Jedro

Toženka je na naroku izpovedala, da je sama napisala, da je denarna sredstva prejela kot posojilo, po navodilih tožeče stranke ter da dejansko ni hotela, da gre za posojilo, vendar pa ni podala nobene trditve, da je tožniku to tudi povedala. Zato je važna le ugotovitev, da je tožnik sprejel izjavo toženke, da si od njega izposodi denarna sredstva, saj je za ugotavljanje obstoja soglasja volj odločujoča izjavljena volja, ter ne morebitna zamolčana drugačna volja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi T. M. ki se glasi: »Ugotovi se, da je dne 15. 6. 2009 sklenjena kreditna pogodba med tožečo stranko po nasprotni tožbi-toženo stranko K. D., kot kreditodajalcem in toženo stranko po nasprotni tožbi-tožečo stranko R. N., (sedaj T. M.) kot kreditojemalko, nična in za obe stranki brez pravnega učinka«, zavrže. Nadalje je odločilo, da se razveljavi kreditna pogodba, sklenjena dne 15.6. 2009 med D. K.,kot kreditodajalcem in T. M., (prej N. R.) kot kreditojemalko. Nadalje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 88286/2010 z dne 28.9.2010 v drugem odstavku za glavnico 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2010 dalje in v 3. točki, v preostanku (za zakonske zamudne obresti od zneska 9.500,00 EUR od 16.6.2010 do 14.12.2010 in za znesek 42.734,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2010 dalje do plačila) pa je sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka D. K. dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.736,94 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi vračila po določbi brezplačne pravne pomoči. 2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka, tožena stranka pa se pravočasno pritožuje zoper sklep in sodbo.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov v delu, v katerem je sodišče razveljavilo kreditno pogodbo in sklep o izvršbi ter glede stroškov postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Pritožnik navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da pravdni stranki nista živeli v izvenzakonski skupnosti, ne strinja pa se z ugotovitvijo, da je tožena stranka plačila preko Klik-a opravljala z njegovo vednostjo in da naj bi ji tožnik te zneske plačil očitno podaril, toženka pa je darilo sprejela. Takšen zaključek sodišča ne izhaja iz izvedenih dokazov. Res je bil namen nakazila »posojilo« naveden samo na položnicah v višini 9.000,00 EUR z dne 1. 9. 2008 in 500,00 EUR z dne 18.9. 2008, vendar sta bili edino ti dve nakazili izvedeni neposredno v korist toženke, torej s tožnikovega na toženkin račun, vsa ostala nakazila pa so bila izvedena v dobro toženkinih upnikov. Kot namen plačila pri plačilih, izvedenih v korist tretjih oseb, ni običajno pisati dejstva, ki so pomembna zgolj v razmerju med nakazovalcem denarja in osebo, v korist katere se plačilo nakazuje. Dejstvo, da na položnici ni zapisano, da gre za posojilo toženki, ne more dokazovati, da je tožnik te zneske dejansko podaril, toženka pa jih je sprejela kot darilo. Iz izvedenih dokazov, predvsem iz zaslišanja tožnika, ne izhaja, da naj bi imel tožnik tolikšne zneske namen podariti toženki. Nenazadnje že sama kreditna pogodba, podpisana dne 15.6.2009 dokazuje, da med strankama ni obstajalo soglasje volj, da gre za darilo. Toženka sama je tudi izpovedala, da je tožnik ob vsakem prepiru zahteval nazaj, kar ji je dal. Torej, če je tožnik zahteval nazaj manjša darila, je povsem neverjetno, da bi stranki dosegli soglasje volj, da vsa nakazila tožnika v dobro upnikov toženke v znesku 11.567,94 EUR, predstavljajo darila tožnika toženki. Tožnik v nadaljevanju izpodbija še ugotovitve sodišča glede kreditne pogodbe, izpodbija dokazno oceno, ter navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zaradi katerih sodišče ni upoštevalo dokazov, predlaganih s strani tožeče stranke, temveč je le slepo sledilo izpovedi toženke. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani, da je odločitev sodišča v izpodbijanem delu tožeče stranke pravilna, tako da so očitki tožeče stranke v tem delu v celoti neutemeljeni in brez kakršnekoli pravne podlage. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka po pooblaščenki vlaga tudi pritožbo in sicer zoper sklep in II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da razveljavi sklep o izvršbi v drugem odstavku za glavnico 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2010 in zahtevek tožeče stranke zavrne skupaj s stroškovno posledico ter da sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi v delu, ki se nanaša na sklep, s katerim se zavrže primarno postavljen zahtevek po nasprotni tožbi T. M., podredno, sklep in sodbo razveljavi v delu razsodbe v točki II in se v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka navaja, da tožeča stranka predlagane izvršbe ni vložila na podlagi verodostojnih listin, saj je predlog za izvršbo vložila na podlagi nekakšnih oznak in ni podlage na kateri bi tožeča stranka verodostojno listino proti toženi stranki sploh lahko imela. Nadalje navaja, da je v postopku uspela izkazati, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti, navedeno so potrdile tudi zaslišane priče, ki so verodostojno izpovedale, da sta pravdni stranki skupaj živeli daljše časovno obdobje in da je njuna zveza kazala znake zakonske skupnosti. Tožena stranka se ne glede na navedeno strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, razen v delu, v katerem je sodišče obdržalo sklep o izvršbi v veljavi za znesek 9.500,00 EUR. Meni, da se je sodišče napačno postavilo na stališče, da gre pri navedenemu znesku za posojilo med pravdnima strankama. Dejstvo je, da je tožena stranka za tožečo po njegovih navodilih opravljala transakcije iz njegovega bančnega računa, saj je tožeča stranka prostovoljno in samovoljno izročila vsa gesla za uporabo elektronske banke tožeče stranke. Sam pripis »posojilo« je bil pripisan po navodilih tožeče stranke, pri tem pa je pomembno, da pravdni stranki za navedeni znesek nista sklenili nikakršne posojilne pogodbe, saj nakazila niso predstavljala posojila. Dejstvo je, da je v konkretnem primeru šlo za enostransko izjavo volje tožeče stranke, da naj zneske nakaže iz njegovega računa na račun S. banke. Pri tem tožena stranka ni sprejela nikakršne zaveze, da bi bilo potrebno navedeni znesek tožeči stranki kadarkoli vrniti. Tožeča stranka je imela voljo, da preživlja in skrbi tako za toženo stranko, kot tudi za njene otroke. Iz navedenega izhaja, da bi moralo sodišče tudi za navedeni znesek zavzeti enako stališče, kot ga je pri ostalem znesku 11.567,94 EUR, za katerega je sodišče pravilno ugotovilo, da ga je tožeča stranka toženki podarila. V delu razsojenega zneska 9.500,00 EUR je sodišče tudi napačno ugotovilo, da je bila tožena stranka v finančni zagati, saj je tožena stranka že navedla, da je imela svoj denar in finančna sredstva. V nadaljevanju tožena stranka navaja razloge, ki potrjujejo navedbe o finančni samostojnosti in izpodbija tudi ugotovitve sodišča glede prisojenih zamudnih obresti. Tožena stranka nadalje zgolj iz previdnosti vlaga pritožbo tudi zoper sklep, s katerim je sodišče primarno postavljen zahtevek zavrglo. Pritožba je usmerjena v to, da se zavarujejo in zaščitijo interesi tožene stranke glede kreditne pogodbe v primeru, da bi pritožbeno sodišče ugodilo morebitni pritožbi tožeče stranke. V tem primeru tožena stranka meni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, za ugotovljeno ničnost pogodbe z dne 15. 6. 2009 iz razlogov, ki jih je tožena stranka že navedla v svoji nasprotni tožbi in ji prvostopenjsko sodišče po mnenju tožene stranke ni sledilo, pa bi ji moralo.

Tožena stranka je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Zaradi poenostavitve bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju te odločbe tožnika in toženca po nasprotni tožbi D. K. poimenovalo tožnik, toženko in tožnico po nasprotni tožbi T. M. pa kot toženko.

8. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov obeh pravdnih strank ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, dokazna ocena je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni navedlo argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, te je nato primerjalo med seboj in upoštevalo tudi uspeh celotnega dokaznega postopka. Z dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi.

Glede pritožbe tožeče stranke:

9. Obširne pritožbene navedbe, da je šlo v primeru vseh nakazil preko spletne banke v znesku 11.567,94 EUR dejansko za posojila, in ne za darila tožeče stranke toženki, ter da sam namen plačila pri plačilih, izvedenih v korist tretjih oseb, ne morejo biti zadosten dokaz, da naj bi navedene zneske tožnik toženki podaril, toženka pa jih je sprejela kot darilo, so v celoti neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ne verjame, da kot podjetnik in MBA manager, ni pregledoval izpisov o prometu iz svojega osebnega računa v obdobju enega leta in pol in da je šele, ko je bil obveščen, da denarja nima več, zahteval pregled prometa in naj bi šele takrat ugotovil, kaj se je z denarjem zgodilo. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožnik vedel, kaj toženka preko spletne banke plačuje in se je s tem strinjal ali pa je celo bil prisoten, ter da se toženka zaradi narave njunega odnosa, ne bi upala za hrbtom tožnika plačevati predmetnih zneskov. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila glede navedenih plačil preko spletne banke v znesku 11.567,94 EUR med pravdnima strankama sklenjena ustna darilna pogodba po 533. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

10. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj je sodišče sledilo trditvam toženke, ne da bi upoštevalo ostale izvedene dokaze in tako neutemeljeno razveljavilo kreditno pogodbo z dne 15. 6. 2009. Tožeča stranka ponuja svojo dokazno oceno, vendar s tem ni uspela omajati dokazne ocene sodišča in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Gre zgolj za pavšalne navedbe pritožnika, s katerimi ni uspel izkazati, da bi toženki dejansko izročil denar v znesku 30.000,00 EUR, ter da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj. Ob dokaznem bremenu, ki je na tožnikovi strani, je sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) štelo izpoved toženke za bolj prepričljivo od tožnikove. Ugotovilo je torej, da tožnik ni dokazal, da bi toženki izročil v posojilni pogodbi navedeni denarni znesek. Na podlagi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba z dne 15. 6. 2009 sploh ni bila sklenjena po 569. členu OZ, posledično pa tožnik od toženke na podlagi take pogodbe ne more zahtevati vrnitve denarja in je tako prvostopenjsko sodišče utemeljeno zahtevek tožeče stranke, iz naslova kreditne pogodbe z dne 15.6.2009, zavrnilo.

Glede pritožbe tožene stranke:

11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, je toženka dne 1.9.2008 od tožnika iz njegovega računa prejela 9.000,00 EUR in dne 18. 9. 2008 500,00 EUR kot posojilo in je zato na podlagi 574. člena OZ dolžna izposojeno v dogovorjenem roku tožniku kot posojilodajalcu vrniti.

12. Tožena stranka v obširni pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča glede dejanskega stanja in ponuja svojo dokazno oceno ter pri tem navaja, da v primeru nakazil za znesek 9.500,00 EUR ni bila sklenjena posojilna pogodba, temveč, da je šlo za enostransko izjavo volje tožeče stranke, pri čemer toženka ni sprejela nikakršne zaveze, da bi bilo potrebno navedeni znesek vrniti. Pri tem še pojasnjuje, da je tožeča stranka želela skrbeti za toženko in njene otroke in da navedenega zneska ni razumela kot kredit, predvsem pa nasprotuje ugotovitvam, da naj bi bila v predmetnem obdobju v slabi finančni situaciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženko v predmetnem obdobju bremenil visok obrok kredita (od 1.500,00 do 1.600,00 EUR mesečno), visoki obratovalni stroški za stanovanje ter stroški preživljanja nje in njenih dveh že odraslih, vendar nepreskrbljenih otrok. Toženka sama je izpovedala, da prejema le dohodek od otroških dodatkov in socialno podporo (skupaj manj kot 600,00 EUR). Nadalje je izpovedala, da njeno podjetje ni delovalo že od maja 2008, z začetkom leta 2009 pa do sredine istega leta je delala pri odvetnici, pred novembrom 2009 je že ostala brez avtomobila, ker ni bila več sposobna plačevati obrokov za leasing, konec leta 2009 pa ji je že grozila odpoved pogodbe o kreditu. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bila toženka v hudi finančni zagati in posledično ni sprejelo ugovora toženke, da je denar imela ter da je plačevala preko Klik-a s tožnikovega računa le zaradi manjše provizije.

13. Ob upoštevanju takšnih izhodišč pa je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba, da glede zneska 9.500,00 EUR ni bila sklenjena posojilna pogodba. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka dne 1.9.2008 od tožnika iz njegovega računa na svoj račun prejela 9.000,00 EUR, ter dne 18.9.2008 500,00 EUR, pri tem je toženka sama napisala, da je to prejela kot posojilo. Toženka je na naroku izpovedala, da je navedeno napisala po navodilih tožeče stranke ter da dejansko ni hotela, da gre za posojilo, kar zatrjuje tudi v pritožbi, vendar pa ni podala nobene trditve, da je tožniku to tudi povedala. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je važna le ugotovitev, da je tožnik sprejel izjavo toženke, da si od njega izposodi enkrat 9.000,00 EUR in enkrat 500,00 EUR, saj je za ugotavljanje obstoja soglasja volj odločujoča izjavljena volja, ter ne morebitna zamolčana drugačna volja (15. člen OZ). Ob upoštevanju navedenih odločilnih dejanskih okoliščin je odločitev materialnopravno pravilna, saj ugoditev tožbenemu zahtevku za znesek 9.500,00 EUR temelji na določbah 569.-578. člena OZ, katera urejajo posojilno pogodbo.

14. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena.

15. Glede obeh pritožb sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker sklep in sodba nista obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

16. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli. Zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.