Jedro

Postopek v zapuščinskih zadevah je vrsta nepravdnega postopka. Zato revizija proti sklepu o dedovanju glede na določbo 34. člena ZNP in ker v zakonu o dedovanju, ni posebej predvidena, ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP v zvezi s 400. členom ZPP in 37. členom ZNP).

V obravnavanem primeru je bila revizija, za katero se je sicer izkazalo, da je nedovoljena, vročena javnemu tožilcu 27.5.1994 in tako bi lahko ta v 30 dneh po tem datumu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 401. člena ZPP), torej do 27.6.1994, vložil pa jo je 11.7.1994, kar pomeni, da je prepozna.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zapuščini po pokojni A. A., roj. G. odločalo deloma na podlagi oporoke, deloma pa na podlagi zakona. Na podlagi oporoke je odločalo o zaupuščini, ki jo predstavlja stanovanje št. 23 v IV. nadstropju večstanovanjske hiše v P., To zapuščino je prisodilo R. župnjistvu P., za potrebe Karitas.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je pritožbeno sodišče pritožbi zakonitega dediča E. T. tako ugodilo, da je sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na oporočno dedovanje stanovanja v P. (1. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje), delno (do ene polovice) razveljavilo, in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil zakoniti dedič E. T. revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zakoniti dedič E. T. je s pritožbo izpodbijal celoten izrek 1. točke sklepa o dedovanju sodišča prve stopnje in ne le 1/2, kot je zmotno štelo pritožbeno sodišče. Ker listina, ki jo je sodišče prve stopnje zmotno štelo za oporoko, ne predstavlja veljavne oporoke, bi moralo pritožbeno sodišče 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljaviti v celoti. Ker ni ravnalo tako, je nastala nemogoča pravna situacija, saj za 1/2 premoženja, ki je zajeto v 1. točki izreka sodišča prve stopnje, sporna listina je, za drugo polovico pa ni veljavna oporoka.

Tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa je proti drugostopnemu sklepu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje bi moralo pri odločanju uporabiti določbo 201. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar pa tega ni storilo, napačno pa je uporabilo določbo 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 163. členom zakona o dedovanju - ZD in 2. odstavkom 210. člena ZD, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa sodišča druge stopnje. Zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo in sicer določbi 62. in 76. člena ZD v zvezi s 1. točko 2. odstavka 210. člena ZD. Dediči, ki uveljavljajo neveljavnost oporoke, so enotni sosporniki. Po naravi pravnega razmerja se spor o (ne)veljavnosti oporoke lahko razreši le na enak način za vse zakonite dediče in ni potrebno, da izpodbijajo oporoko vsi skupaj. Učinki pravdnih dejanj, ki jih je opravil posamezen dedič, pa se raztezajo tudi na druge dediče (201. člen ZPP). Ker pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD), bi moralo drugostopno sodišče na podlagi pritožbe enega od dedičev izpodbijano odločitev pod 1. točko sklepa o dedovanju, ki se nanaša na oporočno dedovanje, razveljaviti v celoti in ne le v obsegu možnega pritožnikovega zakonitega dednega deleža. Le na ta način bi bilo mogoče korektno nadaljevanje postopka po 1. in 2. odstavku 210. člena ZD. Ker sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe 201. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 210. člena ZD in 3. točko 380. člena ZPP, je bistveno kršilo določbe pravdnega in zapuščinskega postopka. Neupoštevanje enotnosti materialno (dedno) pravnega učinkovanja (ne)veljavnosti oporoke po 62. in 76. členu ZD v zvezi s 201. členom ZPP pa predstavlja tudi kršitev določb materialnega prava. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se zato ugodi, sklep sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi v celoti, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Na vročeno zahtevo za varsto zakonitosti dediči niso odgovorili, o vročeni reviziji pa se tedanji Javni tožilec Republike Slovenije ni izjavil. 1. Revizija ni dovoljena.

Postopek v zapuščinskih zadevah je vrsta nepravdnega postopka (1. člen zakona o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86,20/88 - ZNP). Zato revizija proti sklepu o dedovanju glede na določbo 34. člena ZNP in ker v zakonu o dedovanju, Uradni list SRS, 15/76 - 82/94 - ZD ni posebej predvidena, ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP v zvezi s 400. členom ZPP in 37. členom ZNP).

2. Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna.

Zakon o pravdnem postopku določa, da lahko po prvem odstavku 401. člena javni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev in sicer po 2. točki drugega odstavka 401. člena ZPP zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero ni bila vložena revizija, od dneva, ko je bila odločba vročena tisti stranki, kateri je bila vročena pozneje; po tretjem odstavku 401. člena zoper odločbo, zoper katero so stranke vložile revizijo, pa le v 30 dneh, od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej (prvi odstavek 390. člena ZPP). Zakon torej skrajšuje rok javnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v primeru, ko kakšna izmed pravdnih strank vloži revizijo. S takšnimni določbami skuša zakon, kolikor je mogoče, izenačiti procesni položaj javnega tožilca s pravdnima strankama, ko mu daje v primerih, ko se uradno seznani s pravnomočnimi sodnimi odločbami, enak rok za vložitev zahteve, kakor drugim udeležencem postopka za revizijo. Tako se skuša pravna negotovost za stranko, kaj ji bo prinesla morebitna zahteva za varstvo zakonitosti, kar se da skrajšati. Navedbo prvega odstavka 390. člena ZPP v citiranem tretjem odstavku 401. člena ZPP je potrebno razumeti, da je procesnopravno pomembna vročitev revizije, ki jo odredi predsednik senata in od katere naprej teče rok in ko torej ne gre za vročitev, do katere je prišlo na pobudo pravdne stranke ali koga drugega.

Iz pravkar povedanega je tako mogoče sklepati, da na uporabo tretjega odstavka 401. člena ZPP ne vpliva okoliščina, ali je vročena revizija dovoljena, pravočasna ali popolna (dovoljena v širšem pomenu) in torej ali je predsednik senata sploh lahko odredil, da se revizija vroči javnemu tožilcu ali ne. Končna presoja o dovoljenosti revizije v širšem pomenu je namreč prepuščena vrhovnemu sodišču (tretji odstavek 400. člena in 392. člen ZPP), ne pa predsedniku senata sodišča prve stopnje. Krajši tridesetdnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti torej velja za javnega tožilca, ki mu je bila opravljena vročitev revizije po odredbi sodišča ne oziraje se na to ali je bila dovoljena v širšem pomenu ali ne. Ko javni tožilec prejme hkrati z revizijo tudi prepis odločbe, zoper katero je vložena revizija (drugi odstavek 390. člena ZPP) ima takrat možnost uradno se seznaniti z njo, kar je tudi preverljivo (na podlagi povratnice, ki se hrani v sodnem spisu).

V obravnavanem primeru je bila revizija, za katero se je sicer izkazalo, da je nedovoljena, vročena javnemu tožilcu 27.5.1994 in tako bi lahko ta v 30 dneh po tem datumu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 401. člena ZPP), torej do 27.6.1994, vložil pa jo je 11.7.1994, kar pomeni, da je prepozna. Zato jo je vrhovno sodišče zavrglo (392. člen v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).