Jedro

Zagovorniki v pritožbi podajajo svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi obtoženega G. M. in zagovornikov obtoženega P. F. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oba obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtožena G. M. in P. F. spoznalo za kriva, da sta storila poskus kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 je obtožencema izreklo: obtoženemu G. M. kazen eno leto zapora in obtoženemu P. F. kazen eno leto in štiri mesece zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovancu R. d.o.o. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 71,62 EUR, ki sta ga obtoženca dolžna poravnati nerazdelno, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo so se pritožili obtoženi G. M. in zagovorniki obtoženega P. F.. Obtoženi G. M. pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz vsebine pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter se zavzema za ugodno rešitev pritožbe. Zagovorniki obtoženega P. F. navajajo, da vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je iz razlogov po 1. do 4. točki prvega dostavka 370. člena ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe obtoženega G. M.:

4. Obtoženi G. M. s skopimi navedbami v svoji laični pritožbi očitno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko se ne strinja, da je storil očitan mu poskus kaznivega dejanja goljufije. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega poskusa kaznivega dejanja goljufije glede tega obtoženca pravilno in popolno ugotovilo. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč vse izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, tudi zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja tega obtoženca in njegove krivde, dokazno oceno pa pojasnilo in izrazilo logično in skladno do te mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Da bi obtoženec uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa niso take, saj ostajajo na ravni povsem posplošenih zatrjevanj, zato ne morejo biti deležne uspeha.

Glede pritožbe zagovornikov obtoženega P. F.:

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi s sojenjem obtožencu v njegovi nenavzočnosti. Pritožniki pravilno opozarjajo, da vabili na glavno obravnavo dne 7.12.2016 in 1.2.2017 obtožencu nista bili vročeni, vendar spregledajo, da prav iz tega razloga glavna obravnava takrat ni bila opravljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo (naroki z dne 13., 22. in 30.3.2017) opravilo v obtoženčevi nenavzočnosti, vendar so bili za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, kot je to sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo (2. točka obrazložitve). Pritožniki očitajo še, da obtoženec ni bil navzoč na glavni obravnavi dne 30.3.2017, ko je državna tožilka modificirala obtožbo, s čimer naj bi bila kršena pravica do obrambe. Tudi na te očitke je prepričljivo odgovorjeno že v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in k temu pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Zato uveljavljeni kršitev pravice do obrambe in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani.

6. Pritožniki nimajo prav, ko trdijo, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe s tem, ko je poseglo v opis dejanja v obtožbi glede vloge osebe S. M. in izročitve avtodoma M. B. in T. B.. Te očitke je kritično pretehtalo in nanje pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 3. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pritožniki zgolj ponavljajo že ocenjevana lastna stališča, ne navajajo pa nobenih dodatnih ali drugačnih argumentov, ki bi terjali dodatno razlago, se pritožbeno sodišče na prepričljivo prvostopenjsko argumentacijo zgolj sklicuje.

7. V nasprotju s pritožniki pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega poskusa kaznivega dejanja goljufije glede obtoženega P. F. pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično, prepričljivo in izčrpno obrazložilo tako, da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Zagovorniki v pritožbi podajajo svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obtoženčevih zagovornikov in nanje pravilno in obsežno odgovorilo, pritožniki pa v zvezi s temi razlogi ne ponujajo nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

8. Pritožniki ponavljajo obtoženčev zagovor, ko je zanikal storitev očitanega poskusa kaznivega dejanja goljufije in povedal, da je soobtoženega G. M. zgolj peljal na prevzem vozila znamke Peugeot v S., vendar je sodišče prve stopnje tak zagovor skrbno preizkusilo in v izpodbijani sodbi navedlo številne prepričljive razloge, zakaj takemu zagovoru ni mogoče verjeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. Pritožniki nimajo prav, da izpodbijana sodba glede obtoženega P. F. temelji zgolj na neverodostojni izjavi soobtoženega G. M.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skrbno preizkusilo zagovor soobtoženega G. M. in mu v tistem delu, ko obremenjuje obtoženega P. F., utemeljeno verjelo, saj so te navedbe prepričljive in jih podpirajo drugi izvedeni dokazi, to je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo (17. točka v zvezi z 18. točko obrazložitve). Pri tem vrzeli v zagovoru soobtoženega G. M., ki jih izpostavljajo zagovorniki v pritožbi, ni spregledalo in je pravilno presodilo, da ne vzbujajo dvoma v verodostojnost navedenega dela zagovora (prav tam). Pritožbene navedbe ponujajo razloge za zatrjevano krivo obremenitev obtoženega P. F. s strani soobtoženega G. M., vendar po oceni pritožbenega sodišča ne prepričajo in pomenijo zgolj način obrambe. Sodišče prve stopnje je pretehtalo tudi vprašanje predhodnega najema vozila znamke Peugeot. Analiza dokazov in okoliščin, ki jo zagovorniki v zvezi s tem ponujajo v pritožbi, in njihov zaključek, da je vozilo znamke Peugeot obtoženi G. M. najel izključno za lastno uporabo, ne prepričajo, prepričljivejši so razlogi, ki jih za svoj zaključek, da je bilo vozilo najeto z namenom zameglitve povezav med obema obtožencema in prikrivanja identitete obtoženega P. F., navaja sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno izpovedb prič M. B. in T. B., kot je podana v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožniki ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedenima izpovedbama dalo pravi pomen (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje se je seznanilo s sodbo Občinskega sodišča v Munchnu z dne 21.11.2012, ki jo izpostavljajo pritožniki, in se do nje pravilno opredelilo v izpodbijani sodbi in k temu ni kaj dodati (prav tam). Pritožbena trditev, da se vzbuja dvom v ugotovitev sodišča glede vrednosti predmetnega avtodoma, predstavlja le subjektivno videnje pritožnikov. Prav tako pritožbene navedbe ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke v prvostopenjske zaključke glede prispevka obtoženega P. F. k izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja, kot so podrobno obrazloženi v izpodbijani sodbi (11, 19. in 20. točka obrazložitve). Nobenih nepravilnosti pritožbeno sodišče tudi ni našlo pri argumentirani odločitvi prvostopenjskega sodišča, ko ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje S. M. (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer tega dokaznega predloga ni podala obramba obtoženca, pač pa državna tožilka. Kot določa drugi odstavek 3. člena ZKP sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. V nasprotju s pritožniki pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za tako prepričanje imelo podlago v izvedenih dokazih. Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso pomanjkljivi, saj vsebujejo jasne in medsebojno skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, ki pomenijo zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Zato pritožniki s pritožbenimi navedbami ne morejo biti uspešni.

Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah:

9. Čeprav obtoženi G. M. ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v 21. točki izpodbijane sodbe tako, da v odločbo o kazenski sankciji, izrečeni temu obtožencu, ni potrebno poseči. 10. Zagovorniki obtoženega P. F. nimajo prav, ko menijo, da je kazenska sankcija, izrečena temu obtožencu, prestroga v primerjavi s kazensko sankcijo, izrečeno soobtoženemu G. M.. V nasprotju s pritožniki pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, na strani obtoženega P. F. bistveno drugačne kot okoliščine na strani soobtoženega G. M., kar terja izrek zapornih kazni obtožencema v različnem trajanju, to je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 21. in 22. točki izpodbijane sodbe. Prav tako pritožniki ne morejo uspeti, ko izpostavljajo, da bi obtoženec v primeru izreka zaporne kazni izgubil zaposlitev in se vrnil v krog ljudi, ki izvršujejo kazniva dejanja. Ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ni taka, da bi lahko odločilno vplivala na izrek kazenske sankcije obtožencu v korist, to je pogojne obsodbe. Okoliščina, ki jo zatrjujejo pritožniki, da obtoženec v zadnjih letih ni izvrševal kaznivih dejanj, je hvalevredna, vendar tudi ni taka okoliščina, ki bi utemeljevala izrek pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu, upoštevalo in ustrezno ovrednotilo. Prav tako je pravilno presodilo, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni, kot to zmotno menijo pritožniki. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je zaporno kazen v trajanju enega leta in štirih mesecev. Zato ni razlogov za poseg v odločbo o kazenski sankciji glede tega obtoženca.

Uradni preizkus kršitev po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka:

11. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

12. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi obtoženega G. M. in zagovornikov obtoženega P. F. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Po določbah 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je tudi pritožbeno sodišče oba obtoženca glede na njune premoženjske razmere, razvidne iz njunih osebnih podatkov, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.