Jedro

Med nedopustnim ravnanjem delavca tožene stranke (zaradi katere je prišlo do nastanka prometne nesreče, v kateri je bila hudo poškodovana tožnikova žena in v kateri je izgubil še nerojenega otroka) in tožniku nastalo izgubo zaslužka (ker je moral zaradi ženinega poškodovanja v nesreči, ki jo je povzročil delavec tožene stranke, opustiti podoktorsko usposabljanje na Inštitutu T) ni adekvatne vzročne zveze.

Če zatrjevani škodni dogodek ni bil (objektivno) predvidljiva posledica takšnega nedopustnega ravnanja, potem dejanje povzročitelja škode ni v adekvantni (pravno zadostni) vzročni zvezi.

Ob dejstvu, da zakonca živita v zakonski in življenjski skupnosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku iz naslova potnih stroškov, parkirnin in cestnin, nastalih v zvezi s prevozi žene v razne zdravstvene ustanove, prisodilo znesek 461,85 EUR.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za znesek 9.842,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje, izpodbijani sklep pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 557,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 10.304,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje in zavrnilo višji tožbeni zahtevek. S sklepom je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.225,23 EUR.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi proti sodbi uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Za potne stroške in parkirnine, nastale v zvezi z obiski žene v bolnici ter potne stroške, parkirnine in cestnine nastale v zvezi s prevozi žene v razne zdravstvene ustanove, je prvostopenjsko sodišče nepravilno zavrnilo ugovor aktivne legitimacije. Določilo 174. člena OZ jasno določa, da gre za povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov neposrednega oškodovanca in ne tretje osebe. Takšnega zaključka ne more spremeniti sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 562/94 in II Ips 167/2004, ki se nanašata na primere, ko podobne izdatke uveljavljajo starši namesto mladoletnih otrok. Ti stroški pa tudi niso bili nujno potrebni kot zmotno navaja sodišče, saj niso bili v nikakršni povezavi z zdravljenjem tožnikove žene oziroma niso pripomogli k njeni zdravstveni rehabilitaciji. Ne gre odreči življenjske in izkustvene potrebe, da mož obiskuje svojo poškodovano ženo v bolnici, vendar to ne pomeni, da gre za njene stroške zdravljenja. Dejstvo, da sama ni uveljavljala tovrstne škode, ne more iti na škodo tožene stranke v tej pravdi. Sodišče pa je tožniku tudi neutemeljeno prisodilo znesek 9.434,82 EUR zaradi izgube na zaslužku oziroma izgube štipendijskih sredstev zaradi nepodaljšanja podoktorskega izobraževanja v Bazovici pri Trstu. Temu delu tožbenega zahtevka je tožena stranka ugovarjala, ker gre za t.i. posredno škodo, poleg tega pa tudi ni izkazana ustrezna (adekvatna) vzročna zveza med škodnim dogodkom in izpadom dohodka. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku uspelo dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožnik bi moral dokazati, da je škoda v zvezi z izpadom dohodka adekvatna posledica protipravnega ravnanja delavca tožene stranke. Torej življenjsko logična in redna posledica cestnoprometne kršitve s strani delavca tožene stranke, ki je povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila telesno poškodovana tožnikova žena. Gre za tako oddaljeno vzročno zvezo, da ni mogoče sklepati, da je škoda nujna posledica omenjenega protipredpisnega ravnanja. Sodišče ni uporabilo oziroma je napačno uporabilo teorijo o adekvatni vzročni zvezi, ki je sicer splošno uveljavljena v slovenskem odškodninskem pravu, zato je napačen materialnopravni sklep o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi pomenilo nedopustno širjenje vzročne povezanosti med škodnim dogodkom ter škodno posledico, ki bi vpeljalo nevarna razzlogovanja na nivoju teorije naravne vzročnosti. Meni, da že zgolj ugotovitev okoliščine, da je tožnik sam sporočil v Trst, da si pogodbe ne upa podpisati, rezultira zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Navaja še, da tožnikova skrb za zdravstveno stanje žene ne utemeljuje njegove opustitve dela oziroma raziskave ter da je tožnik vseeno v času ženine rehabilitacije opravljal svoje (osnovno) delo na I., zaradi česar je bil prav tako odsoten z doma. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik neposredno oškodovan iz navedenih razlogov ter da je do tega prišlo zgolj in samo zaradi posledic škodnega dogodka. Prereka tudi višino prisojene odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, saj sodišče ni upoštevalo stroškov poti do Bazovice pri Trstu in nazaj, ki jih je tožnik kril sam in ki so v obdobju desetih mesecev znašali 6.101,33 EUR. Zaradi pomanjkanja vzročne zveze med škodljivim dejstvom in škodo tožniku tudi ne pripada znesek 57.939,39 EUR iz naslova zmanjšanega dogodka pri delodajalcu zaradi bolniškega staleža, v katerem je bil zaradi lastne bolezni.

3. V pritožbi proti sklepu tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremeni tako, da je tožnik dolžan tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Predmet izpodbijane odločitve je bil tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala v posledici prometne nesreče, v kateri sam ni bil udeležen, je pa bila v njej hudo telesno poškodovana njegova žena. Tožnik je zahteval potne stroške in stroške parkirnine v skupnem znesku 408,73 EUR, ki so mu nastali pri obiskovanju žene, ko je bila ta v obdobju od 19. 9. 2005 do 26. 10. 2005 v bolnišnici, potne stroške v znesku 519,92 EUR za prevoze žene v razne zdravstvene ustanove v času od 27. 10. 2005 do 31. 8. 2006 ter strošek izgube na zaslužku v znesku 9.434,82 EUR, ker je moral zaradi ženinega poškodovanja v nesreči, ki jo je povzročil delavec tožene stranke, opustiti podoktorsko usposabljanje na Inštitutu T. v Bazovici pri Trstu.

7. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka in pri tem navedlo, da tožnik glede na določilo prvega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni aktivno legitimiran za povrnitev izgubljenega zaslužka med zdravljenjem njegove žene. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu (II Cp 1339/2010 z dne 7. 7. 2010) opozorilo na pomanjkljivost takšne obrazložitve. Utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni mogoče izključiti brez presoje obstoja vseh elementov odškodninskega delikta, torej presoje obstoja nedopustnega škodljivega dejstva, škode, pravno relevantne vzročne zveze ter odgovornosti. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je v podobnem primeru zavzelo v svoji odločbi II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006. 8. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano odločitvijo ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske obveznosti. Glede ugotovitve vzročne zveze med škodnim dogodkom oziroma prometno nezgodo ter tožnikovo izgubo zaslužka, je navedlo, da ne bi bilo potrebe, da tožnik ne bi sklenil in podpisal podaljšanja pogodbe o podoktorskem usposabljanju, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Pritrditi je treba pritožbeni kritiki, da vtoževana škoda ni adekvatna posledica protipravnega ravnanja delavca tožene stranke.

9. Odločitev o navedenem delu tožbenega zahtevka je odvisna od presoje, ali med nedopustnim ravnanjem delavca tožene stranke in vtoževano škodo (izgubljenim zaslužkom) obstoji vzročna zveza. Zakonodaja pojma vzročnosti ne opredeljuje, zadovolji se z zahtevo po njenem obstoju. V pomanjkanju zakonske ureditve se je treba o vprašanju, ali je v konkretnem primeru podana vzročna zveza ali ne, odločiti na podlagi meril, ki sta jih izoblikovali sodna praksa in teorija. Ta izpostavlja več teorij vzročnosti, ki jim je logično skupno izhodišče v naravni vzročnosti (sine qua non vzročnost) - vsi dogodki, ki so prispevali k škodi, so ekvivalentni in jih je vse mogoče šteti za vzrok. Vendar pa naravna vzročnost še ni obenem tudi pravna vzročnost (1). Pri vprašanju pravne vzročnosti gre za vrednotenje interesnih položajev strank v odškodninskem razmerju. Po eni strani je naloga odškodninskega prava v odstranitvi nepravičnega položaja, to je v odpravi prikrajšanja, po drugi strani pa naj za škodo odgovarja tisti, ki mu jo lahko pripišemo. V vsakem konkretnem primeru se je treba vprašati, za kako oddaljeno posledico je mogoče tožencu naložiti tveganje. Pravno vzročnost določata test predvidljivosti (predvidljivost, da bo določeno nedopustno ravnanje povzročilo škodni dogodek) in test adekvatnosti (pri tem gre za določitev meje, do katere lahko povzročitelju objektivno pripišemo odgovornost za posledice).

10. Ali med ravnanjem delavca tožene stranke in tožniku nastalo izgubo zaslužka obstoji vzročna zveza, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je nedopustno ravnanje delavca tožene stranke vplivalo na verjetnost nastanka zatrjevanega škodnega dogodka, t. j. izgubo tožnikovega zaslužka. Takšna analiza za naprej (prospektivna analiza vzročnosti) izkazuje, da je kršitev cestnoprometnih predpisov delavca tožene stranke oziroma njegovo nedopustno ravnanje nedvomno vplivala na verjetnost nastanka prometne nesreče, v kateri je bila hudo poškodovana njegova žena in v kateri je izgubil še nerojenega otroka. Tak škodni dogodek je absolutno predvidljiva posledica takšnega njegovega nedopustnega ravnanja. Na enak način se je treba vprašati, ali je nedopustno ravnanje delavca tožene stranke vplivalo na verjetnost nastanka zatrjevanega škodnega dogodka, to je izgubo tožnikovega zaslužka. Pritrditi je treba pritožbenemu stališču, da izguba tožnikovega zaslužka ni adekvatna posledica protipravnega ravnanja delavca tožene stranke. Ne gre za škodno posledico, ki je v življenju običajna in ki se neposredno navezuje na škodni dogodek, za posledico torej, ki bi jo povzročitelj lahko predvidel. Če zatrjevani škodni dogodek ni bil (objektivno) predvidljiva posledica takšnega nedopustnega ravnanja, potem dejanje povzročitelja škode ni v adekvantni (pravno zadostni) vzročni zvezi. Delavcu tožene stranke tako ni mogoče pripisati odgovornosti za tako daljnosežno posledico. Odločitev sodišča, ki je odgovornost povzročitelja utemeljilo na omenjeni naravni vzročnosti, je zato nepravilna. Tožnikov zahtevek na izgubo zaslužka bi bilo zato treba zavrniti kot neutemeljen.

11. Enaki razlogi glede pomanjkanja vzročnosti pa veljajo tudi glede zahtevka na povrnitev potnih stroškov in parkirnin, ki so nastali v zvezi s tožnikovimi obiski žene, ko je bila v bolnici. Tudi ta škoda ni v vzročni zvezi z aktivnim ravnanjem povzročitelja škode.

12. Potne stroške, strošek parkirnin in cestnin, ki so nastali v zvezi s prevozi, v škodnem dogodku, ki ga je povzročil delavec tožene stranke, poškodovane tožnikove žene v razne zdravstvene ustanove, tožnik v svojih dejanskih trditvah uveljavlja kot lastne stroške oziroma se postavlja v položaj neposrednega oškodovanca. V skladu s stališči sodne prakse je stroške tuje pomoči v zvezi z zdravljenjem izvirno upravičen zahtevati oškodovanec, kateremu je bila potrebna pomoč, ne pa tisti, ki jo je poškodovancu nudil. Vendar pa tako teorija (2) kot tudi sodna praksa (3) izkazujeta širšo presojo aktivne legitimacije, ko pomoč nudijo ožji družinski člani, katerih dolžnostna obveza nudenja pomoči ima tudi zakonsko podlago (prim. 44. člen in 103. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ob uveljavljenem stališču, po katerem okoliščina, da je zahtevek na tej podlagi neposredno uveljavljal zakonec, ki je pomagal (namesto samega poškodovanca), ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ob dejstvu, da zakonca živita v zakonski in življenjski skupnosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku iz naslova potnih stroškov, parkirnin in cestnin, nastalih v zvezi s prevozi žene v razne zdravstvene ustanove, prisodilo znesek 461,85 EUR.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za znesek 9.842,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v preostalem delu (za znesek 461,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa pritožbo zavrniti in v tem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na spremembo stroškovne odločitve. Pri tej je treba upoštevati uspeh pravdnih strank v celotnem pravdnem postopku. Uspeh pravdnih strank v celotnem pravdnem postopku je bil približno polovičen, zato je bilo treba na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločiti, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

15. Tožena stranka samo v sorazmerno majhnem delu ni uspela s svojo pritožbo (pritožbeni uspeh je 96 %), zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 557,21 EUR (sestava pritožbe 625 točk, 2 % materialni stroški, 20 % DDV, sodna taksa 206,09 EUR).

(1) Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, str. 36. (2) Boris Strohzack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, str. 190. (3) Odločba VS RS II Ips 167/2004, II Ips 562/94.