Jedro

Določba 117.čl. SZ, po kateri so lastniki stanovanj dolžni prodati stanovanje prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, določa krog oseb, upravičenih do odkupa stanovanja po določbah o privatizaciji. Med upravičenci je določen prednostni red tako, da ima prednost prejšnji imetnik stanovanjske pravice. Če ta ne izkoristi svoje pravice in privoli, da jo izkoristi njegov ožji družinski član, pomeni njegova pisna privolitev le izjavo, da svoje prednostne pravice ne bo sam izkoristil, ne pomeni pa, da on odstopa pravico do odkupa stanovanja komu drugemu.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila sklenitev prodajne pogodbe s tožnico za stanovanje v M., Ul. 1. maja št. 0, in nadaljnji zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe po določbah o privatizaciji za navedeno stanovanje. Ugotovilo je, da je imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju tožničin mož J.G., ki pa je hrvaški državljan. Tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičninah. J. G. te pravice nima in je zato tudi ne more prenesti na tožnico. Poleg tega ima tožnica skupaj z možem lastno hišo na ozemlju Republike Hrvaške.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je v tej zadevi bistveno, da tožničin mož, ki je bil imetnik stanovanjske pravice, ni državljan Republike Slovenije. Kot tujec ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičninah v Sloveniji, na tožnico pa ni mogel prenesti več pravic, kot jih ima sam. Zato vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji iz 148.čl. SZ ni pomembno in se v pritožbi ni mogoče uspešno sklicevati, da dejansko stanje v tej smeri ni razjasnjeno.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je državljanka Slovenije in da ni ovir, da bi pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Napačno je pravno stališče, izraženo v sodbah druge in prve stopnje, da pomeni privolitev J. G. kot imetnika stanovanjske pravice, da tožnica odkupi sporno stanovanje po določbah o privatizaciji (117. čl. in naslednji stanovanjskega zakona - v nadaljnjem SZ), prenos pravice do odkupa po pogojih za privatizacijo. Določba 117.čl. SZ, po kateri so lastniki stanovanj dolžni prodati stanovanje prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, določa krog oseb, upravičenih do odkupa stanovanja po določbah o privatizaciji. Med upravičenci je določen prednostni red tako, da ima prednost prejšnji imetnik stanovanjske pravice. Če ta ne izkoristi svoje pravice in privoli, da jo izkoristi njegov ožji družinski član, pomeni njegova pisna privolitev le izjavo, da svoje prednostne pravice ne bo sam izkoristil, ne pomeni pa, da on odstopa pravico do odkupa stanovanja komu drugemu. To pravico daje tudi ožjim družinskim članom zakon, ne pa prejšnji imetnik stanovanjske pravice. Krog upravičencev je določen s 117.čl. SZ; izven tega kroga nima nihče pravice do privatizacije. Med upravičenci pa prednost določa zakon v korist prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Samo odrek prednostni pravici je lahko predmet privolitve prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Pri tem pa okoliščina, da kot tuj državljan sam ne bi mogel uveljaviti svoje prednostne pravice, ni ovira, da privoli, da pravico do privatizacije uveljavi kdo od njegovih ožjih družinskih članov. Ker sta obe sodbi šteli za odločilno okoliščino to, da prejšnji imetnik stanovanjske pravice ni državljan Republike Slovenije, se nista podrobneje ukvarjali z nadaljnjim ugovorom tožene stranke, da so podani razlogi za odklonitev prodaje po 2. odst. 128.čl. SZ ( v sodbah napačno 148.čl. SZ). Utemeljenost ugovora tožene stranke pa je odvisna tudi od tega, ali so bili ob uveljavitvi stanovanjskega zakona podani razlogi, zaradi katerih bi bilo mogoče prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, ali so bili podani razlogi po drugem odstavku 128.čl. SZ in če so se raztezali tudi na ožje družinske člane. Pri tem pa je treba upoštevati, da iz stanovanjskih razlogov ni mogoče nikogar prisiliti na selitev v drugo državo glede na posledice, ki bi jih to utegnilo imeti za državljanski status, zaposlitev, šolanje, zdravstveno varstvo itd. Zato bo treba ugotoviti okoliščine v zvezi z osebnimi razmerami tožnice in šele če bi se izkazalo, da pri tem ni zadržkov za preselitev v drugo državo, tudi okoliščine v zvezi primernostjo hiše J. G. po stanovanjskih kriterijih. Če se bo izkazalo, da ugovori tožene stranke niso utemeljeni, pa bo treba ugotoviti podatke v zvezi s prodajno pogodbo po določbah o privatizaciji.

Sklep revizijskega sodišča temelji na določbi 2. odst. 395.čl. ZPP. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno.