Jedro

Sodba predložena pritožbenemu sodišču v predložitvenem poročilu in sodba v spisu se razlikujeta tako glede izreka, kakor tudi glede obrazložitve. Posledično preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč. Poleg tega sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku v delu, v katerem se zahteva odprava odločb ugodilo in je zato odločbi odpravilo, iz izreka pa izhaja, da je tožbo v delu, v katerem tožeči stranki zahtevata odpravo odločb, zavrglo. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je postopek v delu, kjer tožeča stranka zahteva izplačilo celotnega zneska razlik starostne pokojnine za obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013 ustavilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti od razlik starostne pokojnine za obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega izplačila znižane pokojnine do plačila razlik zavrnilo (II. točka izreka) in tožbo v delu, kjer tožeča stranka zahteva odpravo odločb z dne 6. 3. 2013 in 27. 8. 2012 zavrglo (III. točka izreka). Glede zamudnih obresti je prvostopenjsko sodišče štelo, da je zakonodajalec z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/13, ZOPRZUJF) odpravil posledice razveljavitve, ne da bi toženi stranki naložil izplačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik, ki se izplačajo v dveh delih. V kolikor bi zakonodajalec imel namen, da toženec izplača razlike v pokojninah, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, bi to v zakonu tudi izrecno zapisal. Ker je toženka ob uskladitvi zneskov pokojnin ravnala skladno z določbami ZUJF, ni mogoče ugotoviti njene obveznosti za plačilo zamudnih obresti po splošnih načelih obligacijskega prava. Glede odprave izpodbijanih odločb toženca z dne 6. 3. 2013 in 27. 8. 2012 je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 odpravila posledice predhodno izdanih odločb z dne 27. 8. 2012 in 6. 3. 2011, samih odločb pa ni odpravila in je tako sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ugodilo in odločbi odpravilo.

2. Pritožujeta se tožnici zoper odločitev v II. in III. točki izreka sodbe in sklepa z dne 26. 6. 2015. Glede zavrnitve obrestnega dela tožbenega zahtevka menita, da je tožnica bila upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. ZOPRZUJF ne sanira nastalo škodo v celoti. Enako kot toženi stranki ni izrecno naloženo, da mora obresti izplačati, tudi ni v zakonu nikjer izrecno navedeno, da oškodovani upokojenci niso upravičeni zahtevati tudi zakonskih zamudnih obresti. Sporne določbe ZUJF, na katero se je opirala toženka pri znižanju pokojnine, so bile z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljene, kar pomeni, da ima razveljavitev učinek za nazaj - eks tunc. Glede na to, da je bila odločba z dne 24. 6. 2014 le ugotovitvene narave in hkrati določa vračilo dela tega, kar je tožnica vtoževala, v ničemer pa ne omenja zamudnih obresti, ne vsebuje nobene odločitve o obrestih, tudi ni bilo podlage, da bi se tožnica zoper tako odločbo pritoževala. Pritožba nadalje navaja, da iz 3. točke izreka izhaja, da se zavrže tožba v delu, ker tožnica zahteva odpravo odločb tožene stranke, ki sta določali o znižanju pravnomočno odmerjene pokojnine tožnice. Izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, ker se pojasni, da ker tožena stranka z novo odločbo ni odpravila svojih predhodnih spornih odločb, ju je odpravilo sodišče in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, kar je v skladu tudi s sodno prakso in je zato izrek v tem delu tudi nerazumljiv.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Pritožbenemu sodišču je prvostopenjsko sodišče posredovalo s predložitvenim poročilom sodbo in sklep z dne 26. 6. 2015, ki ima tri točke izreka ter 9 točk obrazložitve. V sodnem spisu je sodba in sklep iz istega dne, ki pa ima štiri točke izreka (dodatno je točka IV, kjer je določeno, da tožeči stranki sami nosita svoje stroške postopka) in 14 točk obrazložitve. Sodba predložena pritožbenemu sodišču v predložitvenem poročilu in sodba v spisu se torej razlikujeta tako glede izreka, kakor tudi glede obrazložitve. Posledično preizkus sploh ni mogoč in je že iz navedenega razloga potrebno pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče navedenih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti. Pri tem ima pritožba prav, da sodišče v 9. točki obrazložitve navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku v delu, kjer se zahteva odprava odločb z dne 27. 8. 2012 in 6. 3. 2013 ugodilo in je zato odločbi odpravilo, iz izreka pa izhaja, da je tožbo v delu, kjer tožeči stranki zahtevata odpravo odločb z dne 6. 3. 2013 in 27. 8. 2012 zavrglo. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe.

6. Iz navedenih razlogov je potrebno pritožbi tožnic ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v okviru katerega bo moralo prej ugotovljene napake odpraviti ter pri tem upoštevati tudi materialno pravna in procesna stališča revizijskega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. 7. Pritožbeni stroški se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržijo za končno odločbo.