Jedro

Ker je bilo že pravnomočno odločeno o tožbenih zahtevkih, kolikor so se nanašali na vožnjo z osebnimi vozili, sodišče prve stopnje ne bi smelo več odločati o teh zahtevkih (res iudicata), temveč je lahko odločalo le še o uporabi spornega dela zemljišča z drugimi vrsti vozil (dostavnimi in tovornimi vozili).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na odločitev o tožbenih zahtevkih glede osebnih vozil – razveljavi, v preostalem delu pa se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Toženi stranki sta dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini parc. št. 576/7, vl.št. 744 k.o. S., še posebej pa sta dolžni opustiti uporabo asfaltiranega dela te nepremičnine v 15 dneh.

2. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti nastale pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh.“ Ponovno pa je zavrnjen tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Služnostna pravica uporabe asfaltiranega dvorišča z osebnimi in drugimi motornimi vozili po nepremičnini parc. št. 576/7, vl.št. 744 k.o. S. in ki je v lasti tožnika, ki je obstajala za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 576/8, vl.št. 783 k.o. S., ki je v lasti prvotožene stranke in sicer v izmeri 8 m od javne ceste in širini 3,30 m od nepremičnine parc. št. 576/8 k.o. S., preneha.

2. Toženi stranki sta dolžni prenehati uporabljati asfaltiran del nepremičnine parc. št. 576/7 k.o. S. v delu, ki meji na nepremičnino parc. št. 576/8 k.o. S. in sicer v dolžini 8 m od javne ceste in v širini 3,30 m od nepremičnine parc. št. 576/8 k.o. S., v 15 dneh.

3. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v 15 dneh.“ Tožeči stranki je prvostopno sodišče naložilo, da toženima strankama povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2.140,11 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po preteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo ponovno vlaga pritožbo tožeča stranka. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v odločanje sodišču prve stopnje ter naloži toženi stranki, da povrne tožeči stranki stroške postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja, da je sodba datirana z dnem 15.12.2010, glavna obravnava pa je bila končana dne 25.11.2010. S tem je sodišče kršilo določbo 321. člena ZPP, saj mora biti sodba datirana z dnem, ko je bila končana glavna obravnava. O primarnem in podrejenem zahtevku glede osebnih vozil je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem, opr.št. P 138/2009, z dne 19.2.2010 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cp 1262/2010, z dne 12.5.2010. Ker se izrek izpodbijane sodbe nanaša tudi na osebna vozila, je sodišče znova odločilo o že pravnomočno odločeni zadevi (res iudicata), s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je protispisno povzelo izpoved priče H. Š., da naj bi imel F. S. tovornjak do leta 1982, saj priča tega ni izpovedala. S tem je sodišče kršilo določbe postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje. Priča je namreč izpovedala, da je F.S. tovornjak imel le nekaj let do 1976 ali 1977 in ne dlje, leta 1982 pa je zgolj še ustno obvestil tožnika, da ne bo več uporabljal njegove nepremičnine za vožnjo s tovornjakom, ki je sicer za ta namen ni uporabljal že od leta 1976 ali 1977. Iz navedenega je jasno, da ne toženca ne njuna pravna prednika nista priposestvovala služnosti vožnje s tovornjakom, saj je F. S. uporabljal tovornjak manj kot 10 let (celo če bi ga imel do leta 1982, kar ga ni imel), torej priposestvovalna doba ni potekla ne po ZTLR ne po SPZ. Celo če bi služnost obstajala, bi do sedaj že prenehala po zakonu, saj se do sedaj ni izvrševala že 28 let, torej daljši čas kot je potreben za njeno priposestvovanje. Protispisen je zaključek sodišča, da je enako kot iz izpovedi H. Š. mogoče zaključiti o trajanju lastništva tovornjaka tudi iz izpovedi D. in F. S., saj navedeni priči sploh nista navedli letnic, od kdaj do kdaj naj bi imel F. S. tovornjak, temveč samo, da ga je imel. Nerazumljiv je tudi zaključek sodišča, da je F. S. najprej imel tovornjak, nato pa je do leta 1998 vozil rešilni avtomobil. Iz tega zaključka je nemogoče ugotoviti, kdaj je F. S. začel voziti rešilni avtomobil, saj nobena od prič ali strank ni povedala letnice, kdaj je začel voziti rešilni avtomobil, povedale so le, da je bilo to potem, ko ni več imel tovornjaka. Iz te obrazložitve ni razumljivo, ali je imel F. S. že ves čas reševalno vozilo, ali ga je morda začel voziti takrat, ko je dal stran tovornjak, in ali je morda medtem, ko ni imel več tovornjaka in je začel voziti reševalno vozilo, preteklo nekaj let. Če je namreč med odsvojitvijo tovornjaka in pridobitvijo reševalnega vozila minilo nekaj let, je priposestvovanje začelo teči samostojno za reševalno vozilo in se morebitna priposestvovalna doba za tovornjak ne všteva. Sodišče bi o tej okoliščini moralo dodatno zaslišati pravdne stranke in priče, a tega ni storilo, kljub izrecnim navodilom pritožbenega sodišča. Razen tega F. S. ni imel reševalnega vozila od leta 1998 dalje, torej je služnost vožnje z reševalnim vozilom do sedaj že na podlagi zakona prenehala. Iz izpovedi B. Z., ki naj bi bila za sodišče najbolj prepričljiva, ni možno razbrati ničesar o uporabi tožnikove nepremičnine za vožnjo s tovornjaki in dostavnimi vozili. Zato je nerazumljivo, o čem točno naj bi se sodišče iz njene izpovedi prepričalo. Sodišče tako ni ugotavljalo, kdaj je začel F. S. uporabljati reševalno vozilo, za tovornjak pa je napačno ugotovilo, kdaj ga je F. S. prenehal voziti. Prav tako je nerazumljivo, kako je sodišče za obdobje 1998 do 2000 ugotovilo, da naj bi toženca vozila s tovornimi vozili po tožnikovem, saj reševalnega vozila takrat ni bilo več, o uporabi drugih tovornih ali dostavnih vozil pa sodišče ničesar ne obrazloži. Kršene so določbe postopka in napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi, ko sodišče zaključuje, da naj bi tožnikove fotografije iz leta 2007 in 2008 dokazovale, da naj bi toženca nadaljevala z uporabo dovozne poti s kombiniranimi vozili in tovornjaki, potem ko sta se pravna prednika tožencev odselila. Fotografije iz leta 2007 in 2008 ne morejo dokazovati ničesar glede uporabe od leta 1998 do 2007, sodišče pa se razen na te fotografije ni oprlo na noben drug dokaz. Razen tega priposestvovalna doba ne more teči od takrat dalje, ko se je tožnik uporabi nepremičnine uprl, kar je bilo nesporno pred letom 2007. V obrazložitvi tudi ni zaključkov o pogostosti uporabe posamezne vrste vozil s strani toženca ali njunih pravnih prednikov, pogostost uporabe pa je bistvena okoliščina za domnevno priposestvovanje služnosti, zaradi česar je sodba prav tako nerazumljiva. Tožeča stranka opozarja, da zgolj neopredeljena občasna uporaba ne more voditi k priposestvovanju služnosti, saj ne kaže na izvrševanje pravice (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 3869/2008 z dne 4.3.2009). Šlo pa je zgolj za občasno uporabo, ki torej ne vodi v priposestvovanje služnosti. Tudi ni nobenega zaključka o obsegu uporabe tožnikove nepremičnine, torej kakšen del nepremičnine v širini in dolžini naj bi toženca oziroma pravni predniki uporabljali. Zaključek sodišča, da naj bi toženca priposestvovala služnost, je zato nerazumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom poudarja, da izvedenec cestnoprometne stroke sploh ni bil postavljen zato, da bi ugotovil, ali je možno dostopati v garažo toženca s tovornimi in dostavnimi vozili, tak zaključek sodišča pa je protispisen. Izvedenec je bil postavljen zato, da bi ugotovil, ali je možno dostopati v garažo toženca z osebnimi vozili. Toženca pa sploh ne zatrjujeta, da bi parkirala v garažo s tovornimi ali dostavnimi vozili. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče na podlagi fotografij iz leta 2007 in 2008 naredilo zaključke o uporabi v letih pred 2007. Neutemeljeno sodišče tudi navaja, da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da naj bi bile ulice v tem delu K. zelo ozke, tako da je tudi v primeru nujnega vzdrževanja objektov (kot je na primer zamenjava kritine z uporabo avtodvigala) takšna služnost potrebna, saj bi se v nasprotnem primeru ulica zaprla in postala neprevozna za ostale sosede, kar je nedopustno. Bistveno so kršene določbe postopka v zvezi s to ugotovitvijo. Ne gre za splošno znano dejstvo, pri čemer ni znano, kaj naj bi bil ta del K.. Tudi nepomembno je, kakšne so ulice v K., saj je v tem postopku sporna le nepremičnina tožeče stranke in ne vse ulice v K.. Glede teh okoliščin se tožeča stranka sploh ni imela priložnost izjasniti in je kršena ustavna pravica tožnika do enakega varstva pravic. Pritožnik se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cp 903/2009, z dne 3.6.2009, iz katere izhaja, da mora sodišče tudi glede splošno znanih dejstev strankam v postopku omogočiti, da se o njih izjavijo, saj gre za odraz ustavne pravice do enakega varstva pravic. Splošno znana pa so le tista dejstva, ki so znana v pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Širina ulic v neopredeljenem delu K. ni znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Sodišče je s svojimi zaključki poseglo v razpravno načelo, saj je pod pretvezo splošnih znanih dejstev samo nedopustno nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke, tako da je lahko zavrnilo tožbeni zahtevek. Bistveno so kršene določbe postopka, saj gre za sodbo presenečanja. V zvezi s temi okoliščinami sodišče ni pozvalo pravdnih strank v okviru materialnopravno procesnega vodstva, naj kaj v zvezi s tem navedejo ali pojasnijo. Sicer je to stališče tudi pravno zmotno. Namen služnosti nikakor ni omogočanje nujnega vzdrževanja objektov, kot zmotno zaključuje sodišče. Lastnik nepremičnine lahko izvede nujna vzdrževalna dela na podlagi 76. člena SPZ in ne potrebuje zato služnosti. Tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da bi potrebovala služnost zaradi nujnih vzdrževalnih del, kar šele, da bi zatrjevala, da mora zamenjati kritino za uporabo avtodvigala. Kršen je tudi postopek, ker sodišče ni ugotavljalo, v kakšni meri je služnost potrebna. Moralo bi ugotoviti širino in dolžino služečega zemljišča, v kakšni meri jo toženec dejansko izvršuje in vsaj delno ugoditi tožbenemu zahtevku, če bi ugotovilo, da toženca uporabljata večjo širino in dolžino tožnikove nepremičnine, kot jo dejansko nujno potrebujeta. Tudi zato je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj tožniku ne verjame, da želi zasaditi travo in odstraniti asfalt in ne pove, zakaj je pomembno, da je sedaj v garaži parkiran avto. Tožnik ima namreč parkiran avtomobil sedaj, ko ima asfalt, ko bo imel tam travo, pa v garaži ne bo parkiral avtomobila. Nenazadnje na resnost tožnikovega namena kaže že to, da je začel naslovni pravdni postopek. Nerazumljiv je zato zaključek sodišča, da je vprašljivo, ali tožnik resno misli posaditi travo in odstraniti asfalt. Tožnik ne razume, kako naj bi sodišče sploh dokazalo namen resnosti kako drugače kot z vložitvijo tožbe v tej zadevi in se sprašuje, zakaj tožba ni zadosten dokaz resnosti. Sodišče stori hudo kršitev materialnega prava, ko ugotovi, da ni bistvena okoliščina, da tožnik želi zasaditi travo. S tem je namreč zasebna lastnina tožnika tako omejena, da gre praktično za kršitev ustavne pravice iz 33. člena Ustave RS. Sodišče je dejansko odločilo, da je tožnik dolžan opustiti vsa ravnanja na svoji nepremičnini zato, da bosta toženca preko nje peljala v svojo garažo, pri čemer toženca sploh ne navajata, da bosta vozila s tovornimi in dostavnimi vozili v garažo. Sodišče je tako zožalo tožnikovo lastninsko pravico na golo lastninsko pravico in ga oropalo bistvenega upravičenja, ki izvira iz lastninske pravice in sicer do uživanja lastnine. Tožnik bo torej vsakič, ko bo želel uporabiti katerikoli del svoje nepremičnine, podvržen morebitni tožbi tožencev, ker toženca uporabljata zgolj delček te nepremičnine. Taka služnostna pravica predstavlja hudo prekomeren poseg v lastninsko pravico tožnika in je zato utemeljen vsaj podrejeni tožbeni zahtevek. Tožnik ugovarja tudi odločitvi o stroških postopka, saj iz obrazložitve ne izhaja, kako je sodišče odmerilo stroške. Predlaga tudi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom. Iz dosedanjega teka postopka je namreč možno zaključiti, da sodeči sodnik ne namerava upoštevati navodil pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je namreč na 6. in 7. strani sodbe in sklepa opr.št. I Cp 1262/2010, z dne 12.5.2010 navedlo, naj se sodišče prve stopnje opredeli do vseh trditev pravdnih strank glede uporabe spornega zemljišča s tovornjaki in drugimi neosebnimi motornimi vozili (reševalnim vozilom, dostavnimi vozili ipd.) ter razišče, v kakšnem obsegu in katerem časovnem obdobju sta toženca oziroma njuni pravni predniki uporabljali oziroma uporabljajo sporno dvorišče tudi z motornimi vozili, ki ne predstavljajo osebnih vozil in če bo ugotovilo, da se ni uporabljalo v času, potrebnem za priposestvovanje, nadalje ugotovi – ali kljub temu toženca posegata v lastninsko pravico tožnika tudi tako, da po spornem zemljišču vedno vozita z drugimi motornimi vozili oziroma ga uporabljata za parkiranje drugih motornih vozil, ki ne predstavljajo motornih vozil, ali pa je šlo za tovrstno uporabo zgolj začasno na začetku spornega obdobja, ko med strankama še ni bilo spora o uporabi tožnikovega zemljišča. Navedlo je tudi, da je ostal nepojasnjen samostojen dejansko – pravni sklop odločilnega spornega vprašanja in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisani smeri. Sodišče ničesar od navedenega ni storilo, ni zaslišalo ponovno tožnika in predlaganih prič ter postavilo novega izvedenca cestno prometne stroke, čeprav je tožnik to znova predlagal na naroku dne 25.11.2010. Sodnik je že tretjič izdal sodbo s pretežno identično obrazložitvijo, pri čemer se je začel zatekati h kršitvi razpravnega načela, po prepričanju tožnika zgolj z namenom, da bi zavrnil tožbeni zahtevek. Zato tožnik ne more zaključiti drugega, kot da bo sodeči sodnik tudi v bodoče vsakič zavrnil tožbeni zahtevek ne glede na uspeh dokaznega postopka in ne glede na navodila pritožbenega sodišča, kar je razlog za odreditev, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

Pritožba je utemeljena.

Res obstoji neskladje med datumom zaključka glavne obravnave – dne 25.11.2010 in datumom izdaje sodbe – 15.12.2010, kar je v neskladju z določbo 2. odstavka 321. člena ZPP, ki veže datum izdaje sodbe na datum zaključka obravnave. Vendar pa ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ni izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno določbo. Bo pa moralo sodišče prve stopnje v novem postopku paziti na to, da takšnega neskladja ne bo ponovilo.

Pritožba pa utemeljeno očita, da je o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku glede osebnih vozil že pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr.št. P 138/2009, z dne 19.2.2010, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cp 1262/2010, z dne 12.5.2010. Drugostopno sodišče je z navedeno odločbo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor se oba zahtevka nanašata na osebna vozila. Z izpodbijano odločitvijo, s katero je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o tem delu zahtevka, je tako storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (res iudicata). Zato je moralo v tem delu sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi tako, da je v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo (2. odstavek 354. člena ZPP).

Pritožnik pa nadalje tudi utemeljeno opozarja na številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi iz 15. točke istega člena. S kakšnimi vozili, razen osebnih vozil, v katerem obdobju in v kakšnem obsegu sta pravna prednika toženih strank – S. ter nato sami toženi stranki uporabljali sporno služnostno pot, namreč iz izpodbijanih razlogov sodišča prve stopnje ni mogoče jasno razbrati. Sodišče prve stopnje se namreč zadovolji, ko dokazno ocenjuje izpovedbe zaslišanih prič in pravdnih strank, le s posamičnimi in fragmentarnimi okoliščinami, ki jih ni mogoče povezati v smiseln dejanski sklop, ki bi izkazoval materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da je sporna služnostna pravica priposestvovana. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo tudi na izpovedbi priče H. Š., katere izpovedbo pa je sodišče prve stopnje protispisno povzelo v izpodbijano sodbo in je s tem storjena tudi nadaljnja procesna kršitev – iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priča je namreč izpovedala, da je F. S. imel tovornjak le nekaj let do 1976 ali 1977 in ne dlje, leta 1982 pa je zgolj še ustno obvestil tožnika, da ne bo več uporabljal njegove nepremičnine za vožnjo s tovornjakom, ki je sicer za ta namen ni uporabljal že od leta 1976 ali 1977. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s takšno izpovedbo te priče, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju, povzelo, da je priča izpovedovala, da naj bi imel F.S. tovornjak do leta 1982. Sodišče prve stopnje se nadalje sklicuje na izpovedbo priče B. Z., ki pa je povedala zgolj to, da so se S. in Š. dogovorili, da bodo imeli skupno dvorišče. Nadalje je tudi izpovedala, da „G. pripeljejo robo, ampak ne z velikimi tovornjaki, kombiji pa gredo“. Pri tem je tudi izpovedala, da sicer ne ve, „če gredo dol, ker so si G. naredili veliko parkirišče pred hišo. Tam je tudi balkon in višji avtomobili po njenem ne bi prišli dol po G.. Ko gre kdaj k sosedom, nikoli ne vidi kombija na skupnem dvorišču, razen na parkirišču pred hišo“. Na podlagi teh izpovedb pa ni mogoče zaključiti, da je izkazana uporaba sporne poti potrebno priposestvovalno dobo tudi z dostavnimi vozili, in še manj s tovornjaki. Nenazadnje je utemeljeno tudi pritožbeno opozorilo, da ni jasno ugotovljeno, v katerem časovnem obdobju se je uporabljalo reševalno vozilo. Pritožnik pa nadalje tudi utemeljeno opozarja, da na podlagi fotografij iz leta 2007 in 2008, ni mogoče sklepati, da se je sporna služnostna pot uporabljala s tovrstnimi vozili tudi že prej, razen tega pa je utemeljen tudi pritožbeni očitek v tej zvezi, da fotografije izhajajo iz obdobja, ko je bila uporaba služnostne poti že sporna in torej ni bila več izkazana dobrovernost toženih strank. Tudi iz izpovedb toženih strank, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ni mogoče zaključiti, ali se je po sporni poti vozilo z dostavnimi in tovornimi vozili potrebno priposestvovalno dobo, saj toženi stranki nista datumsko opredelili časa trajanja uporabe s tovrstnimi vozili. Razlogi sodišča prve stopnje so torej v tem delu pomanjkljivi in nejasni tako v smeri ugotavljanja potrebnega priposestvovalnega časa v zvezi z uporabo vozil, ki ne predstavljajo osebnih motornih vozil, kot tudi pogostosti uporabe, če je ta v tej smeri obstajala in koliko časa je obstajala, kot tudi ne v smeri ugovorov toženih strank za prenehanje služnostne pravice (ki pa jo po drugi strani sicer implicite tožnik priznava) in sicer ali vendarle še naprej obstajajo razlogi za obstoj služnostne pravice poti oziroma ali so se tako spremenile okoliščine, da je odpadel razlog za obstoj služnostne pravice tudi za vožnjo večjih in težjih vozil, zaradi česar naj bi bila tudi služnostna pravica ustanovljena, predvsem v obdobju, ko se je gradila stanovanjska hiša, in v smeri ugotavljanja okoliščin, ali je služnostna pravica za vožnjo s tovrstnimi vozili sploh še potrebna. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje moralo pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa v navedenem delu razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje. Sodišče druge stopnje pa se ni odločilo, da vrne zadevo v novo sojenje drugemu sodniku, saj ocenjuje, da bo razpravljajoči sodnik vendarle upošteval vse napotke sodišča druge stopnje ter v novem sojenju v skladu z napotki tudi ravnal. Zato je moralo pritožbeno sodišče tudi v preostalem delu pritožbi ugoditi ter tudi v tem delu sodbo razveljaviti, v tem delu pa jo tudi vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Glede na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče zgolj na kratko še pojasnjuje, da je bilo že z dosedanjimi odločbami obeh sodišč pojasnjeno, da okoliščina, da naj bi tožnik na spornem zemljišču zasadil travo, ker želi svojo garažo spremeniti v bivalni prostor, ni pravno pomembna v tej zadevi in zato se pritožnika napotuje na do sedaj navedene razloge v tej smeri.

Pravno nepomembna je tudi okoliščina, s katero se je sodišče prve stopnje ukvarjalo, da naj bi bilo splošno znano, da so v K. vse ulice ozke. Kot pravilno opozarja pritožnik, je pomembno, kakšne so razmere na spornem delu dvorišča, v zvezi s katerimi pa so bile do sedaj že ugotovljene okoliščine, predvsem v smeri obsega sporne služnostne poti. Zato je sklicevanje na nekakšne splošno znane razmere v K. nepotrebno. Predvsem je bistveno, ali je bila priposestvovana tudi služnost z vozili, ki ne predstavljajo osebnih motornih vozil, in če je bila, ali so morebiti nastali razlogi za njeno prenehanje v smeri ugovorov tožeče stranke.

V novem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje jasno navesti razloge za svojo odločitev, bodisi ugodilno bodisi zavrnilno, pri čemer pa bo moralo upoštevati le tiste tožnikove ugovore za prenehanje morebitne služnostne pravice, ki jih je ta uveljavljal še pravočasno najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje pa le ob izkazu upravičenih razlogov za kasnejše navajanje novih dejstev. V novem postopku bo torej tako treba tudi ponoviti, po potrebi pa še dopolnilno izvesti predlagane dokaze ter ponovno odločiti o še odprtih tožbenih zahtevkih.