Jedro

Tožeča stranka je dejansko stanje v tožbi sicer prerekala, ni pa predlagala, da se glavna obravnava opravi, niti ni predlagala izvedbe kakršnihkoli dodatnih ali drugih dokazov, prav tako pa ni navedla takih dejstev in okoliščin (tega pa ni predlagala in storila niti v pritožbi zoper prvostopenjski akt), ki bi lahko vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi na drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo tožene stranke z dne 10.1.2002. Tožena stranka je s to odločbo zavrnila pritožbo, ki jo je tožena stranka vložila zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A. z dne 24.7.2001. Navedeni inšpektorat je v 1. točki izreka toženi stranki naložil, da mora pri posezonski razprodaji oblačil znamke A. in B. v objavi o uvedbi razprodaje navesti vrsto blaga, ki se razprodaja, ter skrajšati posezonsko razprodajo obutve tako, da bo trajala največ 4 tedne; v 2. točki izreka, da mora dodatna sporočila, ki so v obliki stojala nameščena v prodajalni kot samostojna sporočila in oglašujejo razprodajo z naslednjo vsebino: sale, saldi, reduziert, soldes, rebajas, saldos, up to 50% off original price, v oranžni barvi, izpisati v slovenskem jeziku oziroma jih iz prodajalne odstraniti; v 3. točki izreka pa je bilo naloženo, da je treba v razprodajo vključiti vse blago, ki je namenjeno razprodaji, in ga predpisano označiti s ceno pred znižanjem in z znižano ceno.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je bil pri toženi stranki pri opravljenem inšpekcijskem pregledu zaradi kontrole poletne razprodaje, ki jo je izvedla tožena stranka, ugotovljeno, da je v prodajalni razprodaja obutve potekala več kot 4 tedne, da v objavi o uvedbi razprodaje ni bila navedena vrsta blaga, ki se razprodaja, da dodatna sporočila niso bila izpisana v slovenskem jeziku ter da v razprodajo ni bilo vključeno vse blago, ki je bilo namenjeno razprodaji. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je tožeča stranka kršila 4. in 12. člen Dobrih poslovnih običajev pri razprodajah in prodajah blaga po znižanih cenah (Gospodarski vestnik 5/91) v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ter 2. in 28. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98), zato je njeno tožbo zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh (pritožbenih) razlogov, zlasti pa navaja, da je bilo dejansko stanje v odločbi organa prve stopnje nepopolno in napačno ugotovljeno in so bili na tej podlagi materialni predpisi napačno uporabljeni. Zato se tudi izpodbijana sodba opira na napačno ugotovljeno dejansko stanje, v nekaterih delih pa na napačno uporabo materialnih predpisov na delno pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeči stranki pa v postopku izdaje upravnih aktov ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, morala pa bi biti opravljena tudi ustna obravnava.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po presoji vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita in to iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi navedlo že sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 ni presojalo in je ugotovilo, da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, materialno pravo pravilno uporabljeno. Prav tako je bila v obravnavanem primeru pravilno uporabljena določba 2. člena ZVPot, po kateri je podjetje dolžno poslovati s potrošniki v slovenskem jeziku. To velja tudi za dodatna sporočila na stojalu, ki so tudi po presoji revizijskega sodišča lahko zavajajoča, zato je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka na plakatu poleg vseh tujk dodati besedo znižanje kakor tudi obseg znižanja cen. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da teh napisov v tujem jeziku v obravnavanem primeru nikakor ni mogoče šteti le kot dekoracijo oziroma dekorativne plakate, saj so bili po svoji vsebini neposredno namenjeni obveščanju potrošnikov in to izključno in v neposredni zvezi s samo sporno razprodajo.

Glede zatrjevanih kršitev postopka pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje presojalo upravni akt v mejah tožbenega zahtevka (prvi odstavek 38. člena ZUS), tožnik pa pritožbenih (sedaj revizijski) razlogov, ki se tičejo postopka pred upravnimi organi, s tožbo ni uveljavljal. Zato jih tudi ne more z uspehov uveljavljati v postopku revizije. Po 87. členu ZUS-1 namreč smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ni utemeljen. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki se uporablja tudi v reviziji, je podana absolutna kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Ta pa v drugem odstavku 51. člena določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Do enake odločitve pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, po katerem je bistvena kršitev pravil postopka zaradi tega, ker ni bila opravljena glavna obravnava ,

podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožeča stranka je dejansko stanje v tožbi sicer prerekala, ni pa predlagala, da se glavna obravnava opravi, niti ni predlagala izvedbe kakršnihkoli dodatnih ali drugih dokazov, prav tako pa ni navedla takih dejstev in okoliščin (tega pa ni predlagala in storila niti v pritožbi zoper prvostopenjski akt), ki bi lahko vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Glede na navedeno in že omenjeni drugi odstavek 85. člena ZUS-1 ter da po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave, pa tudi ni mogoče upoštevati predloga za pričevanje A.A. in B.B. za ugotovitev dejanskega stanja.

Ker v obravnavanem primeru uveljavljani revizijski razlogi niso podani, niti niso podane kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.