ne gre za naknadni obračun carinskega dolga po 154. členu CZ, ko bi dobrovernost in poštenost tožeče stranke lahko vplivala na odločitev carinskega organa (da dolga naknadno ne obračuna), ampak za presojo, ali je bila obnova carinskega postopka na podlagi novih dejstev utemeljena.

Glede ugovorov, s katerimi se izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, revizijsko sodišče poudarja, da le-ti ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Z očitano kršitvijo načela zaslišanja stranke v upravnem postopku iz 143. člena ZUP/86, tožeča stranka graja pravilnost izvedbe postopka izdaje upravnega akta, kar pa – glede na 1. točko prvega odstavka 85. člena v primerjavi z 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 – ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

Do očitka o neupoštevanju določbe 3. točke 11. člena CZ se revizijsko sodišče ni moglo opredeliti, ker te določbe CZ ne vsebuje. Očitane kršitve 144. in 158. člena CZ pa so pavšalne do te mere, da jih revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti. Glede na to, da je tožeča stranka med revizijskimi očitki zgolj navrgla kršitve določb Ustave RS (22. in 158. člen), in glede na to, da je bil celoten postopek pravilno in zakonito izpeljan, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, pavšalno zatrjevanih kršitev ustavnih pravic revizijsko sodišče ni našlo.

Ker v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.