Jedro

Obrestna mera zamudnih in pogodbenih obresti za denarne terjatve, zavarovane z devizno klavzulo, ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v konkretni tuji valuti na vpogled.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožeči stranki iz naslova posojilne pogodbe z dne 12.1.1995 30.000 DEM v tolarski vrednosti po prodajnem tečaju AB d.d., Ljubljana, PE Maribor na dan plačila s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi v višini 8 % letno na posojeno glavnico od 12.1.1995 dalje in podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 2,454.000 SIT s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi v višini TOM - 8 % letno na posojeno glavnico od 12.1.1995 dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Na zatrjevane procesne kršitve bo revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju, zato na tem mestu povzema le zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka opozarja, da je sodna praksa tudi pri obrestih od terjatev, dogovorjenih z valutno klavzulo, priznavala višje obresti od tistih za devizne vloge na vpogled, pri tem pa se sklicuje na sodbo VS RS, opr. št. III Ips 62/95. Revizija vztraja pri zatrjevanemu dogovoru pravdnih strank ob zadnjem plačilu, kako naj bi se to poračunalo.

Poudarja, da ni šlo samo za pogodbene obresti. Zato bi bilo treba uporabiti Zakon o obrestmi meri zamudnih obrestih. Sodišče druge stopnje bi moralo glede vračunavanja uporabiti 313. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in upoštevati ugovor po 211. členu istega zakona. Glede na dogovor pravdnih strank ni mogoče poračunati že plačanih zapadlih obresti na račun glavnice.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanske podlage prvostopenjske sodbe, ki jo je potrdila tudi drugostopenjska sodba, izhaja, da sta pravdni stranki sklenili tri posojilne pogodbe. S prvo z dne 12.1.1995 si je toženka sposodila 30.000 DEM za dobo enega leta z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi v višini 3,9 % mesečno in z enakimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Kasneje se je toženka z dvema posojilnima pogodbama, ki sta bili nato združeni v skupno posojilno pogodbo z dne 12.4.1995, sposodila še 30.000 DEM za dobo 2 let, sprva z enakimi pogodbenimi obrestmi, ki so bile kasneje znižane na 2,4 % mesečno. Toženka je dolg najprej razmeroma redno plačevala in je v obdobju do 15.4.1996 plačala skupaj 30.186 DEM, čez eno leto dne 2.4.1997 (tik pred vložitvijo odgovora na tožbo v tej pravdni zadevi) pa je plačala še 56.000 DEM, skupaj torej 86.186 DEM. Te okoliščine med pravdnima strankama niti niso bile sporne. Zaradi zadnjega plačila je tožeča stranka s tožbo vtoževanih 50.000 DEM v tolarski vrednosti s pp iz naslova vseh treh posojilnih pogodb skrčila na znesek 30.000 DEM v tolarski vrednosti iz naslova prve posojilne pogodbe in zatrjevala dogovor ob zadnjem plačilu, da se to vračuna na račun zadnjih dveh pogodb in tako ostane neplačano le posojilo iz prve pogodbe. Vendar tega dogovora ni dokazala, saj je na njeno pritožbeno vztrajanje pritožbeno sodišče izrecno poudarilo, da je toženka obstoj takega dogovora zanikala. Na to ugotovitev so v sedanji fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in stranke. Zato tožeča stranka ne more uspeti z revizijskim vztrajanjem pri nedokazanem dogovoru.

V taki situaciji je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na določbe 312. člena ZOR. Gre namreč za terjatve iz treh posojilnih pogodb, ne pa samo za eno terjatev, sestavljeno iz glavnice, obresti in stroškov. Pravilno pa je naredilo tudi obračun posameznih in končnega plačila. Na tretji strani sodbe je nazorno prikazalo posamezna plačila, na peti strani pa prav tako nazorno prikazalo, kakšnim obrestim kljub drugačnemu dogovoru v pogodbah daje sodno varstvo. Dogovorjene pogodbene obresti po prvi posojilni pogodbi bi za posojilno dobo enega leta znašale kar 17.479,20 DEM, po drugi skupni pogodbi z dne 15.4.1995 za posojilno dobo dveh let pa 24.299,80 DEN. Takim obrestim ni moglo nuditi sodnega varstva zaradi ustaljene sodne prakse, temelječe tudi na pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz junija 1993. Višino obresti pri denarni obveznosti, katere vrednost je zavarovana z valutno klavzulo, ni določal niti za zamudne niti za pogodbene obresti noben predpis. Zato se revizija neutemeljeno sklicuje na poseben zakon o zamudnih obrestih, na katerega odkazuje ZOR, saj je ta zakon določal le višino zamudnih obresti za terjatve v domačem denarju. S pravno podlago za višino zamudnih obresti za denarne terjatve, zavarovane z valutno klavzulo, se je ukvarjalo vrhovno sodišče v že omenjenem načelnem pravnem mnenju, pri tem ugotovilo, da gre za pravno praznino in jo nato napolnilo z analogijo s predpisi, ki urejajo pogodbeno obrestno mero po 399. členu ZOR. Sodna praksa je v nadaljevanju zavzela enako stališče tudi glede pogodbenih obresti za denarne terjatve, izražene v tuji valuti (npr. odločbe VS RS II Ips 390/97, II Ips 383/97, II Ips 147/2002, II Ips 409/2004 in mnoge druge). Zato tako za zamudne kot za pogodbene obresti za tovrstne terjatve velja, da obrestna mera obeh vrst obresti ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v konkretni tuji valuti na vpogled in da se zato večjim obrestim od dovoljenih v skladu s četrtim odstavkom 399. člena ZOR ne nudi sodnega varstva. Sklicevanje revizije na stališče v drugi konkretno navedeni odločbi vrhovnega sodišča ni upoštevno, ker je šlo tam za terjatev med dvema gospodarskima subjektoma, za dogovorjeno drugačno obrestno mero na letni ravni (15 % oziroma 22,5 %) in za drugo obdobje (od 1992 do 1993).

Doslej pojasnjeno vsebuje tudi odgovor na sklicevanje tožeče stranke, da naj bi se toženka v pogodbah odpovedala izpodbijanju zaradi oderuštva ali čezmernega prikrajšanja. Toženka takih ugovorov v tej pravdi ni uveljavljala. Njen glavni ugovor je bil, da je dolg preplačala. Sodišče je bilo tisto, ki ni nudilo sodnega varstva obrestim, ki so bile višje od dovoljenih. Pritrditev ugovoru tožeče stranke, da po 211. členu ZOR toženka ne more zahtevati nazaj tistega, kar je vplačala, čeprav naj bi vedela, da ni dolžna, pa bi posredno pomenila nudenje sodnega varstva obrestim v višini nad dovoljeno obrestno mero in bi zato predstavljalo obid po večinskem mnenju kogentne določbe prvega odstavka 399. člena ZOR. Poleg tega toženka ni zahtevala nazaj preplačila, ampak le pravilno vračunavanje že plačanih zneskov.

Ob pojasnjenem materialnopravnem izhodišču je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je na podlagi neprerekanega izračuna nove KBM ugotovilo, da lahko nudi sodno varstvo pogodbenim obrestim po prvi posojilni pogodbi le v višini 1374 DEM, po drugih dveh oziroma skupni pogodbi pa v višini 2.406,40 DEM. To pomeni, da je znašal dolg iz naslova glavnice in pogodbenih obresti skupaj 63.780,40 DEM. Ker je toženka plačala skupaj 86.168 DEM, revizijsko sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da razlika 22.387,60 DEM očitno v celoti pokriva tudi zamudne obresti od 30.000 DEM iz naslova prvega posojila s približno enoletno zamudo in zamudne obresti od 30.000 DEM iz naslova drugih dveh posojil za približno štiri mesece zamude. To v celoti potrjujejo že omenjeni izračuni nove KBM o obrestih od obeh posojil v višini obrestne mere za vpogledne hranilne vloge v nemških markah v obravnavanem obdobju. Poleg tega je dvoletna posojilna doba za drugi dve posojili iz skupne pogodbe z dne 15.4.1995 potekla šele 12.5.1997, torej po datumu, ko je bilo že vse vrnjeno. Revizijsko sodišče k razlogom prvostopenjskega sodišča še dodaja, da je prvo sodišče zadevo obravnavalo kompleksno in v celoti, saj bi lahko glede na jasno opredeljen tožbeni zahtevek, da se nanaša le na prvo posojilno pogodbo, odločilo na podlagi drugega odstavka 312. člena ZOR s krajšimi razlogi in ob izostanku zatrjevanega dogovora o vračunavanju ter izostanku toženkine izjave ob izpolnitvi upoštevalo le dejstvo, da je prva zapadla v plačilo prav terjatev iz prve posojilne pogodbe in da je prav ta in samo ta terjatev navedena v samem tožbenem zahtevku.

Revizija pri uveljavljanju absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka ne navede niti točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero kršitev naj bi šlo, navede tudi ne opisa zatrjevane procesne kršitve, pa tudi ne, pri katerem sodišču naj bi prišlo do nje.

Uveljavljana relativna bistvena kršitev pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje pa je nejasna. Zatrjevana je v naslednjih stavkih: "Po prepričanju tožeče stranke prej veljavni ZOR ne uzakonja najvišje obrestne mere, ki po prepričanju sodišča predstavljajo le priznane pogodbene obresti v višini deviznih hranilnih vlog na vpogled. Sodišče druge stopnje napačno zaključuje, da bi naj bile v tej višini dogovorjene pogodbene obresti". Za kakšno procesno kršitev naj bi šlo pri trditvi iz prvega odstavka, ni mogoče zaključiti.

Drugi stavek pa graja zaključek pritožbenega sodišča, ki ga ni, saj v razlogih pritožbene odločbe ni trditve, da naj bile obresti dogovorjene v višini obresti za devizne vpogledne hranilne vloge. Res pa je materialnopravno zmotna presoja pritožbenega sodišča, da so predmet tožbenega zahtevka le pogodbene obresti. Izraz v tožbenem zahtevku "s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi" zajema tako dogovorjene pogodbene obresti kot pogodbeno dogovorjeno obrestno mero zamudnih obresti iz prve posojilne pogodbe. Vendar je odločitev o zavrnitvi pritožbe vseeno materialnopravno pravilna, ker so materialnopravno pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča tako o pogodbenih kot o zamudnih obrestih.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožeče stranke.