Jedro

Zgolj obljuba plačila po opravljeni storitvi na zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahtevo za opravo preiskave Okrožnega državnega tožilstva v Kranju zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 kot neutemeljeno zavrnilo. S stroški kazenskega postopka je obremenilo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo upoštevajoč najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017) in utemeljeno zaključilo, da v opisu dejanja v zahtevi za preiskavo ni konkretiziran zakonski znak preslepitve. Zato je neutemeljena pritožba državnega tožilca, ki zatrjuje, da za obstoj tega zakonskega znaka pri kaznivem dejanju poslovne goljufije zadošča že naročilo stranki, s katerim storilec ustvari (lažno) prepričanje, da bodo obveznosti izpolnjene in da je golo naročilo tisto izvršitveno dejanje, s katerim pri drugi stranki ustvari takšno prepričanje ter da storilcu ni potrebno storiti ničesar več, da pri drugi stranki ustvari takšno prepričanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in tudi zaključku, da zgolj obljuba plačila po opravljeni storitvi ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Tožilec ne upošteva nadaljnjega opisa dejanja, da je obdolženec plačilo predstavniku oškodovane družbe obljubil šele v juniju 2014 in zagotavljal, da bodo vsi prevozi plačani, ko bodo prišli iz trenutnih finančnih težav in ga prosil naj prevoze opravlja še naprej, kar pomeni, da slabih finančnih razmer obdolženec oškodovani družbi ni prikril oziroma zamolčal. Konkretizacije zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 pa ne pomenijo niti navedbe v opisu, da je obdolženec z odrejanjem naročil preko predstavnikov svoje družbe in v neposrednih telefonskih razgovorih pri predstavnikih oškodovane družbe ustvaril lažno prepričanje, da bodo obveznosti izpolnjene, saj tako opisano izvršitveno ravnanje ostaja zgolj v fazi naročanja storitve in obljubljanja plačila. Preslepitev je eden od bistvenih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in predstavlja izvršitveno ravnanje. Zato ga je treba v opisu dejanja opredeliti z navedbo konkretnih ravnanj storilca, ki pomenijo uresničitev tega zakonskega znaka, po potrebi pa navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine, ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve. Dogovor za poslovno sodelovanje in obljube plačila so tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebni, ne pa tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve, saj se za uresničitev tega zakonskega znaka na ravni opisa kaznivega dejanja zahteva bistveno več.

5. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.