Jedro

Odločbo tožene stranke je sodišče odpravilo zaradi kršitve 209. člena in 135. člena ZUP, ker v obrazložitvi ne vsebuje razlogov, zakaj po tožnici zatrjevanega dejstva, da živi v izvenzakonski skupnosti z osebo, ki ji zagotavlja preživljanje, ni štela za dokaz, da ji je na ta način zagotovljeno preživljanje, kar je sicer eden od pogojev za izdajo dovoljenja za status prebivanja tujca v RS v smislu 2. alinee 3. odstavka 19. člena ZTuj. Tožena stranka pa tudi ni ugotavljala obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti tožnice z njenim partnerjem.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije z dne 1.4.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 2.2.1994, s katero je ta zavrnila tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Izpodbijana odločba navaja, da 16. člen zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj, Uradni list RS, št. 1/9 določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Prvi temeljni pogoj je trajanje neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji, drugi pogoji iz 1. odstavka 16. člena ZTuj pa se navezujejo na razloge iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, na ka se sicer sklicuje tudi določilo prve in druge alinee tretjega ostavka 19. člena ZTuj. Med njimi je tudi lastništvo nepremičnega premoženja območju RS (1. alinea 3. odstavka 19. člena) in stalna sredstva za preživljanje (1. alinea 3. odstavka 19. člena ZTuj). Tožena stranka j ugotovila, da tožnica sicer izpolnjuje prej navedeni temeljni pogoj - trajanje neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji, izkazano pa je tudi, da je solastnica nepremičnine, ni pa izkazano, da bi imela zagotovljen trajni vir sredstev za preživljanje. Ob tem tožena stranka zatrjevanih dejstev, da tožnica živi v izvenzakonski skupnosti z osebo, ki ji sicer zagotavlja preživljanje, ni štela za dokaz, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje, kakor tudi ne dejstva, da je do 1.9.1995 imela zagotovljeno pravico iz dela (za brezposelne) kot tudi ne negotove obljube za možnost bodoče zaposlitve.

Tožnica ugovarja ugotovitvi tožene stranke, češ da nima zagotovljenega stalnega vira sredstev za preživljanje, ker je skonstruirana zato, da se tožnici zaprošenega dovoljenja ne bi izdalo. Če bi bilo to res, bi tožnica že zdavnaj odšla iz Republike Slovenije. V Sloveniji živi od leta 1966, od leta 1967 je stalno prijavljena (30 let), ima lastništvo hiše in vrt kot ohišnico, dela tudi pri privatniku, dokler se ne bi stalno zaposlila, zato je neresno trditi, kar se v izpodbijani odločbi zatrjuje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 16. člena ZTuj se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju RS. Ne glede na navedene določbe pa dovoljenja za stalno prebivanje ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno, kot je to določeno v 2. alinei 3. odstavka 19. člena ZTuj.

Glede na tožbene navedbe je sporno prav vprašanje, ali je tožnici, ki po ugotovitvah tožene stranke nima sredstev za preživljanje, preživljanje zagotovljeno kako drugače, saj tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni razložila razlogov, zakaj po tožnici zatrjevanega dejstva, da živi v izvenzakonski skupnosti z osebo, ki ji zagotavlja preživljanje, ni štela za tak dokaz, kar pa bi sicer glede na določbo 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) morala razložiti.

Po določbi 50. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR, prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 14/89) ima zakonec, ki nima sredstev za preživljanje, pa brez svoje krivde ni zaposlen ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. To velja tudi za moškega in žensko, ki nista sklenila zakonske zveze, živita pa v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi bila sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (1. odstavek 12. člena ZZZDR). Če je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prejšnjega odstavka, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju pa ima učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (2. odstavek 12. člena ZZZDR). Organ prve stopnje se po podatkih spisov ni spuščal v vprašanje obstoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti tožnice z njenim partnerjem v smislu 2. odstavka 12. člena ZZZDR in ni izvedel dokazov o zatrjevanem dejstvu, kot tudi o višini sredstev obeh v izvenzakonski skupnosti živečih partnerjev, kar bi utegnilo vplivati na drugačno odločitev o stvari. Ker tožena stranka navedene bistvene kršitve pravil postopka (135. člen ZUP) ni odpravila v smislu 2. odstavka 242. člena ZUP, je tudi sama kršila pravila postopka.

Sodišče je spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora zato, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in ker niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je enako kot ZUP, uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).