Jedro

Zavezanec za vrnitev stvari je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. Drugotožnica utemeljeno ugovarja, da ni lastnica predmetnih nepremičnin in je zato upravni organ ni mogel določiti kot zavezanko za njihovo vrnitev v last, oziroma, da se ni pravilno opredelil do položaja prvotožnice in posledično njene obveznosti v denacionalizacijskem postopku. Glede njenega položaja ni mogel odločati upoštevajoč le zemljiškoknjižno stanje, temveč bi moral upoštevati tudi vsa druga relevantna dejstva. Ker je vzpostavitev lastninske pravice v denacionalizacijskem postopku z odločbo državnega organa originaren način pridobitve lastninske pravice, tudi za samo izvršitev te odločbe v zemljiški knjigi ne more biti odločujoče neusklajeno stanje v zemljiški knjigi.

Izrek

I. Postopka v zadevah IV U 6/2012 in IV U 7/2012 se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi kot IV U 6/2012. II. Tožbama se ugodi, dopolnilna odločba Ministrstva za kulturo št. 490-11/2007/89 z dne 30. 11. 2011 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

III. Toženka je dolžna tožnicama povrniti stroške postopka, vsaki v znesku 360 EUR, povečanem za 20 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahtevka za povrnitev stroškov, ki jih tožnici uveljavljata kot stranki z interesom, se zavrne.

V. Zahtevek za povrnitev stroškov C. z.b.o. in D. d.d. se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločilo, da je zavezanka A., d.d., dolžna vrniti poslovni prostor X. v izmeri 108 m2 in kletni prostor v izmeri 54 m2, v nepremičnini parc. št. 2136, vl. št. 775, k.o. ..., v last, B. pa v posest, upravičenkama C. z.b.o., ter D. d.d., vsaki do 1/2, v roku 15 dni po pravnomočnosti te dopolnilne odločbe (1. točka izreka); da v 1. točki navedena nepremičnina ter premoženje, vrnjeno z delno odločbo Ministrstva za kulturo št. 490-11/2007 z dne 22. 5. 2007 (parc. št. 2136 – stavbišče z zgradbo v izmeri 955 m2, vl. št. 775, k.o. ..., razen poslovnih prostorov X. in kletnega prostora, ki so v dejanski lasti B.) predstavljata celotno parc. št. 2136 k.o. ... (2. točka izreka); da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju naloži, da pri celotni nepremičnini s parc. št. 2136 k.o. ... opravi vpis lastninske pravice za C. z.b.o., in D. d.d., vsaki do ½ idealne polovice (3. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroški organa pa niso bili zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bil temu ministrstvu zahtevek denacionalizacijskih upravičenk odstopljen v pristojno obravnavo, ker je poslovna stavba na podlagi Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Celje razglašena za spomenik meščanske in trške arhitekture. Z odločbo z dne 22. 5. 2007 je bila upravičenkama vrnjena v last in posest parc. št. 2136, poslovna stavba, razen nepremičnin, o katerih je odločeno s to odločbo. Dne 23. 5. 2011 je bila opravljena obravnava, na kateri sta upravičenki kot zavezanca za vrnitev X. in kletnega prostora označili B., ki z navedenimi prostori dejansko upravlja oziroma jih ima v posesti na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996, sklenjene med E. kot odstopnikom in B. kot prevzemnico. Dejstvu, da so bili predmet brezplačnega prenosa tudi prostori predverja in kleti kina F., je na ustni obravnavi pritrdil tudi pooblaščenec B. Menil pa je, da B. ni zavezana stranka do vrnitve premoženja v last. Upravni organ je na podlagi dokazov (zemljiškoknjižnega izpiska, pogodbe z dne 12. 2. 1996, cenitvenega poročila sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko, navedb strank) ugotovil, da med strankami ni sporno, da je predverje kino F. in klet v posesti B., ki je te prostore pridobila s pogodbo o brezplačnem prenosu nepremičnin, ki pa ni zemljiškoknjižno izvedena. Na parc. št. 2136 k.o. ... je do celote še vknjižena lastninska pravica na A. Le-ta je v svoji vlogi z dne 28. 11. 2007 potrdila, da je predverje kina ves čas v uporabi oziroma upravljanju kinopodjetja oziroma druge organizacije za predvajanje filmov, ki je v lasti B., ter da tega premoženja ni vodila v svojih poslovnih knjigah. Navedla je še, da med njo in B. ni spora o lastništvu tega premoženja, vendar lastniško stanje še ni urejeno v zemljiški knjigi, ker še ni izdelan ustrezen etažni elaborat. Iz dopisa z dne 30. 11. 2007 pa izhaja, da banka v poslovnih knjigah izkazuje kot lastništvo v poslovnih knjigah in po knjigovodskih evidencah tudi parc. št. 2136 vl. št. 775 k.o. ... Upravni organ se sklicuje na 11. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na derivativen način zahteva zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja zaveza omogočiti pridobitelju vpis v zemljiško knjigo-izstavitev veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila. Tako pogodbo je treba vpisati v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Tako začne prenos v razmerju do tretjih oseb učinkovati šele z vpisom v zemljiško knjigo. Na podlagi navedenih določb upravni organ šteje kot lastnika nepremičnine parc. št. 2136 A., d.d., ki je upravičenkama zavezana vrniti lastninsko pravico na predverju F. in kleti. B. je dejanski posestnik nepremičnin, vendar lastninske pravice na njih še ni pridobila, ker pogodbe ni vpisala v zemljiško knjigo in je zato nepremičnine dolžna izročiti v posest. Nadalje upravni organ ugotavlja, da razlogi zoper vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi ne obstajajo, in se pri tem sklicuje na svojo odločbo z dne 22. 5. 2007. Prvotožnica B. vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega zakona. Navaja, da je toženka 14. 12. 2007 izdala sklep, s katerim je bilo odločeno, da B. ni stranka v denacionalizacijskem postopku, ampak je zavezanec za vračilo celotne parc. št. 2136 A. Glede na ta sklep, ki je pravnomočen, ne more imeti lastnosti stranke v tem postopku, kaj šele, da bi bila zavezanka za vračilo. S tem ko jo je upravni organ določil za zavezanko za vrnitev nepremičnin v posest, ni uporabil določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Denacionalizacijsko zahtevo zoper njo bi moral zavreči. Z odločitvijo, ki je v nasprotju s sodno prakso (II Ips 604/2001), je posegel v pravnomočno razsojeno stvar, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Kršitev materialnega prava se nanaša na 51. in 88. člen ZDen. Ker je pri predmetni nepremičnini vknjižena lastninska pravica v korist B., je lahko po 51. členu ZDen izključno ta zavezanec. Glede na 88. člen ZDen je pogodba o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996 nična in nanjo upravni organ ne bi mogel opreti svoje odločitve. Zato ni pomembno, ali je bila zemljiškoknjižno izvedena. Nesprejemljivo je, da jo upravni organ šteje za dejanskega lastnika in posestnika predmetne nepremičnine, ko pa se na podlagi pogodbe ne more šteti za dobrovernega posestnika. Prvatožnica meni, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker upravni organ ni upošteval svoje predhodne pravnomočne odločitve, delne odločbe z dne 22. 5. 2007, s katero je odločil, da je zavezanka A. d.d., dolžna vrniti upravičenkama v last in posest sedanjo parc. št. 2136 vl. št. 775, k.o. ..., torej celotni del navedene nepremičnine. Denacionalizacijski postopek glede A., d.d., je bil v zvezi z obravnavanim premoženjem z navedeno delno odločbo pravnomočno zaključen. Torej je bil postopek tako glede A., d.d., kot tudi glede B. že pravnomočno zaključen in je vsak nadaljnji zahtevek upravičencev potrebno zavreči. Prvotožnica še navaja, da dopolnilna odločba uporablja označevanje nepremičnin po stanju do 30. 4. 2011 in je neizvršljiva. Neizvršljiva je tudi v delu, ko zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju nalaga sprovedbo izpodbijane odločbe, ker se po 1. 5. 2011 vsi zemljiškoknjižni predlogi vlagajo pri Vrhovnem sodišču RS in ne pri posameznih zemljiškoknjižnih sodiščih. Tožnica predlaga, da sodišče v sporu polne jursidikcije odloči, da se dopolnilna odločba odpravi in se zahtevek za denacionalizacijo poslovnega prostora „X.“ in kletnega prostora v nepremičnini parc. št. 2136 vl. št. 775 k.o. ... zavrže. Podredno pa predlaga, da se dopolnilna odločba odpravi v 1. točki izreka v delu „B., ..., ..., pa v posest“, v 2. točki v delu „ki so v dejanski lastni B., ..., ...“, v 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na predverje kina F. v sklopu nepremičnine parc. št. 2136 k.o. ... in se denacionalizacijski zahtevek zoper B. zavrže oziroma se v tem delu zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki. V obeh primerih zahteva stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Pojasnjuje, da je v izreku izpodbijane odločbe le povzela izrek odločbe z dne 22. 5. 2007, kjer je navedeno, da so predmetni prostori v „dejanski lasti B.“, to pa zaradi zemljiškoknjižnega vpisa, s katerim bo mogoče izvršiti obe odločbi. Sicer pa je zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin še vedno A., d.d., njihov posestnik pa B. Stranka z interesom v tem postopku, A., d.d., se v odgovoru na tožbo strinja s tožbenim zahtevkom, prereka pa tožbene navedbe, predvsem v delu, da je zavezanka za vračilo predmetnih nepremičnin, ker so te v lasti B. Sicer pa povzema in se sklicuje na svojo tožbo, s katero izpodbija isto odločbo. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom C. z.b.o., in D. d.d., v odgovoru na tožbo menita, da so stališča prvotožnice sprenevedanje in v nasprotju z njenim lastnim ravnanjem, ko je zahtevala priznanje statusa zavezanke v postopku. Glede ničnosti pogodbe pa je važno, da upravlja in razpolaga z nepremičninami, ki po dokazilih A., d.d., niso več v premoženju A., d.d.. Torej je za ugotovitev statusa izpolnjen dejanski stan iz 51. člena ZDen. Zemljiškoknjižno stanje ne more biti odločilno. Prvostopna odločba je skupaj z odločbo z dne 22. 5. 2007 povsem izvršljiva. Med obema odločbama ni nobenega neskladja. V denacionalizacijskih zadevah pa se lastništvo pridobi z odločbo državnega organa. Stranki predlagata zavrnitev tožbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Drugotožnica A. d.d., izpodbija dopolnilno odločbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da glede na sklep z dne 14. 2. 2007 B. ne more biti stranka in zavezanka za vračilo v izpodbijani odločbi. S tem da njo določa kot zavezanko za vračilo predmetnih nepremičnin, pa je upravni organ nedopustno posegel v delno odločbo z dne 22. 5. 2007, v kateri je bilo v 1. točki odločeno, da so poslovni prostori X. 108 m2 in kletni prostori v dejanski lasti B. Predmet denacionalizacije je torej v premoženju B., ki je tudi zavezanka za vračilo, o čemer je bilo odločeno z delno odločbo z dne 22. 5. 2007. Izreku izpodbijane odločbe drugotožnica očita, da je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Ker je predmet denacionalizacije v lasti B. (delna odločba z dne 22. 5. 2007), ne more biti zavezanec za vračilo A. d.d. Vsebinsko gre za izključevanje, saj dve lastninski pravici sočasno na isti stvari ne moreta obstajati, v konkretnem primeru pa ne gre za solastništvo ali skupno lastnino. Drugotožnica trdi, da je lastnik in zavezanec za vračilo B., o čemer je bil upravni organ v teku postopka seznanjen, to je bilo tudi med strankami ves čas nesporno in je o tem odločeno z delno odločbo z dne 22. 5. 2007. Stališče upravnega organa glede vpisa v zemljiški knjigi po mnenju drogotožnice ni povsem pravilno. Namen zakonske ureditve vknjižbe lastninske pravice je v njeni publiciteti in se z njo zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet ter s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. V razmerju med pogodbenima strankama pa začne prenos lastninske pravice učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi in izroči pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen. Lastnik, katerega lastninska pravica ni vpisana v zemljiški knjigi, se torej lahko na podlagi listin z izkazano verigo prenosov utemeljeno sklicuje na svojo lastninsko pravico v polnem obsegu, saj je namreč ta v razmerju do prenositelja odvisna izključno od njegovega ravnanja, to je vložitve predloga za vpis lastninske pravice (odločba Ustavnega sodišča št. Up 591/10). A contrario se prenositelj ne more več upoštevati kot lastnik nepremičnine v odnosu do pridobitelja, čeprav je še vedno vpisan v zemljiški knjigi. Upravni organ bi moral upoštevati, da so na pridobitelja B. kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika A., d.d., že prešla lastninskopravnega upravičenja. Absolutno prednost pa je dal vpisanemu lastniku in ji s tem nedopustno nalaga obveznost prenosa lastninske pravice na denacionalizacijske upravičence, čeprav je vsem znano, da tega ne more izpolniti, saj je lastninsko pravico že prenesla na B. Upravni organ posega v sklenjeno zasebnopravno pogodbo o prenosu nepremičnin med A., d. d., in B., in kljub temu, da je lastninsko pravico že prenesla na B., jo sili v kršitev pogodbe s tem, da še drugič nedopustno prenese lastninsko pravico na tretjo osebo – denacionalizacijskega upravičenca. V razmerju do B. pa krši njeno pridobljeno lastninsko pravico. Dodaten dokaz, da je predmet izpodbijane odločbe v lasti B., je dejstvo, da gre za prostore F. katerega ustanovitelj je B., torej je to njeno premoženje. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pojasnjuje enako kot glede tožbe prvotožnice.

Stranka z interesom v tem postopku, B., se v odgovoru na tožbo sklicuje na svojo tožbo. Meni, da je zavezanec za vračilo celotne podržavljene nepremičnine parc. št. 2136 k.o. … je kvečjemu A. d.d.. Z odločbo z dne 22. 5. 2007 ni bilo odločeno, da je ona zavezanka za vračilo in o tem tudi ne bi moglo biti odločeno, ko pa je bilo že s sklepom z dne 14. 2. 2007 odločeno, da B. ni zavezanec in s tem tudi ne stranka v postopku. Z delno odločbo je bilo namreč zgolj ugotovljeno, v čigavi posesti je predmetna nepremičnina. Glede pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996 je treba upoštevati 88. člen ZDen, zato nima veljavnega pravnega naslova, da bi se jo štelo bodisi za dejanskega lastnika ali za dobrovernega posestnika in se je tudi ne more šteti za zavezanca za vračilo v denacionalizacijskem postopku. Zato ni pomembno, ali je bila ta pogodba zemljiškoknjižno izvedena. Poleg tega pogodba ni bila sklenjena v breme zemljiškoknjižnega lastnika (A., d.d,), ampak v breme E., tako da je tudi sicer v nobenem primeru ne bi bilo mogoče zemljiškoknjižno izvesti. Navaja, da je bil z delno odločbo z dne 22. 5. 2007 glede A., d.d., denacionalizacijski postopek pravnomočno zaključen in bi bilo vsak nadaljnji zahtevek upravičencev treba zavreči. Glede na navedeno meni, da je izpodbijano odločbo treba odpraviti. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom C. z.b.o., in D., d.d., v odgovoru na tožbo menita, da je glede na dejansko stanje odločitev pravilna. A., d.d., je kot zemljiškoknjižna lastnica edina, ki lahko prenese lastništvo, ne more pa prenesti posesti. Zato je izrek izpodbijane odločbe razumljiv in v njem ni zapisano nič, kar bi kazalo na solastništvo ali skupno lastništvo. Iz odločbe izhaja, da je lastništvo A. šteti za lastništvo samo v zemljiškoknjižnem smislu. Lastništvo je treba razlagati v luči ZTLR in 51. členom ZDen. Dilemo med A., d.d., kot zemljiškoknjižno lastnico in B. odločba pravilno reši; odločba mora učinkovati tudi proti A. Dejstvo, da je B. dejanski lastnik premoženja, ne zadošča za lastninskopravni prenos lastništva glede na zemljiškoknjižno stanje. Stranki predlagata zavrnitev tožbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

K točki I. izreka Sodišče je na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zadevi IV U 6/2012 in IV U 7/2012 združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker se v obeh zadevah izpodbija isti upravni akt. K točki II. izreka Tožbi sta utemeljeni.

Med strankami je sporno, kdo je denacionalizacijski zavezanec za vrnitev X. v izmeri 108 m2 ter kletnega prostora v izmeri 54 m2, v stavbi na parc. št. 2136 k.o. ...

Po določbi 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Prvotožeča stranka ugovarja naloženi obveznosti, da predmetno premoženje vrne v posest, ter meni, da ne more biti zavezanec za vračilo v last, in ne za vračilo v posest. Drugotožeča stranka nasprotuje odločitvi, da je zavezanka za vračilo v last. Nosilni razlog upravnega organa, ki je drugotožnico določil za zavezanko za vračilo predmetnih nepremičnin v last, je njihovo zemljiškoknjižno stanje – vknjižba lastninske pravice na A., d.d.. Glede prvotožnice pa upravni organ ugotavlja, da je dejanski posestnik predmetnih nepremičnin, ki jih je pridobila s pogodbo o brezplačnem prenosu. Ker se na njeni podlagi še ni vpisala v zemljiško knjigo, ne more biti zavezanka za vrnitev v last, je pa zavezanka za izročitev v posest. Takšna odločitev je po presoji sodišča nepravilna.

Člen 11. SPZ, na katerega se sklicuje upravni organ, določa domnevo lastninske pravice – domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Ta domneva je izpodbojna. V obravnavanem primeru pa, kot izhaja iz podatkov predloženega spisa, med strankami v upravnem postopku niti ni bilo sporno, da vpis v zemljiški knjigi ne izkazuje resničnega stanja. Tako je prvotožnica svojo vključitev v postopek utemeljevala prav na dejstvu, da je dejanska lastnica predmetnih nepremičnin, da jih vseskozi uporablja in z njimi razpolaga (njena vloga z dne 3. 1. 2006), drugotožnica pa je v dopisu z dne 28. 11. 2007 navajala, da med njo in prvotožnico ni spora o lastništvu, lastniško stanje v zemljiški knjigi pa še ni urejeno, ker ni izdelan etažni elaborat. Obe tožnici sta se torej v upravnem postopku strinjali, da so bile predmetne nepremičnine prenesene na prvotožnico s pogodbo z dne 12. 2. 1996. Po presoji sodišča tudi po 49. členu SPZ, na katerega se prav tako sklicuje upravni organ, nevpis lastninske pravice prvotožnice v zemljiški knjigi ne more imeti pravnih posledic, da prvotožnica ne bi mogla biti lastnica predmetnih nepremičnin. Upoštevati je treba, da je bila pogodba o brezplačnem prenosu, kot izhaja iz njene vsebine, sklenjena v zvezi z lastninjenjem nepremičnin v družbeni lastnini. V 1. členu pogodbe je namreč navedeno, da jo odstopnik, E., p.o., sklepa na podlagi Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD), Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIPK), Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uredba). Glede teh pravnih podlag sodišče navaja, da je po 65. členu ZUJIPK postalo premoženje, ki je bilo kot družbena lastnina v upravljanju podjetij in drugih pravnih oseb, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljale dejavnosti posebnega družbenega pomena na področju kulture, javna lastnina države oziroma lokalne skupnosti v obsegu, ki ustreza vrednosti deleža družbenega kapitala, pridobljenega ob ustanovitvi in v okviru financiranja prek samoupravnih interesnih skupnosti oziroma iz proračunov, v preostalem pa se je družbeni kapital preoblikoval po ZLPP. Na podlagi 51. člena ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v javni ali družbeni lastnini, ni dopustno odtujiti, se je oblikovalo stališče o obveznosti izločitve le-teh iz lastninjena (kar je sicer Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-320/94 presodilo za nezakonito, vendar v obravnavanem primeru glede na nerazdrto pogodbo to ni imelo pravnih posledic). Navedena ureditev lastninskega preoblikovanja družbene lastnine kaže, da pogodba o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996 ni bila sklenjena v smislu prostovoljnega razpolaganja z nepremičninami, temveč v posledici realizacije kogentnih zakonskih norm. V okviru teh so bile nepremičnine kot družbena lastnina prenesene na prvotožnico. V takem primeru pa vpisu v zemljiško knjigo ni mogoče pripisati konstitutivnega učinka za pridobitev lastninske pravice. Ob tem sodišče dodaja, da je v sodni praksi zavzeto stališče, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na (ne)poznavanje izvenknjižnega stanja oziroma (ne)poznavanje predpisov, ki opredeljujejo pravice na nepremičninah (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 1070/2007 z dne 19. 2. 2009).

Upravni organ torej svojega stališča, da prvotožnica ni lastnica predmetnih nepremičnin, ni mogel opreti na 11. in 49. člen SZP. Zmotno pa je po presoji sodišča tudi mnenje prvotožnice, da ni njihova lastnica, ker naj bi bila pogodba z dne 12. 2. 1996 nična. To stališče je oprto na 88. člen ZDen, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s to določbo, so nični. Namen sankcije ničnosti poslovnega razpolaganja po tej določbi je v tem, da se do odločitve o denacionalizacijskem zahtevku ne poslabšuje pravni položaj upravičenca do denacionalizacije. Če razpolaganje z nepremičninami, za katere velja dolžnost vrnitve, na ta položaj ne vpliva, pa teleološka razlaga 88. člena ZDen ne zahteva takšne uporabe te določbe, da bi bilo posel treba izreči na ničnega. Prav takšna situacija pa je po mnenju sodišča podana v obravnavanem primeru. Predmetne nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini, so bile prenesene na prvotožnico, ki pa je v smislu ZDen in ZLNDL denacionalizacijska zavezanka. Razloga za ničnost pogodbe z dne 12. 2. 1996 zato ni.

Tožnici pa zmotno menita, da prvotožnica ne more biti denacionalizacijska zavezanka, ker je bila s sklepom z dne 14. 2. 2007 zavrnjena njena zahteva za priznanje položaja stranke v denacionalizacijskem postopku. Navedeni sklep je procesni sklep – sklep o procesni pravici do položaja stranke v postopku (glej sklep Vrhovnega sodišča RS G 55/2011 z dne 13. 3. 2012). Ker ne gre za odločitev o obveznosti, materialnopravne odločitve, da je prvotožnica dolžna vrniti podržavljene nepremičnine, ne preprečuje prepoved odločanja o že odločeni stvari (načelo ne bis in idem). Na procesni sklep upravni organ ni bil vezan in je ob spoznanju novih dejstev prvotožnico lahko pritegnil v postopek. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvotožnica v postopku sodelovala in je v njem lahko varovala svoje pravice in pravne interese.

Prav tako ne drži, da upravni organ ni upošteval svoje prejšnje odločbe z dne 22. 5. 2007, s katero naj bi že vrnil celoten del parc. št. 2136 in za zavezanca štel A. d.d. Iz 1. točke izreka te odločbe izhaja, da je bilo odločanje o vrnitvi X. in kletnih prostorov zadržano in o tem še ni bilo odločeno, navedba, da so ti prostori v dejanski lasti B., pa tudi ne pomeni materialnopravne odločitve o zavezancu za vrnitev. To premoženje je predmet odločanja izpodbijane odločbe.

Neutemeljeni so tudi ugovori prvotožnice o neizvršljivosti odločbe, ker so uporabljene označbe parcel po stanju 30. 4. 2011 (2136 namesto 2136/0), izvršitev pa naložena zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju, čeprav se predlogi vlagajo pri Vrhovnem sodišču. Zemljiškoknjižni predlogi se po 1. 5. 2011 vlagajo elektronsko (125.a člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK), informacijski sistem e-ZK upravlja Center za informatiko pri Vrhovnem sodišču RS (3.a člen ZZK), kar pa ne pomeni, da je Vrhovno sodišče zemljiškoknjižno sodišče. Sodišče zaključuje, da drugotožnica utemeljeno ugovarja, da ni lastnica predmetnih nepremičnin in je zato upravni organ ni mogel določiti kot zavezanko za njihovo vrnitev v last, oziroma pojasnjeno kaže, da se ni pravilno opredelil do položaja prvotožnice in posledično njene obveznosti v denacionalizacijskem postopku. Glede njenega položaja ni mogel odločati upoštevajoč le zemljiškoknjižno stanje, temveč bi moral upoštevati tudi vsa druga relevantna dejstva. Ker je vzpostavitev lastninske pravice v denacionalizacijskem postopku z odločbo državnega organa originaren način pridobitve lastninske pravice, tudi za samo izvršitev te odločbe v zemljiški knjigi ne more biti odločujoče neusklajeno stanje v zemljiški knjigi. V smislu pojasnjenega v tej sodbi bo moral v ponovnem postopku, v katerega sodišče po odpravi odločbe zadevo vrača, dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zavezancu za vrnitev predmetnih nepremičnin.

Sodišče je tožbama ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepravilno ugotovljeno, v tej posledici pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka in v smislu četrtega odstavka te določbe vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

K III., IV. In V točki izreka Tožnicama je sodišče na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo stroške v znesku 350 EUR, povečanem za 20% DDV. Zahtevka za povrnitev stroškov, ki sta jih uveljavljali kot stranski udeleženki (za odgovor na tožbo druge tožnice), je zavrnilo, ker ZUS-1 ne daje podlage za priznavanje stroškov strank z interesom. Iz istega razloga je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov, ki sta jih uveljavljali C. z.b.o. in D. d.d..