Jedro

Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da v opisu dejanja, ki ga obtožni predlog očita obdolženemu B.P., ni konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in ni razviden obdolženčev goljufiv namen, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob sklenitvi posla, temveč je opisana le običajna neizpolnitev pogodbe, torej kršitev civilnopravnega razmerja.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sklepom VIII K 5825/2019 z dne 27. 3. 2020 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt/21070/2018 z dne 24. 10. 2019, vložen zoper obdolženega B.P. zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki bi ga naj storil na način, kot je opisan v izreku sklepa. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da obtožbo dopusti in odloči, da se kazenski postopek nadaljuje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obtožni predlog tožilstva po oceni pritožbe vsebuje vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja in je ustrezen za obravnavo na glavni obravnavi, odločitev sodišča, da gre za civilnopravno razmerje med obdolžencem in oškodovancem, pa je preuranjena in v tej fazi postopka neustrezna.

5. Povzeti pritožbeni navedbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da v opisu dejanja, ki ga obtožni predlog očita obdolženemu B.P., ni konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in ni razviden obdolženčev goljufiv namen, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob sklenitvi posla, temveč je opisana le običajna neizpolnitev pogodbe, torej kršitev civilnopravnega razmerja. Pravilno je opozorilo na pomanjkanje navedbe roka, ko bi naj obdolženec oškodovancu denar vrnil, zaradi česar je mogoče sklepati tudi, da rok niti še ni potekel, ter zaključilo, da iz opisa dejanja tudi ni razvidno, kaj naj bi potrjevalo, da je bilo obdolženčevo zatrjevanje, da bo denar vrnil in da bo investiral v nepremičnino in jo nato prodal, oziroma da jo bo prodal za znesek 500.000,00 EUR, lažno. Ob pravilnih in podrobnih razlogih za svojo odločitev je sodišče prve stopnje prav tako pravilno zaključilo, da zagotavljanje vračila posojila predstavlja običajno sestavino vsake posojilne pogodbe in zgolj na tej podlagi, brez drugih konkretnih okoliščin, ni mogoče sklepati na preslepitev, kot je razvidno tudi iz sodnih odločb, na katere se sklicuje. Pritožbena trditev, da obtožni predlog vsebuje vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja in je ustrezen za obravnavo na glavni obravnavi, je zato zmotna.

6. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker ne gre za nobenega od primerov, v katerih pritožbeno sodišče odmeri sodno takso.