Jedro

Po 10. čl. ZIZ v izvršilnem postopku ni dovoljena obnova postopka, razen če zakon ne določa drugače. Glede na to določbo je dovoljeno vložiti predlog za obnovo postopka zoper dajatveni del sklepa o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine (čl. 63 ZIZ) in v primeru vložitve nasprotne izvršbe (5. odst. 68. čl. ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za obnovo postopka zavrglo, predlog za odlog izvršbe je zavrnilo in predlog za oprostitev plačila sodnih taks prav tako zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da niso podani pogoji za obnovo postopka, da niso podani pogoji za odlog izvršbe in da dolžnik ni upravičen do oprostitve plačila sodnih taks.

Zoper takšno odločitev se je pritožil dolžnik po svojem pooblaščencu. Pritožbo je podal smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe po I. odst. 63. čl. ZIZ je dovoljeno zahtevati obnovo postopka proti vsem sklepom o izvršbi ne glede na to, na podlagi kakšnih izvršilnih naslovov so bili takšni sklepi izdani. Dolžniku sklep o dovolitvi izvršbe ni bil vročen. Po pravilih ZPP pa je opustitev vročitve razlog za obnovo postopka. Pritožniku ni znano kakšne izjeme so navedene v Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Po mnenju pritožbe je obnova postopka dovoljena v vseh primerih, ne glede na to, na katerem izvršilnem naslovu temelji sklep o izvršbi. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialno zmotna. Nadalje je posledično zmotna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da se dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrne. Če bi dolžnik dosegel obnovo postopka bi zagotovo uspel s svojim ugovorom zoper izdani sklep o izvršbi in se izvršba niti ne bi dovolila. Zato je potrebno tudi odločitev o predlogu za odlog izvršbe razveljaviti, saj je odvisen od dovolitve izvršbe. Dolžniku grozi, da bo na podlagi izvršbe ostal brez svoje nepremičnine, torej brez bivanjskih prostorov in ne bo imel nikjer živeti, kar zagotovo predstavlja grožnjo nastanka nepopravljive škode. Dolžnik je podal pritožbo tudi zoper sklep o zavrnjenju zahtevka za oprostitev plačila sodnih taks. Dolžnik ne prejema solidnih prihodkov, prejema minimalno plačo. Za dolžnika je tudi 49,00 EUR velik denar in toliko znaša taksa zgolj za vložitev predloga za odlog izvršbe in za obnovo izvršilnega postopka, treba pa je upoštevati še takse za pritožbo. Priglasil je še pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik si zmotno razlaga določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki urejajo takoimenovano dovolitev obnove postopka. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne pravne podlage, da po 10. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zoper pravnomočno odločbo izdano v postopku izvršbe in zavarovanja ni dovoljena revizija. Obnova postopka ni dovoljena, razen, če zakon določa drugače. Torej velja generalna klavzula, da v izvršilnem postopku ni obnove postopka. Zakon o izvršbi in zavarovanju je specialni predpis, zato se določbe Zakona o pravdnem postopku uporabljajo subsidiarno le tam, kjer posamezna vprašanja niso urejena po Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje zaključilo, da je obnova postopka kot izjema od določbe 10. čl. ZIZ, dovoljena v 63. čl. in sicer lahko v takšnem primeru dolžnik proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku. Le sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine pa določa, da se dolžniku nalaga, da v določenem roku poravna terjatev. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko ni dovolilo obnovo postopka iz razlogov katere je navedel dolžnik, saj je bila v konkretnem primeru dovoljena izvršba na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova in sicer sodbe sodišča, ne pa na podlagi verodostojne listine. Druga izjema po kateri je možno zahtevati obnovo postopka pa je določena v čl. 68 ZIZ. Po določbi V. odstavka tega člena je proti pravnomočnemu sklepu s katerim je sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodilo, ali ga zavrnilo, dovoljen predlog za obnovo postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko predlogu dolžnika za obnovo postopka, pričetega s sklepom o dovolitvi izvršbe, na podlagi pravnomočne sodbe TS Celje, Enota v Celju II P 281/93 z dne 2.3.1994 ni ugodilo, saj je ugotovilo, da za dovolitev vložitve predloga za izvršbo niso podani materialnopravni in s tem tudi ne procesni pogoji. Zato je pravilno predlog dolžnika za obnovo postopka zavrglo.

Sodišče prve stopnje je tudi obširno obrazložilo v kakšnem primeru je mogoče odložiti izvršbo na predlog dolžnika. Sodišče je v tem delu pravilno uporabilo in pravilno obrazložilo dolžniku uporabo določbe čl. 71 ZIZ. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da ne bo nastala težko nadomestljiva škoda, saj je cilj izvršbe ravno ta, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Ker pa dolžnik ni uspel s svojim predlogom za obnovo postopka ni podan še nadaljnji pogoj, to je, da bi zoper odločbo na podlagi katere je bila dovoljena izvršba vložil izredno pravno sredstvo oziroma je bila ta zahteva za vložitev izrednega pravnega sredstva sedaj s tem sklepom sodišča druge stopnje pravnomočno zavržena. Zato se dolžnik ne more sklicevati na špekulacijo o tem, kaj bi bilo, če bi bila obnova postopka dovoljena. Obnova postopka v konkretnem primeru ni bila dovoljena, zato niso podani pogoji za odlog izvršbe po 71. čl. ZIZ.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko dolžnika ni oprostilo plačila sodnih taks. Ob odločanju sodišča prve stopnje je bil dolžnik zavezan k plačilu sodne takse le za predlog za obnovo postopka, s katerim ni uspel. Taksa za to pravno sredstvo je bila odmerjeno na 49,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zaključilo, da pri dolžniku s plačilom te sodne takse ne bo ogroženo njegovo nujno preživljanje, saj prejema povprečno plačo 379,46 EUR. Ne preživlja drugih družinskih članov in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da s plačilom te takse, sredstva za preživljanje dolžnika ne bodo občutno zmanjšana. Dolžnik ima še možnost zaprositi za obročno odplačilo sodne takse.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb Zakona o izvršbi in zavarovanju in ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Ker dolžnik s pritožbo ni uspel sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP vse v zv. s čl. 15 ZIZ).