Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča v tožnikovem primeru niso podane zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tožniku po odbitku zneska, namenjenega za poplačilo davčnega dolga, mesečno ostaja znesek približno v višini neto minimalne plače. Minimalna plača predstavlja znesek, ki delavcu še zagotavlja socialno in materialno varnost, zato samo dejstvo, da tožniku na mesec ostaja samo ta znesek, še ne more pomeniti zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje U 1871/2006-13 z dne 28. 8. 2007 je tožnik dne 3. 10. 2007 in 4. 10. 2007 po pooblaščencih vložil revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 6. 2006. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 25. 10. 2005, s katero je bil tožniku od prodajne cene nepremičnine kot davčne osnove odmerjen davek na promet nepremičnin v znesku 993.810,00 SIT, in sicer na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o domiku nepremičnine z dne 28. 1. 2004. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up 858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožnik uveljavlja dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju gre, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je glede na obravnavano zadevo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Tožnik navaja, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje odločilo drugače, kot je to v praksi okrajnih sodišč v izvršilnih postopkih. Ker enotnost prakse okrajnih sodišč v izvršilnih postopkih ni vprašanje, o katerem bi se lahko odločalo v upravnem sporu, po presoji Vrhovnega sodišča revizijski razlog, določen v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan. Vrhovno sodišče pa pripominja, da je o vprašanju zavezanosti za davek na promet nepremičnin v primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi v sklepu I Up 833/99 z dne 16. 10. 2002 že sprejelo stališče, od katerega izpodbijana sodba ne odstopa.

7.Tožnik se glede dovoljenosti revizije sklicuje tudi 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Tožnik s tem v zvezi navaja, da je upokojenec brez premoženja, da se preživlja z minimalno pokojnino v višini 380,00 EUR mesečno, kar ne zadošča niti za pokritje minimalnih življenjskih stroškov, pri čemer je ta pokojnina obremenjena s prisilno izterjavo davčne terjatve, ki jo izpodbija v tem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta revizijski razlog ni izkazan. Kot dokaz slabega premoženjskega stanja revident prilaga obvestila ZPIZ, iz katerih izhaja, da je njegova pokojnina v znesku približno 530,80 EUR mesečno (podatek za februar 2007) obremenjena s sodno prepovedjo v višini 148,00 EUR mesečno. Po presoji Vrhovnega sodišča v tožnikovem primeru niso podane zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tožniku po odbitku zneska, namenjenega za poplačilo davčnega dolga, mesečno ostaja znesek približno v višini neto minimalne plače. Minimalna plača predstavlja znesek, ki delavcu še zagotavlja socialno in materialno varnost, zato samo dejstvo, da tožniku na mesec ostaja samo ta znesek, še ne more pomeniti zelo hudih posledic. Zagotovitvi socialnega minimuma, ki dolžniku omogoča pokritje osnovnih življenjskih stroškov, so namenjene tudi omejitve izvršbe na denarne prejemke, določene v Zakonu o davčnem postopku – ZDavP, poleg tega pa je po ZDavP ob izpolnitvi predpisanih pogojev mogoče davčni dolg odplačati v obrokih, odložiti njegovo plačilo in ga v skrajnih primerih celo delno ali v celoti odpisati, glede teh možnosti pa revident v reviziji ni navedel ničesar. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče ocenjuje, da navedeni revizijski razlog ni podan.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.