Jedro

V razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med samimi temi dokazi. Izvedenci posredujejo sodišču svoja zapažanja o pomembnih dejstvih, na podlagi svojega strokovnega znanja dajejo tudi mnenja o preteklih dogodkih. Katera dejstva so dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Glede toženčeve poslovne sposobnosti pri sklepanju izvensodne poravnave je sodišče izvedensko mnenje prav tako presodilo še v povezavi z ostalimi dokazi in sprejelo pravno odločitev, ki pa je bila v tem primeru drugačna od psihiatričnega mnenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.157.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 1999 do plačila in pravdne stroške 367.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2002 do plačila. Nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, da je izvensodna poravnava z dne 14. 2. 1999 (pravilno 24. 2. 1999) neveljavna in je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, je sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Po njenem je prvostopenjska sodba v delu, v katerem poskuša utemeljiti zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka za razveljavitev izvensodne poravnave z dne 14. 2. 1999 nejasna, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, med razlogi sodbe in vsebino dokaznih listin ter izpovedmi v postopku pa obstaja izrazito nasprotje. Ni mogoče slediti ugotovitvi drugostopenjskega sodišča, da tožena stranka izpodbija (zgolj) dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kakšne so bile voljne in pojmovne sposobnosti tožene stranke ob sklenitvi izpodbijane izvensodne poravnave. Tožena stranka dejansko izpodbija nepravilno tolmačenje izvedenih dokazov s strani prvostopenjskega sodišča, ki je na tako imenovani izkustveni podlagi odločilo o sposobnosti tožene stranke izoblikovati pravo poslovno voljo, in pri tem zanemarilo neposredno izvedene dokaze, zlasti izvedensko mnenje prim. D.T., dr. med. Ta je v skladu s pravili (medicinske) stroke ocenil, da je bilo pri toženi stranki "v bistveni meri prizadeto razumevanje pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje v februarju 1999, pri sklenitvi izvensodne poravnave". Revizija sicer pritrjuje stališču drugostopenjskega sodišča, da je pri odločanju o tovrstnem tožbenem zahtevku treba ugotoviti relevantna dejstva v povezavi s konkretnim (izpodbijanim) pravnim poslom, vendar meni, da pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da se mnenje izvedenca medicinske stroke nanaša ravno na čas sklenitve izvensodne poravnave v februarju 1999, kar je imenovani izvedenec tudi izrecno zapisal. Nemogoče je sprejeti izkustveno, v postopku z ničemer dokazano (in izrazito pristransko) oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka sklenila zanjo ugodno poravnavo, ki naj zaradi tega ostane v veljavi. Isto velja za nadaljnjo oceno, da je tožeča stranka v K. znana kot solidna firma, ki izvira še iz socialističnih časov, pa še sedaj uspešno posluje, tožena stranka pa da je pri sklenitvi izpodbijanega pravnega posla ravnala izredno razumno. O ugodnem dogovoru oziroma razumni poravnavi, ki naj bi jo sklenila tožena stranka, bi bilo torej moč odločati šele, ko bi bila znana dejanska kvaliteta in zabeležene vse napake, ki jih je pri svojem delu v konkretnem primeru zagrešila tožeča stranka. Vendar pa se sodišče v tovrstno obravnavanje ni spuščalo, čeprav je tožena stranka to predlagala. Obširna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča torej v celoti izhaja iz nepravilnih predpostavk in želi preseči neizpodbitne strokovne podlage oziroma izvedene dokaze ter te dokaze (mnenja strokovnjakov medicinske stroke) presega s pavšalnimi mnenji in ocenami, brez dokazne opore. Tudi zato obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (temelječih zgolj na izkustveni podlagi) o izvedenih dokazih in samo vsebino teh (strokovnih) dokazov oziroma listin. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo oziroma podrejeno, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP), da revidentu poslovna sposobnost ne v celoti, ne delno ni bila odvzeta, niti ni v teku postopek za odvzem poslovne sposobnosti (77. člen ZPP) in je tudi pravočasna in dovoljena (367. člen ZPP).

Revizija ne pove, kako naj bi nižji sodišči zakrivili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in v kakšnem obsegu naj bi to storili. Vsebinski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo) pa ni utemeljen. V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo o toženčevi sposobnosti za razsojanje in oblikovanje poslovne volje pri sklepanju izvensodne poravnave 24. 2. 1999 odločeno tudi na podlagi ocene mnenja izvedenca prim. dr. D.T. in sicer v okviru celovite presoje vseh izvedenih dokazov, predvsem poročila dr. L.P., zdravstvene dokumentacije v spisu, korespondence s CSD K. in UE K., zaslišanja prič in samega toženca. Mnenje izvedenca je sodišče prve stopnje ocenilo, pritožbeno sodišče pa je ob obravnavanju pritožbe to dokazno oceno prvostopenjskega sodišča preizkusilo in se z njo strinjalo. V sodbi sodišča prve stopnje se dejansko in pravno presoja obstoj toženčeve poslovne volje ob sklepanju izvensodne poravnave in vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Izvedensko mnenje prim. dr. D.T. je v sodbi sodišča prve stopnje povzeto in ocenjeno v okviru celovite dokazne ocene sodbe, ki se nanaša na presojo toženčevih navedb, da je bil ob sklepanju izvensodne poravnave poslovno nesposoben. V okviru celovite presoje vseh izvedenih dokazov je sodišče sicer sprejelo mnenje izvedenca, da je toženec padel v kronično depresijo, zavzelo pa je stališče, da je ta postala akutna ob prejemu tožbe leta 2000, ko se je toženec začel ambulantno zdraviti. Pri sklepanju izvensodne poravnave pa je po presoji sodišča ravnal izredno razumno. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi potrdilo ZD K. z dne 22. 2. 1999 in v povezavi z drugimi dokazi zaključilo, da pozimi na prehodu iz leta 1998 na leto 1999 stanje ni bilo tako akutno, da bi upravičevalo drugačno sodbo.

Tako v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med samimi temi dokazi. Izvedenci posredujejo sodišču svoja zapažanja o pomembnih dejstvih, na podlagi svojega strokovnega znanja dajejo tudi mnenja o preteklih dogodkih. Katera dejstva so dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Med ostalimi izvedenimi dokazi je sodišče ocenilo tudi dokaz z zaslišanjem izvedene priče dr. L.P., pri katerem je bil po napotnici svoje zdravnice toženec v marcu in oktobru 2000. Po presoji dokaza z zaslišanjem te izvedene priče in psihiatričnega izvedenskega mnenja dr. D.T. je sodišče v povezavi še z ostalimi dokazi zaključilo, da je bila toženčeva sposobnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje vse od trenutka, ko mu je bila vročena tožba 3. 3. 2000, pa do obiska pri odvetniku zaradi vložitve pritožbe 6. 9. 2000 v bistveni meri prizadeta, saj se je zaradi prisotnih simptomov velike depresije izogibal soočenju vsebine sodnih pošiljk, čeprav je vedel, kaj pomenijo. Sodišče je v tem primeru torej sledilo izvedenskemu mnenju dr. T., pri čemer ga je presodilo zlasti skupaj z izpovedbo dr. P., ki je kot strokovnjak, ki ima potrebno strokovno znanje, izpovedal o dejstvih, ki jih je sam zapazil pri srečanjih s tožencem. Glede toženčeve poslovne sposobnosti pri sklepanju izvensodne poravnave 24. 2. 1999 pa je izvedensko mnenje prav tako presodilo še v povezavi z ostalimi dokazi in sprejelo pravno odločitev, ki pa je bila v tem primeru drugačna od psihiatričnega mnenja.

Revizijski očitek, da sodišče nekaterih dokazov ni izvedlo in zato ni moglo določenih dokazov (izvedenskega mnenja) presojati v povezavi z ostalimi dokazi (stanje objekta oziroma zatrjevanih gradbenih napak in posledične pripravljenosti tožene stranke skleniti tovrstno poravnavo) predstavlja grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

Natančna ugotovitev tega stanja tudi ni bila potrebna, saj sta pravdni stranki sklenili izvensodno poravnavo, ki že po naravi stvari pomeni prekinitev spora oziroma odpravo negotovosti z medsebojnimi popustitvami in določitvijo medsebojnih pravic in obveznosti (1089. do 1098. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR - Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Zato je prav, da sta sodišči prve in druge stopnje preverjali vsebino poravnave zgolj v grobem, ko sta ocenjevali toženčevo sposobnost za razsojanje in oblikovanje poslovne volje pri sklepanju izvensodne poravnave, ne pa podrobnosti sklenjene poravnave. Sodišči prve in druge stopnje sta tako ta del toženčevih stališč ustrezno dokazno ocenili in pravilno zavrnili njegov ugovor, ki se v obsegu vtoževane stvari nanaša na dejstva, ki po obrazloženem za presojo niso bistvenega pomena. Gre torej za poskus prevrednotenja dokazne ocene, ki pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče zato na podlagi dejanskih ugotovitev nižjih sodišč zaključuje, da je bila ugoditev tožbenemu zahtevku in zavrnitev zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi materialnopravno pravilna. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).