Jedro

Stranki sta torej rok plačila obveznosti tožene stranke do tožeče stranke vezali na izpolnitev odložnega pogoja, to je plačila storitev toženi stranki s strani plačnika. Takšen pogoj ni niti nedopusten niti nemogoč (75. člen ZOR), takšen dogovor pa je tudi v skladu z načelom svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR).

Ker je torej tožena stranka (ker terjatve v stečajnem postopku nad naročnikom ni prijavila) preprečila možnost poplačila s strani naročnika storitev, se v skladu z določbo 4. odstavka 74. člena šteje, da je pogoj, na katerega uresničitev sta pravdni stranki v 5. členu Pogodbe vezali zapadlost plačila obveznosti tožeči stranki, uresničen, vtoževana terjatev pa zatorej zapadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, v 1. točki izreka za znesek

3.098.046,08 SIT z obrestmi in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 56.680,00 SIT z obrestmi (1. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti, do 9.6.2003 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 275.954,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti 1. in 3. točki izreka prvostopne sodbe pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je treba pritožniku, da je prvostopno sodišče zmotno razlagalo določbo 5. člena Pogodbe za izvajanje strojno zemeljskih del, sklenjene med pravdnima strankama dne 27.3.1998 (v nadaljevanju Pogodba), kjer sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka podizvajalcu, to je tožeči stranki, plačevala storitev za izvršena dela v petnajstih dneh po prejemu plačila na žiro račun tožene stranke s strani plačnika storitve. Stranki sta torej rok plačila obveznosti tožene stranke do tožeče stranke vezali na izpolnitev odložnega pogoja, to je plačila storitev toženi stranki s strani plačnika. Takšen pogoj ni niti nedopusten niti nemogoč (75. člen ZOR), takšen dogovor pa je tudi v skladu z načelom svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR). Ni pa niti v nasprotju z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti, ki ga citira prvostopno sodišče v prid svojim zaključkom, da zapis 5. člena Pogodbe še ne more pomeniti, da lahko glavni izvajalec svojo obveznost plačila odloži v nedogled ali da obveznost plačila podizvajalcu sploh ne bi nastala, če tudi glavni izvajalec ne bi nikoli prejel plačila od svojega naročnika. Stranki sta namreč dolžni izpolniti obveznost tako in takrat, kot sta se dogovorili. Iz zapisa 5. člena Pogodbe pa jasno izhaja dogovor pravdnih strank, da bo tožena stranka plačevala tožeči stranki storitve za izvršena dela v petnajstih dneh po tem, ko bo prejela plačilo od naročnika (plačnika storitve). Ob povedanem sodišče ne vidi tehtnih argumentov v prid interpretaciji, ki jo je zavzelo prvostopno sodišče (da glavni izvajalec obveznosti plačila podizvajalcu ne more odložiti v nedogled) niti jih ne vidi v trditveni podlagi pravdnih strank. Pritožnik utemeljeno opozarja na načelo dispozitivnosti in svobode urejanja obligacijskih razmerij.

Doložba 5. člena Pogodbe pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni v nasprotju z nobenim od drugih temeljnih načel obligacijskega prava.

Vendar pa je odločitev prvostopnega sodišča kljub zmotni materialnopravni presoji 5. člena Pogodbe pravilna, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni prijavila terjatev iz naslova storitev, ki so predmet tega spora, v stečajnem postopku, ki se vodi nad družbo A, naročnikom teh storitev. Takšna ugotovitev prvostopnega sodišča je pravilna. Iz predloženih listin (vtoževanih računov, računov tožene stranke z obračunom za izvršena dela kooperantov, izstavljenih družbi A, prijave terjatev v stečajnem postopku nad dolžnikom A) namreč res ni razvidno, da bi tožena stranka prijavila terjatev, ki izvira iz vtoževanih računov, v stečajnem postopku nad družbo A. Z oceno prvostopnega sodišča glede trditev o prijavi terjatve in z razlogi zanjo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da prvostopno sodišče ni pribavilo stečajnega spisa, iz katerega naj bi bilo razvidno, da so v njeni prijavi terjatve v skupnem znesku

29.613.061,55 SIT zajeti tudi prevozi po pregledih prevozov, katerih plačilo uveljavlja tožeča stranka v svojih vtoževanih računih.

Prvostopno sodišče je namreč pravilno ocenilo, da je iz prijave terjatve, ki jo je predložila tožena stranka, razvidno, da je prijavila terjatve po drugih računih, ki se nanašajo na storitve, ki niso predmet tega spora. Tožena stranka pa ni trdila, da je v stečajnem postopku nad družbo A poleg te prijave vložila še kakšno drugo prijavo terjatve. Niti tega ne zatrjuje v pritožbi. Zato prvostopno sodišče ni postopalo napačno, ker vpogleda v stečajni spis ni opravilo.

Ker torej tožena stranka v stečajnem postopku nad družbo A ni prijavila terjatev, ki se nanašajo na storitve, ki so predmet tega spora, je s tem izgubila možnost poplačila le-teh s strani naročnika, kar kaže na situacijo, ki jo ZOR obravnava v 4. odstavku 74. člena.

Po navedenem določilu se šteje, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen. Ker je torej tožena stranka (ker terjatve v stečajnem postopku nad naročnikom ni prijavila) preprečila možnost poplačila s strani naročnika storitev, se v skladu z določbo 4. odstavka 74. člena šteje, da je pogoj, na katerega uresničitev sta pravdni stranki v 5. členu Pogodbe vezali zapadlost plačila obveznosti tožeči stranki, uresničen, vtoževana terjatev pa zatorej zapadla.

Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožnikovi očitki, da je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke glede pobota za znesek

182.835,08 SIT. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da predlog za kompenzacijo, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne predstavlja izjave o pobotu v smislu 337. člena ZOR, temveč predlog za sklenitev dogovora o pobotu. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi za takšno oceno, katerim se v celoti pridružuje (3. in 4. odstavek, str. 6 sodbe). Ne drži pa trditev pritožnika, da je tožena stranka postavila ugovor procesnega pobota.

Tožena stranka je namreč v ugovoru izrecno trdila, da je tožeči stranki na podlagi medsebojne kompenzacije z dne 2.7.2002 v višini

182.835,08 SIT delno poravnala račun št. 10/2000 z dne 31.7.2000 ter da je za navedeni znesek uveljavljala kompenzacijo z dne 2.7.2002. Nadalje je vlogi, ki jo je vložila na sodišče dne 11.12.2003 trdila, da vztraja pri ugovoru pobota za znesek 182.835,08 SIT, ker so podani vsi pogoji za pobot v smislu določila 311. člena OZ, ker tožeča stranka nedvomno toženi dolguje navedeni znesek in je tožena stranka skladno z določilom člena 312. člena OZ poslala tožeči stranki izjavo o pobotu - predlog za kompenzacijo z dne 2.7.2002. S tem pa je smiselno trdila, da je terjatev tožeče stranke za znesek 182.835,08 SIT prenehala že pred pravdo, zaradi izjave - predloga za kompenzacijo, ki ga je tožeči stranki poslala dne 2.7.2002, to je pred vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi (11.6.2003). Ni torej res, ko to trdi pritožnik, da je tožena stranka uveljavljala procesni ugovor pobota.

Prvostopno sodišče je torej materialnopravno pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, kot je razvidno iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek

350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.