Jedro

Pritožnik mora v pritožbi konkretno navesti pomanjkljivosti sodbe in vsako pritožbeno trditev obrazložiti s konkretnimi dejstvi. Ne zadostuje, da se sklicuje na svoje navedbe v prejšnji pritožbi.

Od storilca, ki delno pozna pravno pravilo, je utemeljeno pričakovati, da mora in more svoje znanje pravil dopolniti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je v ponovnem sojenju s sodbo z dne 19. 1. 2015 J. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenki je izreklo denarno kazen v višini štirideset dnevnih zneskov po 23,33 EUR, skupaj torej 933,20 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 7. 5. 2015 pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica pravočasno, dne 4. 8. 2015, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ker je kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo zasebni tožilki, pooblaščencu zasebne tožilke ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 2. 9. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da zagovornica kršitve določb kazenskega postopka v zvezi s spremembo zasebne tožbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v ponovnem sojenju ni uveljavljala, zato ni izpolnjen pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP). Po navedbah vrhovnega državnega tožilca presoja opravičljivosti pravne zmote predstavlja pravno vprašanje, ki ga je dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar je najprej potrebno ugotoviti relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera. Ocenjuje, da v konkretni zadevi ni prišlo do presoje opravičljivosti pravne zmote, saj sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da pravna zmota obsojenke ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključili, da se je obsojenka v trenutku, ko je ugotovila, da sodna pot ni učinkovito sredstvo za zaščito njene pravice, zavestno postavila nad pravo. Navedeno omogoča zaključek, da se je obsojenka zavedala protipravnosti svojega ravnanja, s čemer je pravna zmota v konkretnem primeru izključena. Zagovorničine navedbe glede (opravičljive) pravne zmote po navedbah vrhovnega državnega tožilca izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, na katero je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njeni zagovornici, ki v izjavi z dne 14. 9. 2015 vztraja pri navedbah iz zahteve. Zagovornica meni, da stališče vrhovnega državnega tožilca glede procesne predpostavke po petem odstavku 420. člena ZKP ni pravilno. Po navedbah zagovornice je namen določbe o izčrpanju pravnih sredstev zagotoviti večjo aktivnost strank kazenskega postopka, ki zagotavlja rešitev spornih vprašanj najkasneje pred sodiščem druge stopnje. Zagovornica navaja, da je kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s spremembo zasebne tožbe uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 3. 3. 2014, ki jo je sodišče druge stopnje razveljavilo, s čemer je izkazala potrebno aktivnost ter izpolnila pogoj predhodnega izčrpanja rednega pravnega sredstva.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve je potrebno uvodoma pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

6. Zagovornica v zahtevi ocenjuje, da je v konkretnem primeru obsojenka dejanje storila v dejanski in pravni zmoti, saj se ni zavedala protipravnosti obravnavanega dejanja. Obsojenka je razpolagala z (nepravnomočnim) sklepom sodišča, ki je oškodovanki nalagal izpraznitev poslovnega prostora in najemno pogodbo, ki v 8. členu obsojenki v primeru prenehanja pogodbe dovoljuje zamenjati ključavnico na vhodnih vratih poslovnega prostora, zato se iz upravičenih razlogov ni zavedala, da je obravnavano dejanje protipravno (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 2. točko 372. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. Navedba zagovornice, da se obsojenka ni zavedala protipravnosti obravnavanega dejanja, pojmovno ne more pomeniti dejanske zmote; gre za navedbo, s katero zagovornica (sicer neutemeljeno) pojasnuje obstoj pravne zmote. Pravna zmota je podana, če storilec kaznivega dejanja iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom (prvi odstavek 31. člena KZ-1). Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je bilo pri presoji obravnavanega vprašanja potrebno presoditi, ali obsojenka ni poznala pravnih pravil v primeru odstopa oziroma odpovedi najemne pogodbe in ali so za obsojenkino nepoznavanje pravnih pravil podani opravičljivi razlogi. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso(1), gre pri ugotovitvi o storilkinem zavedanju o protipravnosti dejanja in okoliščinah, v katerih bi bilo dejanje dopustno, najprej za dejansko vprašanje. Vrhovno sodišče na podlagi navedb zahteve za varstvo zakonitosti ugotavlja, da bi pravna ocena, da je v obravnavani zadevi obsojenka dejanje storila v pravni zmoti, hkrati pomenila drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključili, da se je obsojenka zavedala protipravnosti svojega ravnanja in ga hotela storiti, kar po presoji Vrhovnega sodišča izključuje obstoj pravne zmote. Sodišči sta obrazložili, da je obsojenka vedela, da je za prevzem posesti poslovnega prostora potreben odstop oziroma odpoved najemne pogodbe in da se je glede na vložen predlog za izdajo naloga za izpraznitev poslovnih prostorov zavedala, da mora za izpraznitev pridobiti sodno odločbo. Sodišči sta obsojenkin zagovor, v katerem je prevzem posesti opravičevala z določilom 8. člena najemne pogodbe, ki naj bi obsojenki v primeru prenehanja najemnega razmerja dovoljeval zamenjavo ključavnic, ocenili kot neverodostojen; obrazložili sta, da iz njenega ravnanja, to je vložitve predloga za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora pred pristojnim sodiščem izhaja, da je obsojenka vedela, da je navedeno pogodbeno določilo ne opravičuje samopomoči. Sodišči sta zaključili, da je obsojenka poznala pravo ter se zavedala, da je za izpraznitev poslovnega prostora potrebna sodna izvršba. Obsojenka je za dejstvo, da izpraznitveni nalog še ni pravnomočen, saj je zoper njega dopustno vložiti pravno sredstvo, ki zadrži izvršitev sklepa, izvedela najkasneje dne 23. 2. 2012, ko je prejela izpraznitveni nalog z navedenim pravnim poukom. Sodišči sta zaključili, da tudi če bi bila obsojenkina zmota oziroma nepoznavanje prava resnično podana, takšna pravna zmota ne bi bila opravičljiva. Obsojenka je pravna pravila, ki se nanašajo na sodno odpoved oziroma odstop od najemne pogodbe (glede na vložitev predloga za izdajo izpraznitvenega naloga) do neke mere poznala. Ker pravna zmota ni upravičena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju, se sme od storilca, ki delno pozna pravno pravilo, utemeljeno pričakovati, da mora in more svoje znanje pravil dopolniti (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točke 10-16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornica pri zatrjevanju, da je bila obsojenka v opravičljivi pravni zmoti, izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, s čemer zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica v ponovnem sojenju v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 1. 2015 ni uveljavljala, da je zasebna tožilka opis dejanja v zasebni tožbi spremenila tako, da se predmet zasebne tožbe ne nanaša na isti historični dogodek. Stališču vložnice v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, da je procesna predpostavka po petem odstavku 420. členu ZKP izpolnjena, saj je navedeno kršitev uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 3. 3. 2014, ki je bila s sodbo sodišča druge stopnje z dne 18. 9. 2014 razveljavljena, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje, ki je (po razveljavitvi sodbe) zadevo dobilo v novo sojenje, skladno z 397. členom ZKP opravi nov postopek oziroma izvede novo glavno obravnavo, ki se (praviloma) zaključi z izrekom nove sodbe. Ker gre za novo sodbo, ki praviloma ne bo enaka razveljavljeni sodbi sodišča prve stopnje, tudi pritožba zoper sodbo, izrečeno v novem postopku, predstavlja novo pravno sredstvo. Navedeno pomeni, da imajo stranke pravico do pritožbe iz vseh pritožbenih razlogov, pritožnik pa mora v pritožbi konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe in vsako pritožbeno trditev obrazložiti s konkretnimi dejstvi, pri čemer ne zadostuje, da se pritožnik sklicuje na svoje navedbe v prejšnji pritožbi(2). Vrhovno sodišče zaključuje, da navedbe, ki se nanašajo na kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP, predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo, vloženo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 1. 2015 ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Iz pritožbe z dne 23. 2. 2015 izhaja, da vložnica navedene kršitve ni niti omenila. Ker zagovornica v pritožbi kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 344. člena ZKP ni uveljavljala, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, kršitve iz omenjenega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva pa je bila vložena pretežno iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenkina zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenka dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

(1) Tako tudi sodba VSRS I Ips 242/2004 z dne 14. 12. 2004. (2) Tako tudi mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 780.