Jedro

Pri ugotovitveni tožbi ni potrebo dokazati, temveč izkazati pravni interes. Tožeča stranka pa ni zadostila niti temu standardu, saj ne navaja trditev, ki bi kazale na to, da tožeča stranka zasleduje materialnopravno utemeljeno korist, ki bi jo dosegla zgolj z ugotovitvijo ničnosti sklepov in statutov skupščine tožene stranke. Drugače povedano, tožeča stranka ni izkazala, da bi lahko ob morebitni ugotovitvi ničnosti sklepov in statutov tožene stranke zaradi tega uspešno uveljavljala lastne pravice s pomočjo dajatvenih in oblikovalnih zahtevkov.

Nadzor nad zakonitim delovanjem tožene stranke je splošni (družbeni) pravni interes, ki pa ne ustreza vsebini pravnega interesa kot procesne predpostavke pri ugotovitveni tožbi, saj tožeča stranka s tem še ne izkaže svojega pravno varovanega interesa. Tožeča stranka tako ne opredeli, v katero pravno priznano korist ji je bilo poseženo z nezakonitim delovanjem skupščine tožene stranke, zaradi česar višje sodišče zaključuje, da morebitno nezakonito ravnanje tožene stranke v ničemer ne vpliva na pravni položaj ali pravice tožeče stranke.

Ugotavljanje pravnega interesa s pomočjo analogije ni dejstvo, na katero se opira zahtevek, temveč pravno naziranje tožeče stranke oziroma uporaba argumentov razlage za zapolnjevaje pravnih praznin. Sodišče pa ni vezano na pravne poglede strank in njihove predloge, kako je potrebno tolmačiti materialno pravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 692,35 EUR s pripadki.

2. Zoper izpodbijani sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek pred sodišče prve stopnje pred spremenjeni senat. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da je zmotna pritožbena navedba o kršitvi 23. člena Ustave RS, da tožeča stranka nima zagotovljenega sodnega varstva. Slednje ji zagotavlja ravno ugotovitvena tožba, za katero pa je značilno, da jo lahko vloži vsakdo, ki izkaže pravni interes, in ne le pogodbene stranke. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oz. nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist za vložitev tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP). Pri ugotovitveni tožbi je zakon pravovarstveni interes povzdignil v izrecno procesno predpostavko, ker se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja in se ničesar ne zapoveduje oz. preoblikuje. Zato ugotovitvena sodba praviloma nima učinka izvršljivosti (II Ips 321/2010). Prav zaradi tega je potrebno iz procesnega in materialnopravnega vidika naprej dognati, ali je na strani tožeče stranke podana pravna korist od tega, da sodišče ugotovi ničnost sklepov oz. statutov tožene stranke. O pravni koristi pa govorimo, ko stranki pripada pravica ali materialna korist, ki temelji na pravnem predpisu (III Ips 4/2005 in II Ips 355/1996).

6. Prav ima pritožba, da pri ugotovitveni tožbi ni potrebo dokazati, temveč izkazati pravni interes. Tožeča stranka pa ni zadostila niti temu standardu, saj ne navaja trditev, ki bi kazale na to, da tožeča stranka zasleduje materialnopravno utemeljeno korist, ki bi jo dosegla zgolj z ugotovitvijo ničnosti sklepov in statutov skupščine tožene stranke. Drugače povedano, tožeča stranka ni izkazala, da bi lahko ob morebitni ugotovitvi ničnosti sklepov in statutov tožene stranke zaradi tega uspešno uveljavljala lastne pravice s pomočjo dajatvenih in oblikovalnih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da se pravni položaj tožeče stranke v primeru ugotovitve ničnosti sklepov in statutov tožene stranke ne bi spremenil. 7. Tožeča stranka se v svojih pritožbenih navedbah sklicuje na nezakonito postopanje skupščine, pri čemer pa ne pove, katera pravica oz. pravna korist, ki ji jo daje pravni predpis, je prizadeta s takšnim ravnanjem skupščine tožene stranke. Nadzor nad zakonitim delovanjem tožene stranke je splošni (družbeni) pravni interes, ki pa ne ustreza vsebini pravnega interesa kot procesne predpostavke pri ugotovitveni tožbi, saj tožeča stranka s tem še ne izkaže svojega pravno varovanega interesa (II Ips 355/1996). Tožeča stranka tako ne opredeli, v katero pravno priznano korist ji je bilo poseženo z nezakonitim delovanjem skupščine tožene stranke, zaradi česar višje sodišče zaključuje, da morebitno nezakonito ravnanje tožene stranke v ničemer ne vpliva na pravni položaj ali pravice tožeče stranke.

8. Iskanje pravne koristi v dejstvih, da tožena stranka kolektivno upravlja z avtorskimi pravicami tožeče stranke, pri čemer tožena stranka deluje samovoljno, in da je tožeča stranka prisiljena v članstvo pri toženi stranki, je povsem neutemeljeno. Kolektivno upravljanje z avtorskimi pravicami določa ZASP in ne sklep ali statut tožene stranke, zato je jasno, da morebitno nezakoniti sklep ali statut skupščine tožene stranke nima vpliva na uveljavljanje avtorskih pravic tožeče stranke. Dejstev, da tožena stranka s statuti in sklepi posega v zakonsko materijo in s tem v avtorske pravice tožeče stranke, pa tožeča stranka ne navaja.

9. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotavljanja pravnega interesa tožeče stranke kot člana zavoda po analogiji s pravnim interesom družbenikov in delničarjev, ko uveljavljajo ničnost skupščinskih sklepov. Vendar pa to ne pomeni kršitve 23. člena Ustave RS, niti ne kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno v obrazložitvi navesti zahtevek strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo svojo sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP). Ugotavljanje pravnega interesa s pomočjo analogije ni dejstvo, na katero se opira zahtevek, temveč pravno naziranje tožeče stranke oz. uporaba argumentov razlage za zapolnjevaje pravnih praznin. Sodišče pa ni vezano na pravne poglede strank in njihove predloge, kako je potrebno tolmačiti materialno pravo. Pri tem višje sodišče dodaja, da takšna analogija oz. sklepanje „od večjega na manjše“ (arumentum a maiori ad minus) v konkretnem primeru ne pride v poštev. Gre za interpretacijski argument, s katerim se ugotavlja, da pravna posledica velja toliko bolj (a fortiori) za neurejeni primer, ki ima bolj intenzivne lastnosti, kot pa neposredno pravno (normativno) urejeni primer. V konkretnem primeru gre za članstvo v zavodu, ki pa že po „lastnosti“ ni primerljivo s korporacijskim razmerjem pri delničarjih oz. družbenikih. Kot pritožba ugotavlja sama, je cilj obeh pravnih oseb različen, zato je potrebna tudi drugačna ureditev razmerij med člani in organizacijo.

10. Pritožbeni navedbi, da nezakonito postopanje skupščine tožeče stranke vpliva na njeno plačilno sposobnost in da je pravni interes tožeče stranke v tem, da bo zahtevala obnovo postopka v upravnem postopku, sta novoti in jih pritožbeno sodišče glede na omejitve iz 337. člena ZPP ni upoštevalo. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da teh novih dejstev brez svoje krivde in mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave ob izpolniti pogojev iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

11. Ker so uveljavljeni pritožbeni razlogi neutemeljeni, hkrati pa ne obstajajo pritožbeni razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Obe stranki sta priglasili svoje stroške v pritožbenem postopku. Ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela in da stroškov tožene stranke glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.