Jedro

Sklep o dovolitvi obnove postopka, izdan na podlagi prvega odstavka 268. člena ZUP, s katerim se dovoli obnovo in določi, v kakšnem obsegu naj se obnovi, kar določa tudi sklep z dne 14. 9. 2006, je po naravi stvari sklep procesne narave, zato obnova zoper postopek, v katerem je bil izdan navedeni sklep, po presoji sodišča ni dovoljena.

Razveljavitev izdanega gradbenega dovoljenja je temeljila na ugotovitvi, da investitorka ni izkazala pravice graditi na parcelah, na katerih je nameravala graditi, na to ugotovitev pa zgolj sklep o zavrnitvi predznambe lastninske pravice na A.A. in B.A. ne more vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnic za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o razveljavitvi gradbenega dovoljenja št. 351-27/2006-31101-48 z dne 29. 9. 2008 in sklepa o dovolitvi obnove postopka št. 351-27/2006-31101-3 z dne 14. 9. 2006. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta tožnici dne 13. 2. 2011 vložili navedeni predlog za obnovo postopka. V zvezi s pravočasnostjo predloga je toženka ugotovila, da je odločba z dne 29. 9. 2008 postala dokončna 9. 2. 2009, kar je razvidno iz datuma povratnice vročitve odločbe. Ugotovila je, da predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni podan pravočasno, saj je podan po preteku treh let po dokončnosti odločbe z dne 29. 9. 2008, glede razlogov iz 4. točke 260. člena ZUP pa ugotavlja, da v postopku ni bilo predhodnih vprašanj.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnic in v obrazložitvi navedel, da je prvostopenjski upravni organ predlog za obnovo postopka, končanega s sklepom o dovolitvi obnove z dne 14. 9. 2006, pravilno zavrgel že zato, ker postopka, ki je bil končan s sklepom, ni mogoče obnoviti. Pri tem se sklicuje na 260. člen ZUP. Kot pravilen pa ocenjuje tudi zaključek prvostopenjskega organa, da je bil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 29. 9. 2008, vložen po preteku treh let od dokončnosti odločbe, zato je prepozen. Navaja, da sta tožnici svoj predlog oprli tudi na 4. točko 260. člena ZUP, vendar sta kot predhodno vprašanje v smislu navedene določbe izpostavili status stranskih udeležencev na podlagi lastništva, o katerem pa je bilo odločeno s sklepom o dovolitvi obnove z dne 14. 9. 2006. Tožnici se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je odločba z dne 29. 9. 2008 postala dokončna sredi februarja 2009 in ne 9. 2. 2009, kot ugotavlja toženka. Sklep o dovolitvi obnove z dne 14. 9. 2006 pa je postal dokončen 16. 7. 2007. Navajata, da je v postopku izdaje odločbe z dne 29. 9. 2008 in sklepa o dovolitvi obnove z dne 14. 9. 2006 upravni organ kot predhodno sam rešil vprašanje lastništva sosednjih zemljišč predlagateljev A.A. in B.A., kot dokaz o lastništvu pa štel predznambo pridobitve lastninske pravice. Ta pa je bila kasneje izbrisana. Navedena predlagatelja obnove v času izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja z dne 19. 4. 2006 nista izkazovala lastništva nad predmetnimi nepremičninami. Menita, da je bil predlog za obnovo postopka vložen znotraj triletnega roka in znotraj roka, ki ga določa peti odstavek 263. člena ZUP. Kot zmotno zato ocenjujeta ugotovitev toženke, da v postopku izdaje tako odločbe in sklepa ni bilo predhodnih vprašanj. Menita, da je toženka ob izdaji odločbe in sklepa predhodno vprašanje lastništva predlagateljev obnove postopka A.A. in B.A. rešila bistveno drugače, kot kasneje pristojno sodišče. Sklicujeta se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 1165/2010. Glede na navedeno izpodbijata tudi odločitev drugostopenjskega organa glede stroškov. Predlagata odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe ter zahtevata povračilo stroškov.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila predlagana obnova postopka, končanega s pravnomočno odločbo o razveljavitvi gradbenega dovoljenja št. 351-27/2006-31101-48 z dne 29. 9. 2008, in postopka, končanega s sklepom o dovolitvi obnove postopka št. 351-27/2006-31101-3 z dne 14. 9. 2006, in sicer iz razlogov iz 1. in 4. točke 260. člena ZUP, po katerih se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka), ali če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil (4. točka).

Iz citirane odločbe izhaja, da je mogoča obnova postopka le, če je postopek končan z dokončno odločbo, kar pomeni, da postopka, ki je bil končan s sklepom, ni mogoče obnoviti.

Ker je sklep o dovolitvi obnove postopka, izdan na podlagi prvega odstavka 268. člena ZUP, s katerim se dovoli obnovo in določi, v kakšnem obsegu naj se obnovi, kar določa tudi sklep z dne 14. 9. 2006, tudi po naravi stvari sklep procesne narave, obnova zoper postopek, v katerem je bil izdan navedeni sklep, tudi po presoji sodišča ni dovoljena.

Sporno ostaja še, ali je zakonita odločitev toženke glede predlagane obnove postopka, končanega z odločbo o razveljavitvi gradbenega dovoljenja št. 351-27/2006-31101-48 z dne 29. 9. 2008. Kot rečeno, tožnici predlagata obnovo postopka iz razlogov iz 1. in 4. točke 260. člena ZUP. Po prvem odstavku 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze; v primeru iz 4. točke 260. člena pa od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločbo). Po četrtem odstavku navedene določbe se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati. Izjemoma se po petem odstavku navedene določbe lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona.

Sodišče pritrjuje stališču toženke, da je bil predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o razveljavitvi gradbenega dovoljenja št. 351-27/2006-31101-48 z dne 29. 9. 2008, vložen po poteku objektivnega roka treh let od dokončnosti odločbe z dne 29. 9. 2008. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je navedena odločba postala dokončna dne 9. 2. 2009, kar toženka ugotavlja iz povratnice pošiljke, s katero je bila pooblaščenki prvotožnice vročena odloča drugostopenjskega organa z dne 8. 1. 2009. Tožnici zgolj s pavšalnim in povsem neizkazanim tožbenim ugovorom, da je postala dokončna sredi februarja 2009, ko naj bi jo prejel predlagatelj, te ugotovitve ne izpodbijeta.

Poleg tega tožnici v predlogu za obnovo postopka navajata, da naj bi bil sklep o zavrnitvi predznambe lastninske pravice na A.A. in B.A. na parc. št. 25/7 in 25/19, obe k.o. …, dokaz, da je bilo predhodno vprašanje o obstoju lastninske pravice na teh dveh nepremičninah v postopku odločanja o veljavnosti izdanega gradbenega dovoljenja napačno rešeno. Navedeni ugovor je treba zavrniti že iz razloga, ker je razveljavitev izdanega gradbenega dovoljenja z dne 19. 4. 2006 temeljila na ugotovitvi, da investitorka ni izkazala pravice graditi na parcelah, na katerih je nameravala graditi, na to ugotovitev pa zgolj sklep o zavrnitvi predznambe lastninske pravice na A.A. in B.A. ne more vplivati. Gre torej za drugačen primer, kot v sodbi I U 1165/2010, na katero se sklicujeta tožnici, ko je bila vprašljiva izkazanost pravice graditi. Kot pravilno navaja upravni organ druge stopnje, pa je bilo o statusu A.A. in B.A. v obnovljenem postopku odločeno s pravnomočnim sklepom o dovolitvi obnove z dne 14. 9. 2006. Zato v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča ne gre za razlog iz 4. točke 260. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnici, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.