Jedro

Če je o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja bilo dokončno odločeno pred uveljavitvijo SKPG (1.7.1993), potem delavcu ne pripada odškodnina po 23. členu te pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu tožena stranka plača 248.028,00 SIT odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje 22.2.1993, Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ki je z določbo 4. odstavka 23. člena uvedla tako odškodnino, pa je začela veljati šele 1.7.1993. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku ugodilo. Sodišče ugotavlja, da delavec pridobi pravico do odškodnine šele, ko je pravnomočno ugotovljeno, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. V danem primeru pa je to bilo z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 10.11.1994. S to odločbo je bilo tudi ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 24.8.1993, ko se je izteklo delovno razmerje sklenjeno za določen čas.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je ugotovilo vrsto okoliščin in dejstev, ne da bi opravilo obravnavo in izvedlo dokaze o tem. Sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, ker je menilo, da niso relevantna. Odločitev pa je oprta na predpis, ki je začel veljati nekaj mesecev po škodnem dogodku. Nesprejemljivo je, da je odškodninska odgovornost vezana na čas izdaje sodbe, ki je lahko izdana tudi deset let po dogodku. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. O prenehanju delovnega razmerja je odločeno, ko postane odločitev dokončna. Če je v obravnavanem primeru o prenehanju delovnega razmerja tožniku bilo dokončno odločeno pred uveljavitvijo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, na kateri temelji odločitev, potem se ta pogodba za obravnavani primer ne more uporabiti. Nižji sodišči nista ugotovili, kdaj je bilo o prenehanju delovnega razmerja tožniku dokončno odločeno, saj iz izpodbijane sodbe revizijsko sodišče tega ni ugotovilo. Za pravilno uporabo materialnega prava pa je ugotovitev tega dejstva odločilna. Iz tega tudi izhaja, da v danem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. točke 373. člena ZPP za spremembo sodbe prve stopnje, ker dejansko stanje ni bilo pravilno (popolno) ugotovljeno. To pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).