Jedro

V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroškov odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu, ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka) delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znižajo z zneska 1.999,30 EUR na znesek 1.287,30 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu na transakcijski račun njegovega pooblaščenca v roku 15 dni plača odškodnino v skupnem znesku 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2009 ter mu na isti transakcijski račun povrne stroške postopka (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v skupnem znesku 1.999,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka II izreka).

Zoper sklep o stroških postopka, vsebovan v izpodbijani sodbi, se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki med ostalimi stroški postopka priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo zoper vmesno sodbo v višini 712,00 EUR ter dejanske izdatke v višini 20,00 EUR. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je o pritožbenih stroških v zvezi z vmesno sodbo že pravnomočno odločeno s sodbo drugostopenjskega sodišča Pdp 75/2014 z dne 20. 2. 2014. V njej je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Navedeno pomeni, da je o navedenem delu zahtevka (stroških pritožbenega postopka v skupnem znesku 732,00 EUR) že pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki napačno priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 712,00 EUR in dejanske izdatke v višini 20,00 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.267,30 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je odločilo s sklepom, čeprav tožnik izpodbija odločitev o stroških postopka, ki je vsebovana v sodbi. V skladu s 1. odstavkom 166. člena ZPP se sme izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari.

Tožnik ima prav ko opozarja, da je bilo o stroških pritožbenega postopka zoper vmesno sodbo že pravnomočno odločeno, kar pomeni, da sodišče prve stopnje o teh stroških ne bi smelo še enkrat odločati. Vendar pa je kot stroške pritožbenega postopka zoper vmesno sodbo potrebno obravnavati samo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v priglašeni višini 712,00 EUR, ne pa tudi pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Res je sicer, da je tožena stranka navedeni pavšalni znesek priglasila tudi v stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo, vendar pa je ta pavšalni znesek priglasila že v stroškovniku z dne 21. 11. 2013. V stroškovniku priglašeni pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR se tako ne nanaša le na pritožbeni postopek zoper vmesno sodbo, temveč dejansko na celoten postopek in zato ni možno šteti, da bi o njem že bilo pravnomočno odločeno.

Odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki prizna stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo pa bi bila napačna celo v primeru, če o teh stroških ne bi bilo že pravnomočno odločeno s sodbo pritožbenega sodišča. V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroškov odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu, pa nikakor ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe v odločitvi o stroških postopka delno spremenilo tako, da jih je znižalo za znesek neutemeljeno priznane nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 712,00 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je s pritožbo uspel skoraj v celoti (ni uspel le glede pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev), zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povračila utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 73,20 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3220 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade oz. 10,00 EUR, 22 % DDV 13,20 EUR).