Jedro

Obsojenec je bil pred sprejetjem izpodbijanega sklepa seznanjen z vsem relevantnim spisovnim gradivom in je imel vso možnost, da se do njega opredeli, česar pa ni storil. Zaradi takšnega postopanja prvega sodišča mu zato ni mogla biti odvzeta pravica do izjave in s tem bistveno kršene določbe kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica Okrožnega sodišča v Celju sklenila, da se kazen desetih mesecev zapora, izrečena obsojenemu J. N. s sodbo istega sodišča z dne 3. 6. 2016, opr. št. II K 40567/2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 28. 3. 2017, opr. št. II Kp 40567/2014, izvrši v obsegu neopravljenega dela v splošno korist in sicer v obsegu 7 mesecev in 22 dni.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obsojenčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, enajsti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sankcionira med drugim tudi celotno ali delno neizpolnjevanje nalog v okviru dela v splošno korist oziroma drugačne kršitve obveznosti iz dela v splošno korist z izvršitvijo izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, izhaja, da obsojenec v roku enega leta in šestih mesecev kot mu je bil določen v pravnomočnem in izvršljivem sklepu Okrožnega sodišča v Celju z dne 7. 8. 2017, opr. št. I Kr 40567/2014, ni v celoti opravil 600 ur naloženega mu dela v splošno korist, ampak le 136 ur do 5. 3. 2018, za svojo opustitev pa ni izkazal opravičljivega objektivnega razloga.

5. Dovolj trdno podlago za svojo odločitev je sodišče prve stopnje našlo v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za interno medicino prim. mag. B. M., dr. med., specialista internista z dne 28. 8. 2019. V izvedenskem mnenju, ki ga tudi sodišče druge stopnje sprejema kot strokovno neoporečnega, je izvedenec dognal, da je bil obsojenec v času od marca 2018 do februarja 2019 glede na podatke iz zdravstvene dokumentacije sposoben opravljati načrtovano delo v splošno korist razen v času bolezni (prebolevanja prehlada in angine) od 13. 12. 2018 do 3. 1. 2019. V navedenem obdobju ni bilo zabeleženih obsojenčevih obiskov v ambulanti, niti podatkov o zdravstvenih težavah ali boleznih ter obiskih pri specialistih. Pritožniki se sicer z mnenjem izvedenca ne strinjajo in opozarjajo na s strani obsojenca posredovano zdravstveno dokumentacijo (dopis Splošne bolnišnice ... z dne 22. 5. 2019 in odpustni pismi bolnišnice z dne 22. 7. 2016 in 9. 5. 2019), ki pa jo je, kot je razvidno iz izvida, izvedenec pri izdelavi mnenja upošteval. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da naj bi obsojenec ves čas sodeloval s Probacijsko enoto v ... . Iz poročila slednje z dne 31. 3. 2019 namreč izhaja, da je z njimi sprva sodeloval in sicer se je tam zglasil 15. 1., 21. 1. in 28. 1. 2019, na dogovorjeni datum 25. 2. 2019 pa več ni prišel. Poznejših pošiljk probacijske enote ni več prevzemal in so se vračale z oznako „ni dvignil“. Obsojenec torej sploh ni začel z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja naloženega mu dela v splošno korist (nad že opravljenimi 136 urami) pri izvajalski organizaciji Prostovoljno gasilsko društvo ... . Po 1. 2. 2019 se pri izvajalski organizaciji ni več zglasil, na pozive pa so dobili odgovor obsojenca, da pomaga prijatelju ter da jih bo sam poklical, česar pa ni storil. Dokazno breme, da naloženega mu dela v splošno korist ni mogel opraviti iz zdravstvenih razlogov, je bilo na strani obsojenca. Ta z ničemer ni izkazal, da za delo ni bil zdravstveno sposoben v času za katerega je izvedenec medicinske stroke ugotovil nasprotno. Sodišče pa pri svojem odločanju ne more upoštevati obsojenčevih nekonkretiziranih trditev, da so bile pri njem zdravstvene težave ves čas prisotne (kronična bolezen zaradi odvisnosti od alkohola), a se v takem stanju pri zdravniku ni zglasil, pa tudi pri izvajalski organizaciji se v takem stanju ni hotel pojaviti. Glede na navedeno gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje pod točko 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so bili v obravnavanem primeru razlogi za neizvršitev dela v splošno korist izključno na strani obsojenca.

6. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi se sedaj obsojencu zdravstveno stanje izboljšalo, ker že sedem mesecev ni posegel po alkoholnih pijačah, sodišče druge stopnje opozarja, da je 26. 8. 2019 obsojencu potekel zakonski dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 v katerem bi moral opraviti delo v splošno korist. Citirana zakonska določba namreč predpisuje, da se lahko kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 7. 8. 2017, opr. št. I Kr 40567/2014, s katerim je bilo odločeno, da se kazen 10 mesecev zapora izvrši z 600 urami dela v splošno korist, v roku enega leta in šestih mesecev od izvršljivosti sklepa, je postal pravnomočen in izvršljiv 26. 8. 2017. Rok za opravo dela se je torej obsojencu iztekel 26. 2. 2019, skrajni dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 pa 26. 8. 2019. Gre za zakonski nepodaljšljiv rok, saj KZ-1 ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo mogoče rok za opravo del v splošno korist podaljšati (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. 3. 2017, opr. št. I Ips 58911/2011). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojalo le, ali so razlogi, da obsojenec v roku enega leta in šestih mesecev ni opravil dela v splošno korist v celoti na obsojenčevi strani.

7. Sodišče druge stopnje ne soglaša s prepričanjem pritožnikov, da prvostopenjsko sodišče ni zadostilo načelu kontradiktornosti postopka pri odločanju v smislu določb 129.a člena ZKP, s čimer naj bi relativno bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP). To kršitev pritožniki zatrjujejo na podlagi okoliščine, da sodišče prve stopnje obsojencu ni vročilo v izjavo mnenja višjega državnega tožilca na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju z dne 13. 9. 2019, številka Kt/8783/2014 (list. št. 325).

8. Vrhovno sodišče RS je v sodbi z dne 21. 12. 2017, opr. št. I Ips 62553/2011, zavzelo stališče, da zakonska določila 129.a člena ZKP sodišče sicer ne nalagajo posebnih obveznosti glede pridobivanja procesnega gradiva in njegovega vročanja strankam postopka, kljub temu pa mora sodišče v vsakem posameznem primeru zagotoviti obsojencu ustrezna jamstva, vključno s pravico do izjave. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo tej zahtevi v konkretni kazenski zadevi zadoščeno. Sodišče prve stopnje je namreč Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju, obsojencu in njegovemu tedanjemu zagovorniku odvetniku D. K. z dopisom z dne 12. 9. 2019, opr. št. II K 40567/2014, posredovalo vse relevantno spisovno gradivo (fotokopije dokumentov na list. št. 286, 287, 290, 201, 295 – 307, 310 – 315 in 318 – 319) s pozivom, da v roku treh dni podajo pisno mnenje o obsojenčevi prošnji z dne 1. 2. 2019 (med dokumentacijo je bilo tudi izvedensko mnenje z dne 28. 8. 2019). Obsojencu je bila dokumentacija osebno vročena 16. 9. 2019. Mnenje je podal le višji državni tožilec, medtem ko se obsojenec o dokumentaciji ni izjavil. Negativno mnenje višjega državnega tožilca le na kratko povzema dognanja izvedenca medicinske stroke, s katerimi pa je bil kot rečeno obsojenec v celoti seznanjen. Iz vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da se je prvo sodišče pri svoji odločitvi oprlo na vsebino tožilskega mnenja. Tako gre zaključiti, da je bil obsojenec pred sprejetjem izpodbijanega sklepa seznanjen z vsem relevantnim spisovnim gradivom in je imel vso možnost, da se do njega opredeli, česar pa ni storil. Zaradi takšnega postopanja prvega sodišča mu zato ni mogla biti odvzeta pravica do izjave in s tem bistveno kršene določbe kazenskega postopka.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Glede na izkazane premoženjske razmere, je pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep, saj bi sicer utegnilo biti ogroženo njegovo vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP ter 11. člen Zakona o sodnih taksah).