Jedro

Glede na nesporno ugotovitev, da se navedbe, ki sta jih v predlogu navedla tožnika, nanašajo na dejansko stanje, na katerem izpodbijana odločba temelji, ki naj bi bilo ugotovljeno nepravilno, kar po 1. do 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti razlog za ničnost odločbe, uveljavljani razlogi iz 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pa so zgolj pavšalni, se sodišče strinja z zavrnitvijo njunega predloga za izrek ničnosti odločbe ter z razlogi za zavrnitev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrnila predlog tožnikov za izrek ničnosti odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-3189/2009-2203-09 z dne 3. 5. 2010 in zavrgla njun predlog za izrek ničnosti sklepa Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper – Sežana, Inšpekcijske pisarne Sežana, št. 06122-3189/2009/25 z dne 14. 12. 2012. V obrazložitvi je navedla, da sta tožnika predlagala ničnost odločbe z dne 3. 5. 2010 iz razlogov po 2., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vse navedbe, ki jih v podanem predlogu za izrek odločbe za nično navajata, pa se nanašajo na dejansko stanje, in je bilo o njih že presojeno v pritožbenem in sodnem postopku. Njuna pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila zavrnjena z odločbo z dne 16. 12. 2010, tožbo pa je zavrnilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo, opr. št. I U 192/2011 z dne 19. 1. 2012. Glede uveljavljane ničnosti sklepa z dne 14. 12. 2012 pa toženka ugotavlja, da gre za sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim se ne odloča o nobenem vsebinskem vprašanju. Predlog za izrek ničnosti navedenega sklepa je zato zavrgla in se sklicevala na drugi odstavek 279. člena ZUP.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi pojasnjujeta, zakaj je odločba z dne 3. 5. 2010 nična. Pri tem se sklicujeta na razloge iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena v zvezi z 280. in 281. členom ZUP. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-197/2010-14 006421136 z dne 13. 8. 2013, saj sta tožnika v vlogi z dne 7. 4. 2014 navedla, da s tožbo z dne 17. 9. 2013 izpodbijata tudi navedeno odločbo. Tožbo na ugotovitev ničnosti odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-3189/2009-2203-09 z dne 3. 5. 2010, sodišče obravnava v ločenem postopku, vodenem pod opravilno št. III U 306/2013. V popravljenem tožbenem predlogu sta tožnika sicer predlagala, naj sodišče ugotovi tudi ničnost izpodbijane odločbe, ker pa razlogov, zaradi katerih bi bila odločba z dne 13. 8. 2013, nična, nista navedla, sodišče pa jih tudi ni našlo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče opravilo zgolj presojo njene zakonitosti v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da se vse navedbe, ki sta jih v predlogu za izrek ničnosti odločbe z dne 3. 5. 2010 navedla tožnika, nanašajo na dejansko stanje, na katerem odločba temelji, in je bilo o njih že odločeno v pritožbenem postopku in v upravnem sporu, uveljavljani razlogi iz 2. 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pa so le pavšalni.

Tožnika v tožbi tej ugotovitvi toženke ne ugovarjata, zato jo šteje sodišče za nesporno.

Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku. Na podlagi tega pravnega sredstva lahko upravni organ izreče za nično odločbo samo iz razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka. Kot pravilno navaja toženka, uporaba tega izrednega pravnega sredstva ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov.

Glede na nesporno ugotovitev, da se navedbe, ki sta jih v predlogu z dne 17. 6. 2013 navedla tožnika, nanašajo na dejansko stanje, na katerem izpodbijana odločba temelji, ki naj bi bilo ugotovljeno nepravilno, kar po 1. do 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti razlog za ničnost odločbe, uveljavljani razlogi iz 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP so zgolj pavšalni, se sodišče strinja z zavrnitvijo njunega predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 3. 5. 2010 ter z razlogi za zavrnitev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Po drugem odstavku 279. člena ZUP je mogoče za ničen izreči tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Ker tožnika v tožbi ne ugovarjata ugotovitvi toženke, da s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-3189/2009/25 z dne 14. 12. 2012, ni odločeno o vsebinskih vprašanjih, je pravilno tudi zavrženje predloga tožnikov za izrek njegove ničnosti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.