Jedro

Glede na odločitev Ustavnega sodišča se v še ne pravnomočno končanih postopkih v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. Če je bil znesek dejansko prejetih subvencij višji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, pa je treba upoštevati povprečen znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj, Izpostava Radovljica, št. 4213-94/2009 z dne 20. 8. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora, z 20 % DDV v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj, Izpostava Radovljica, tožnici odmeril obveznosti iz kmetijstva za leto 2008 iz naslova pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest od osnove 71,01 EUR po stopnji 9,4 %, v znesku 6,67 EUR. Pri obrazložitvi svoje odločitve se sklicuje na 129. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter 313., 315. in 316. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Navaja še, da je bil povprečni znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2008 in znesek katastrskega dohodka za oljčne nasade za leto 2008 objavljen dne 5. 6. 2009 v Uradnem listu RS, št. 42/2009. Pri tem še poudari, da je bila pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest za leto 2008 odmerjena v skladu z 49. členom Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-03-161/2009 z dne 6. 5. 2010 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila pritožnici davčna osnova povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi v skladu s 154. členom ZDoh-2, ker je pritožnica članica kmečkega gospodinjstva, kjer je dejanski prejemnik subvencij njen zakonec. Meni, da je prvostopni organ odločil v skladu z materialnimi predpisi, saj je pri odmeri obveznosti pritožnici kot članici kmečkega gospodinjstva znižal osnovo akontacije dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2008, ker so bile iz povprečnega zneska subvencij na zemljišče v uporabi, izvzete OMD subvencije. Glede na veljavno zakonodajo se povprečni znesek subvencij za hektar površine pripiše za vsa kmetijska in gozdna zemljišča, ki jih ima v uporabi, ne glede na to, za katero zemljišče je njen zakonec dejansko prejel subvencije in ne glede na dejanski znesek prejetih subvencij. Povprečni znesek subvencij se pripiše na hektar kmetijskega zemljišča pod katastrsko kulturo in gozda, kot ga izkazuje zemljiški kataster po stanju na dan 30. 6. 2008, pri čemer je ta znesek subvencij povprečje prejetih subvencij v RS na hektar površine določene katastrske kulture in se prišteva k znesku katastrskega dohodka, kot je določen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka. V zvezi z ugovori, da je tak način obdavčitve subvencij v nasprotju z Ustavo, pa pritožnici pojasnjuje, da mora davčni organ izvrševati vse predpise. Ni v pristojnosti niti davčnega organa, niti drugostopnega organa, da bi presojal skladnost predpisa z Ustavo. Slednje je namreč v pristojnosti Ustavnega sodišča. Zato pritožnica omenjenih ugovorov ne more uspešno uveljavljati v tem pritožbenem postopku.

Tožnica se s tako odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Meni, da je ustavno sporna zakonska ureditev 70., 71. in 154. člena ZDoh-2. Zato sodišču predlaga, naj postopek prekine in na Ustavno sodišče poda zahtevo za začetek ocene ustavnosti omenjenih določb. Meni, da je način določanja davčne obremenitve in iz tega izvirajoča davčna obveznost prekomerna do te mere, da je neustavna. Sporne določbe tudi ne omejujejo vštevanja povprečnega zneska subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč v davčno osnovo tistih zavezancev, ki so jim bile v preteklem letu izplačane obdavčljive subvencije. Pri davčni osnovi se tako upošteva in predpisuje v naprej neznane normirane dohodke, ob tem, da se informacije o dejanskih prihodkih lahko pridobijo in so razvidne iz odločb državnega organa, na primer Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. O pravni varnosti ob taki situaciji ni mogoče govoriti, saj je določitev davčne osnove posameznega zavezanca popolnoma negotova. Povprečna subvencija, ki jih uvaja določilo 154. člena ZDoh-2, je dohodek, ki ga kmetijsko gospodarstvo ali posameznik, ki je njegov nosilec, niti ne more doseči. Pripisovanje povprečnih subvencij pomeni, da je neenakopravno obravnavanje zavezancev že zakonodajno predpostavljeno. Za kaj takega pa ni najti utemeljenega razloga. Izpodbijana ureditev tudi ne določa roka za dokončno zakonsko ureditev obdavčevanja dohodkov iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, kar še dodatno pomeni protiustavni poseg v načelo pravne države iz 2. člena Ustave ter v pravice iz 22., 67. in 153. člena Ustave. Zaradi vsega navedenega je po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločba nezakonita, zaradi neustavne pravne podlage pa tudi neustavna.

Zato tožnica sodišču predlaga, naj najprej prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti določb 70., 71. in 154. člena ZDoh-2. Hkrati naj predlaga zadržanje izvajanja teh zakonskih določb, nato pa odloči tako, da tožničini tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne tej stranki v ponovni postopek. Povrne naj ji tudi stroške upravnega spora, skupaj z 20 % DDV, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pri svoji odločitvi vztraja iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah. Zato predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo prve alinee drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS med tem upravnim sporom dne 19. 1. 2012 z odločbo številka U-I 18/11-10 odločilo, da so bili prvi do tretji odstavek 154. člena ZDoh-2 v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena tega zakona, vštejejo povprečni znesek subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. V izreku je določilo tudi način izvršitve, in sicer tako, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2, v še ne pravnomočno končanih postopkih, všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Kot izhaja iz obrazložitve omenjene ustavne odločbe, je potrebno po ustaljeni ustavno sodni presoji, splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave razumeti tako, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če temu ni tako in enako ureja bistveno različne položaje, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ustavno sodišče takega razumnega razloga v danem primeru ni našlo. Davčnim zavezancem, ki so dejansko prejeli manj subvencij od povprečno izračunanega zneska, se je v davčno osnovo za odmero dohodnine vštel večji znesek dohodkov, kot so jih dejansko prejeli. Na drugi strani pa so določeni davčni zavezanci dejansko prejeli več subvencij od povprečno izračunanega zneska, in se jim je v davčno osnovo za odmero dohodnine vštel manjši znesek dohodnine, kot pa so ga dejansko prejeli. To pomeni, da so bili davčni zavezanci, ne glede na različne dejanske položaje, obravnavani enako. V še nepravnomočno končanih postopkih, v katerih je bil znesek dejansko prejetih subvencij višji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, pa je potrebno upoštevati povprečen znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Ker je glede na navedeno, davčni organ pri svoji odločitvi materialno pravo napačno uporabil, je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Davčni organ naj v omenjenem postopku odloči ponovno, z upoštevanjem zgoraj omenjene ustavne odločbe, objavljene v Uradnem listu RS številka 9 z dne 6. 2. 2012. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.