Jedro

Premoženje, podržavljeno z odločbo, izdano na podlagi 7a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, je z ZDen izrecno izvzeto iz denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.1.2002. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M.S. z dne 23.3.2001, s katero je zavrnjen zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo parc. št. 427/7, 285/10 in 464/25, vl. št. 252 k.o. R. V razlogih sodbe sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni pogojev za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin po 7a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Iz odločbe Okrajnega ljudskega odbora v M.S. z dne 14.10.1955 izhaja, da je bilo premoženje M.B., poročeni L., podržavljeno na podlagi 7a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki je določal, da se z dnem uveljavitve tega zakona nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, prav tako pa se podržavi tudi premoženje jugoslovanskih državljanov, ki so prestopili v tuje državljanstvo. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da naj bi bile nepremičnine prejšnji lastnici po 7a členu citiranega zakona nezakonito nacionalizirane, ker prejšnja lastnica ni imela zasebnega gospodarskega podjetja, ampak le posamezne nepremičnine. Iz odločbe o podržavljenju izhaja, da je bilo tožnici premoženje nacionalizirano zato, ker je prestopila v madžarsko državljanstvo, ne pa zato, ker bi bila lastnica zasebnega gospodarskega podjetja. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke, naj v postopku izreče odločbo o nacionalizaciji za nično. Tožeča stranka bi morala ničnost uveljavljati v posebnem postopku, ne pa v denacionalizacijskem postopku, saj v tem postopku upravni organ ne preizkuša zakonitosti oziroma pravilnosti akta o podržavljenju.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da ni bilo pogojev za nacionalizacijo premoženja bivše lastnice, ker niso bili izpolnjeni pogoji za nacionalizacijo po 7a členu Zakona o nacionalizaciji. Hiša in kmetijsko zemljišče se ne bi smela šteti za zasebno gospodarsko podjetje. Prejšnja lastnica je živela in bila državljanka Jugoslavije in Slovenije, temu se ni odpovedala niti ga ni izgubila. Tožeča stranka vztraja, da je upravni organ pristojno za ugotovitev ničnosti nacionalizacijske odločbe in v posledici tega mora vrniti prejšnji lastnici nacionalizirano premoženje.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da so bile parc. št. 427/7, 285/10 in 464/25, vl. št. 252 k.o. R., podržavljene z odločbo Okrajnega ljudskega odbora v M.S. z dne 14.10.1955. Ta odločba je bila izdana na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Določbo 7a člena navedenega zakona pa ZDen v 8. točki 3. člena izrecno izključuje kot predpis, ki bi bil podlaga za denacionalizacijo oziroma kot pogoj za pridobitev statusa upravičenca v denacionalizacijskem postopku. Zato je zahteva za denacionalizacijo na tej podlagi utemeljeno zavrnjena. Pravilno je tudi zavrnjen tožbeni ugovor, da naj se odločba o nacionalizaciji izreče za nično, saj se v denacionalizacijskem postopku ne preizkuša zakonitost oziroma pravilnost akta o podržavljenju. Zato pritožnica s pritožbenimi ugovori enake vsebine ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.