Jedro

Če so določila pogodbe jasna, ni treba iskati namena strank ob njeni sklenitvi.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne.

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem - obsodilnem delu.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 328.500 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do plačila - vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku glavnico 700.000 ATS z zamudnimi obrestmi od 1.10.1994 dalje do plačila po obrestmi meri, ki jih za avstrijske šilinge priznava NLB za vpogledne vloge vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in mu povrniti pravdne stroške. Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec podpisal skupaj z A. L. posojilno pogodbo kot posojilojemalec in da je tožnik izročil 700.000 ATS A. L. in tožencu v poslovnih prostorih njunega podjetja P., kot katerega komercialni direktor se je predstavil toženec. Ta ni dokazal, da je bilo posojilo dano podjetju P. d.o.o., niti da je bilo vrnjeno.

Višje sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da mora toženec plačati tožniku glavnico 350.000 ATS "z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1994 dalje, po obrestmi meri, ki jih na avstrijske šilinge priznava Nova Ljubljanska banka d.d., Ljubljana, kot za vloge na vpogled, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije", ter da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbene stroške mora tožnik plačati tožencu. Sprejelo je kot pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je toženec sklenil pogodbo kot posojilojemalec in da je tožnik denar izročil obema posojilojemalcema. Ni pa v ugotovljenem dejanskem stanju videlo nobene podlage za njuno solidarno obveznost. Le-te ni mogoče domnevati, ker ni šlo za gospodarsko pogodbo. Ker solidarnost ni bila dogovorjena, je mogoče sklepati, da sta bila posojilojemalca odgovorna vsak za svoj del obveznosti. Torej v dvomu vsak za polovico zneska.

Reviziji sta vložili obe stranki, in sicer tožeča zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožena pa iz vseh revizijskih razlogov. Tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena in da bo potrjena sodba sodišča prve stopnje v celoti, tožena pa predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka trdi, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji sojenja pravilno in popolno ugotovljeno, del tega stanja pa je, da iz posojilne pogodbe nedvoumno in izrecno izhaja, da sta bili volja in dogovor pogodbenih strank takšna, da oba dolžnika odgovarjata za dolg v celoti z vsem svojim premoženjem. Tožena stranka tudi nikoli ni ugovarjala zatrjevani solidarni obveznosti.

Tožena stranka pa navaja, da se ni mogoče strinjati z ugotovitvijo, da je toženec dolžan vrniti posojilo zgolj zato, ker je v pogodbi naveden kot posojilojemalec. Tožnik ni dokazal, da je prejel posojilo. Pogodbene obresti je vračal L. oziroma firma P. Iz kontne kartice sledi, da je obravnavani dolg knjižen kot dolg družbe P.. Izrek drugostopenjske sodbe je glede obresti nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Zapisano je namreč, da mora toženec plačati zakonske zamudne obresti po obrestni meri, kot jih za avstrijske šilinge priznava NLB d.d. Ljubljana.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke je utemeljena, revizija tožene pa ne.

Toženčeva revizija brez podlage pripisuje nižjima sodiščema odločitev, da mora toženec vrniti posojilo samo zato, ker je v pogodbi naveden kot posojilojemalec. Obrazložitvi obeh sodb na moč jasno povesta, da je podlaga za sprejeto odločitev v dejstvih, da je toženec nastopil kot posojilojemalec (poleg A. L.) in da je tožnik kot posojilodajalec izpolnil svojo dolžnost - izročiti posojeni znesek posojilojemalcema. Ali je bil denar izročen ali ne, je dejansko vprašanje, takšnega pa z revizijo ni mogoče načenjati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato ne bo odgovorov na revizijske trditve o tem, da je toženec dokazal, da denarja ni prejel; da iz pogodbe ne sledi, da bi bil denar izročen; da je denar prejel A. L. oziroma njegova firma; da ročno napisana kontna kartica družbe P. dokazuje, da toženec nima nič s posojilom in da ga ni prejel. Kvaliteto dokazne listine o prevzemu dolga (B69) je pravilno ocenilo pritožbeno sodišče. Tako ta ne izkazuje, da bi se tožnik strinjal z ugotovitvijo, da gre za dolg družbe P., niti da se strinja s prevzemom dolga. Sicer pa za odločitev o stvari ni pomembno, ali je družba P. štela ta dolg za svoj (prvi dve leti po danem posojilu ni bil knjižen med njenimi dolgovi), ker sta se za njegovo vrnitev zavezala toženec in L. in bi ga morala vrniti ta dva (prvi odstavek 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ne oziraje se na to, komu je bil dani denar namenjen oziroma kdo ga je uporabil. Pretežen del toženčeve revizije torej uveljavlja nedovoljeni razlog izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Toženčeva pasivna legitimacija je bila pravilno ugotovljena. To revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Pritrditi pa je treba tožnikovi reviziji. Zakon o obligacijskih razmerjih določa, da če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak med njimi odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 412. člena). V dvomu torej velja, da se deljiva obveznost deli na enake dele. Toda v obravnavanem primeru ne gre za dvom. Res ni prvostopenjsko sodišče posebej utemeljevalo svoje odločitve o zavezi toženca vrniti posojilo, ki izvira iz njegove solidarne obveznosti, ker je očitno štelo, da je ta dogovorjena. Za podlago svojih ugotovitev je vzelo listino o posojilni pogodbi, iz katere sledi, da je tožnik posodil denar L. in tožencu hkrati in to skupno vsoto 700.000 ATS. Nadalje, 3. člen pogodbe se glasi: Garancija izplačila glavnice in obresti je osebno premoženje posojilojemalcev. Ta sta torej jamčila s svojim osebnim premoženjem za glavnico. Ta pa je znašala 700.000 ATS. Isto velja za obresti od tega zneska. Citirana pogodbena določila so jasna. Zato jih je treba uporabljati tako, kot se glasijo (prvi odstavek 99. člena ZOR). Tu ni nič spornega. Tudi toženec v zvezi s tem ni imel nobenih pomislekov in ni ne v odgovoru na tožbo, ne kasneje, ne v pritožbi ugovarjal, češ da ni bila dogovorjena solidarna zaveza. Ob takšnem stanju stvari sodišče ni bilo dolžno iskati namena pogodbenikov ali se zatekati načelom obligacijskega prava za razumevanje pogodbe (drugi odstavek 99. člena ZOR; in claris non fit interpretatio). Pogodbeno določilo je sporno takrat, kadar mu pogodbeni stranki pripisujeta različen pomen. Tako se prvemu sodišču ni bilo treba opirati na pravne domneve, kot mu to brez razloga pripisuje pritožbeno sodišče. V pogodbi res niso uporabljeni izrazi: solidarna obveznost, solidarno jamstvo, solidarna odgovornost ipd. Toda takšna označba ni nujna, kadar je formulacija sprejete obveznosti takšna, da iz nje jasno sledi solidarna zaveza. Iz pogodbe torej sledi, da ni šlo za deljeno (sicer deljivo - prvi odstavek 412. člena ZOR) obveznost, marveč je bilo dogovorjeno, da posojilojemalca odgovarjata posojilodajalcu vsak za celo obveznost (prvi odstavek 414. člen ZOR).

Presoja pritožbenega sodišča naštetih dejstev se pokaže kot nepravilna. Iz teh dejstev namreč sledi, da je bila dogovorjena prav solidarna obveznost. In še enkrat naj bo poudarjeno - tudi tožena stranka, ki je med postopkom v vlogah priznala, da je sklenila pogodbo kot posojilojemalec, ni oporekala zatrjevani okoliščini, da je šlo za solidarno zavezo. Tega ni storila niti takrat, ko je kot toženec nastopal tudi A. L. in ko naj bi sodišče po predlaganem tožbenem zahtevku zavezalo oba toženca solidarno.

Tej reviziji je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo tako spremeniti (prvi odstavek 380. člena ZPP), kakor je razvidno iz izreka te odločbe. S tem je sanirana tudi napaka iz izreka instančne odločbe glede kvalifikacije obrestne mere.

Tožeča stranka je z revizijo uspela in zato ji mora tožena stranka povrniti revizijske stroške za takso in nagrado pooblaščencu (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP) z zahtevanimi zakonskimi obrestmi. Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).