Jedro

Razpravljajoča sodnica je sprva posredovala toženčeve vloge za njeno izločitev predsedniku sodišča, ki jih je zavrnil dne 25.5.1993, dne 10.6.1994, dne 14.10.1994 in dne 20.11.1997, s čemer je bilo več kot zadoščeno toženčevi pravici do pravnega sredstva po 25. členu URS, ki je vsakomur omogočena enkrat. Ker je toženec kljub temu še naprej naslavljal vsebinsko enake zahteve in ni pošteno uporabljal pravic, ki mu jih daje ZPP 1977, je sodišče prve stopnje v skladu z načelom iz 9. člena ZPP 1977 povsem pravilno preprečilo njihovo zlorabo.

Toženec naj bo vesel, da mu sodišče zaradi tega, ker je žalil sodišče in oviral njegovo delo, ni izreklo kazni po 318. členu ZPP 1977. Zaveda naj se, da niti URS, niti kaka mednarodna konvencija ne podpira ravnanja, ki si ga je dovolil toženec, in da je v novem ZPP 1999 v 71. členu tako ravnanje izrecno preprečeno.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 350.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1998 do plačila in 11,11 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1987 do plačila. V presežku je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je toženec 31.12.1986 protipravno poškodoval tožnika, zaradi česar je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Ker je zaradi telesne poškodbe tožnik trpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, mu jo mora povrniti toženec, ki je odgovoren za njen nastanek.

Tožnikovo odškodnino za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje določilo v skupnem znesku 350.000 tolarjev in sicer: za prestane telesne bolečine v znesku 200.000 tolarjev in za strah v znesku 150.000 tolarjev. Presežna zahtevka za navedeni obliki škode in v celoti zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, je sodišče zavrnilo. Po toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino za telesne bolečine na 100.000 tolarjev in za strah na 50.000 tolarjev ter zavrnilo presežni del tožbenega zahtevka.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik je pravočasno vložil revizijo proti tistemu delu zavrnjene odškodnine, ki jo je prvo sodišče prisodilo, pritožbeno sodišče pa jo je znižalo. Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ugotavlja razkorak med izrekom in obrazložitvijo sodbe drugostopenjskega sodišča, saj je v izreku navedeno, da mora toženec plačati glavnico 151.011,11 tolarjev, iz obrazložitve pa izhaja dolžnost plačila 150.011,11 tolarjev. Sicer pa ocenjuje, da je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je minimiziralo škodo, ki jo je toženec povzročil s kaznivim dejanjem. Po mnenju tožnika, bi moralo sodišče zavrniti toženčevo pritožbo. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne drugemu sodišču v novo odločanje.

Tudi toženec je pravočasno vložil revizijo, v kateri obširno razlaga kršitve določb pravdnega postopka, ustave in mednarodnih konvencij. Višjemu sodišču očita, da je spregledalo bistvo pritožbe, ki je bila vložena zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predvsem pristranskosti sodnice, ki je sama zavrgla toženčevo zahtevo za njeno izločitev, namesto da bi zadevo predložila višjemu sodniku. Poleg tega je pritožbeno sodišče spregledalo kršitve prvega sodišča, ki ni dopustilo, da bi toženec navedel sporna dejstva in dokaze za to, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, pa tudi na pritožbeni stopnji mu tega ni omogočilo. Zato toženec v reviziji navaja dejstva, ki so po njegovem nova in ki dokazujejo, da je bil kazenski postopek plod krive ovadbe in krivega pričanja. Obenem navaja dokaze, ki naj bi jih sodišče izvedlo v pravdnem postopku. Na koncu predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama in toženec je podal odgovor na revizijo. V njem opisuje okoliščine, ki jih je navedel že v reviziji in predlaga zavrnitev tožnikove revizije.

Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njih.

Uvodoma je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Reviziji nista utemeljeni.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo navaja tožnik, je pravzaprav opozorilo na napako v izreku sodbe drugostopenjskega sodišča, ki jo po 342. členu ZPP 1977 vsak čas lahko popravi sodišče druge stopnje. Kot revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je ni mogoče upoštevati, saj je v tožnikovo škodo.

Sicer pa tožnik drugih bistvenih kršitev postopkovnih določb ne zatrjuje, tiste, ki jih uveljavlja toženec, pa niso podane. V zvezi s toženčevimi zahtevki za izločitev sodnice S. A. je zelo natančno odgovorilo na toženčeva pritožbena izvajanja že sodišče druge stopnje. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je razpravljajoča sodnica sprva posredovala toženčeve vloge predsedniku sodišča, ki jih je zavrnil dne 25.5.1993, dne 10.6.1994, dne 14.10.1994 in dne 20.11.1997, s čimer je bilo več kot zadoščeno toženčevi pravici do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I), ki je vsakomur omogočeno enkrat. Ker je toženec kljub temu še naprej naslavljal vsebinsko enake zahteve in ni pošteno uporabljal pravic, ki mu jih daje ZPP 1977, je sodišče prve stopnje v skladu z načelom iz 9. člena ZPP 1977 povsem pravilno preprečilo njihovo zlorabo. Toženec naj bo vesel, da mu sodišče zaradi tega, ker je žalil sodišče in oviral njegovo delo, ni izreklo kazni po 318. členu ZPP 1977. Zaveda naj se, da niti URS, niti kaka mednarodna konvencija ne podpira ravnanja, ki si ga je dovolil toženec, in da je v novem ZPP 1999 v 71. členu tako ravnanje izrecno preprečeno.

Tudi toženčeva trditev, da mu v pravdnem postopku ni bilo omogočeno pošteno sojenje, ni utemeljena. Toženec je imel vse možnosti, da navede dejstva, zaradi katerih je predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka, in dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo. To bi lahko storil pisno, kadarkoli med postopkom pred sodiščem prve stopnje, pa tudi na narokih za glavno obravnavo dne 19.1.1993, 20.4.1993, 19.10.93, 28.6.1994, 20.9.1994, 21.10.1997, 9.12.1997 in 26.5.1998, od katerih so se mnogi prelagali zaradi toženčevega načina pravdanja. Poleg tega je treba pojasniti, da iz zapisnika z glavne obravnave dne 22.9.1998 izhaja, da je sodišče zaključilo glavno obravnavo zato, ker pravdni stranki nista predlagali nobenih dodatnih dokazov. Kolikor toženec izpodbija dejstva, ki se nanašajo na kazenski postopek, pa je treba pojasniti, da dokazovanje dejstev v zvezi s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, v pravdi ni mogoče. V zvezi z revizijskimi očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ki ga mora sodišče preizkusiti tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), je ugotoviti, da sta sodišči pravilno uporabili določila o odškodninskih obveznostih v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in da je pritožbeno sodišče po 200. členu ZOR določilo pravično denarno odškodnino za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je šlo za ambulantno zdravljenje, bolečine pa niso bile dolgotrajne in hude. Tudi odškodnina za strah je primerna, ker se je tožnik ustrašil le ob napadu, medtem ko med zdravljenjem lahke telesne poškodbe ni bilo razlogov za zaskrbljenost. Premoženjsko škodo je ugotovilo že prvo sodišče in tožniku prisodilo za izpad dohodka 11,11 tolarjev.

Ker reviziji nista bili uspešni, pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov za revizijo. Stroški za odgovor niso bili priglašeni, poleg tega pa odgovor ni pojasnil nič novega (prvi odstavek 166. člena ZPP 1977, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ter s 155. členom ZPP 1977).