Jedro

Objekta ni mogoče šteti kot enostavnega, ker zanj niso pridobljena vsa soglasja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je tožniku z izpodbijano odločbo izrekla ukrepe zaradi nelegalne gradnje nove kanalizacije na tam navedenih zemljiščih, vsa k. o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo tega objekta (1. točka izreka) in da ga mora v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka) in da je odločba takse prosta (7. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da obravnavanega objekta po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je veljala do marca 2013, ni mogoče uvrstiti med zahtevne, nezahtevne ali enostavne objekte, kar pomeni, da je po tej uredbi novo kanalizacijo v dolžini 157,30 m in premera PVC 160 mm, mogoče uvrstiti med manj zahtevne objekte, za gradnjo teh pa je po ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga tožnik ni pridobil. Po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) bi bilo obravnavano gradnjo sicer mogoče uvrstiti med pomožne komunalne objekte, ki so enostavni objekti, oz. med vzdrževalna dela, za katera prav tako ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, vendar tožnik ni pridobil vseh potrebnih soglasij (6. člen Uredbe in 26. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – v nadaljevanju OPN-MOL). Zemljišča, na katerih je zgrajena nova kanalizacija, se namreč nahajajo v varovanem območju stavbne dediščine št. 19555, zato bi bilo pred gradnjo treba pridobiti soglasje ZVKD, soglasje pristojnega organa bi moral pridobiti tudi zato, ker se izvedba del nahaja na vodovarstvenem območju III./B, zaradi povečanja zmogljivosti črpališča, ki se priključuje na javni kanalizacijski vod, pa bi moral pridobiti tudi soglasje Javnega podjetja Vodovod – Kanalizacija d. o. o. Sklicuje se na prvi odstavek 3. člena ZGO-1 in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih za tak primer predpisuje ZGO-1 v 152. členu.

Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku odpravil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 4. točko, v kateri je izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki naj ne bi nezakonito omejile zemljiškoknjižne lastnice. V preostalem delu je pritožbo zavrnil, saj po njegovem mnenju cevovodi niti ne morejo biti uvrščeni med enostavne objekte po 20. točki priloge 2 Uredbe, zato bi tožnik za obravnavano gradnjo moral pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da obravnavana gradnja v naravi predstavlja priključitev zabojnikov na že obstoječi kanalizacijski priključek na objektu ŠC ... in da je Mestna občina Ljubljana kot lastnica zemljišč dovolila začasno postavitev zabojnikov in da se jih priključi na obstoječi kanalizacijski priključek. Šlo naj bi za izgradnjo internega komunalnega voda, zato meni, da gre za enostaven objekt, za katerega ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Ugotovitve inšpekcijskega organa, da pred gradnjo ni pridobil vseh potrebnih soglasij, po mnenju tožnika ni mogoče preizkusiti, saj naj v odločbi ne bi bilo navedeno, katerih soglasij ni pridobil. Poleg tega naj to ne bi mogel biti zakoniti razlog, zaradi katerega objekta ne bi bilo mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Izpodbijani odločbi očita tudi neobrazloženost stališča, da sporna kanalizacija ne predstavlja enostavnega objekta. Glede na nesoglasje med organoma prve in druge stopnje o tem, za kakšen objekt gre, tožnik meni, da kot prava neuka stranka ne more nositi posledic nelegalne gradnje. Pri tem se sklicuje še na mnenje Agencije RS za okolje in sodišču predlaga, naj odpravi akta obeh stopenj, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Med strankama ni sporno, da tožnik za obravnavano gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, sporno je, ali bi ga moral pridobiti. Po mnenju organa druge stopnje gre namreč za manj zahteven objekt, za take objekte pa je gradbeno dovoljenje vedno treba pridobiti, po mnenju organa prve stopnje pa bi lahko šlo za enostaven objekt, če bi tožnik zanj pridobil vsa potrebna soglasja.

Gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta se lahko začne na podlagi poprej izdanega gradbenega dovoljenja (3. člen ZGO-1). ZGO-1 sicer v 3.a členu določa izjemo, po kateri se brez gradbenega dovoljenja lahko začne gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek), vendar pa tudi enostavni objekt ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena).

Dejstvo, da upravna organa različno ocenjujeta zahtevnost obravnavane gradnje, ne vpliva na zakonitost izrečenih inšpekcijskih ukrepov. Tudi če gre za konstrukcijsko enostaven objekt in ne za manj zahtevnega, kot to meni drugostopenjski organ, ga namreč za enostavnega ni mogoče šteti, ker tožnik zanj ni pridobil vseh predpisanih soglasij. To pomeni, da se tožnik na omenjeno izjemo, ki dovoljuje gradnjo brez gradbenega dovoljenja, ne more sklicevati niti v primeru, da je stališče drugostopenjskega organa napačno.

Prvostopenjski organ je pojasnil, da so po 26. členu OPN-MOL na območjih, varovanih s predpisi s področja varstva kulturne dediščine, dopustni le tisti nezahtevni in enostavni objekti, ki so skladni z varstvenim režimom za posamezno območje. To pomeni, da prostorski akt, ki ureja posege v prostor na območju obravnavane gradnje, dopušča gradnjo enostavnih objektov le, če so ti skladni z varstvenim režimom.

Soglasje je s 5.5.2. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 opredeljeno kot potrdilo pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi, ki urejajo varstveni režim. Vprašanje skladnosti posega z varstvenim režimom je namreč določeno s posebnimi predpisi (drugi odstavek 49.č člena ZGO-1), ministrstvo, pristojno za prostorske in gradbene zadeve, pa na svoji spletni strani objavlja seznam vseh soglasodajalcev. Iz določb ZGO-1 izhaja, da so soglasja predvidena tudi za enostavne objekte, saj drugi odstavek 50.a člena zanje celo določa poseben (krajši) rok, v katerem mora soglasodajalec izdati soglasje.

Tudi v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe se objekti iz prvega in drugega odstavka tega člena v varovalnem pasu ali varovalnem območju štejejo za enostavne le pod pogojem, da je pridobljeno predpisano soglasje. Pridobitev soglasij pa je predvideval tudi 6. člen v času gradnje veljavne Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je inšpekcijski organ ugotovil, da obravnavanega objekta ni mogoče šteti kot enostavnega, ker tožnik ni pridobil soglasja za poseg v območju stavbne dediščine, soglasja za poseg v vodovarstvenem območju in soglasja za povečanje zmogljivosti obstoječega priključka. Po navedenem je torej neutemeljen tožbeni očitek, da preizkus, katera soglasja bi moral tožnik pridobiti, ni mogoč.

Ker je inšpekcijski organ ugotovil, da se obravnavani objekt nahaja v varovanem območju stavbne dediščine št. 19555, čemur tožnik tudi v tožbi ne ugovarja, je pravilno stališče upravnega organa, da bi si tožnik za legalnost gradnje brez gradbenega dovoljenja v skladu z 26. členom OPN-MOL, moral pridobiti soglasje pristojne službe oz. Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). Posege v kulturni spomenik namreč ureja Zakon o varstvu kulturne dediščine, ki v 30. členu določa tudi, kaj je treba priložiti vlogi za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, če gre za poseg, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. To pomeni, da tudi pogoju skladnosti enostavnih objektov z varstvenim režimom, ki ga določa OPN-MOL, ni mogoče očitati nezakonitosti.

Po navedenem je torej pravilna ugotovitev inšpekcijskega organa, da obravnavanega objekta ni mogoče šteti kot enostavnega, ker zanj niso pridobljena vsa soglasja, saj med strankama ni sporno, da tožnik soglasja za poseg v stavbno dediščino, tj. kulturnovarstvenega soglasja, ni pridobil. To pomeni, da na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati niti v tožbi zatrjevano dejstvo, da je poseg izvajal v soglasju in z vednostjo lastnika nepremičnin in da za obravnavani poseg vodno soglasje ni potrebno. Privolitev lastnika nepremičnin in stališče pristojnega soglasodajalca za vode, da vodno soglasje za enostavne objekte ni potrebno, namreč sama po sebi ne pomenita, da za enostavne objekte ni potrebno nobeno soglasje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.