Jedro

Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Ker je bilo z izpodbijanima odločbama toženca odločeno zgolj o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje na podlagi 63. in 75. člena ZDSS-1 tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Skladno s 63. členom ZDSS-1 je predmet presoje le odločitev toženca, razvidna iz izpodbijanih odločb.

ZPIZ-2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je izpolnil pogoj, določen v 41. členu ZPIZ-2, saj je bil zaradi posledic poškodbe zunaj dela v višini 60 odstotkov in zaradi bolezni v višini 40 odstotkov, z 19. 6. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 22. 5. 2024 ter ista številka zadeve in dosjeja z dne 25. 10. 2023 in da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma pravica do izplačevanja njenega sorazmernega dela, podredno, da se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje. Tožbo v delu na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, pa je s sklepom zavrglo.

2.Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je 9. 7. 1984 pa vse do 31. 10. 2023, bil v rednem delovnem razmerju. Delal je tudi v Sloveniji. Nato je postal invalid in je bil tudi razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Ima skupaj 17 let, 6 mesecev pokojninske dobe, kar izhaja iz priloženih dokazov. V Sloveniji je nepretrgano delal od leta 1996 do 31. 10. 2013. Ne strinja se z odločitvijo toženca, da v času nastanka I. kategorije invalidnosti ni imel dopolnjenih 15 let pokojninske dobe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodno odločbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 22. 5. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 25. 10. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

6.Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnik s tožbo uveljavljal tudi priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Ker je bilo z izpodbijanima odločbama toženca odločeno zgolj o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje na podlagi 63. in 75. člena ZDSS-1 tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Skladno s 63. členom ZDSS-1 je predmet presoje le odločitev toženca, razvidna iz izpodbijanih odločb.

7.V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma sorazmernega dela invalidske pokojnine. Odprto je vprašanje izpolnitve pogoja dopolnjene minimalne pokojninske dobe.

8.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Po 1. alineji navedenega člena pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. V primeru, da je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Določeno je, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta) šteto delovna leta kot polna leta.

9.Tožnik je izpolnil pogoj, določen v 41. členu ZPIZ-2, saj je bil, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, zaradi posledic poškodbe zunaj dela v višini 60 odstotkov in zaradi bolezni v višini 40 odstotkov, z 19. 6. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

10.Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je glede spornega vprašanja toženec enkrat že odločil. S prvostopenjsko odločbo z dne 14. 4. 2021, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 13. 9. 2021, je bilo odločeno, da tožnik zaradi neizpolnjevanja z zakonom določenih pogojev nima pravice do invalidske pokojnine. Taka odločitev je bila v presoji tudi pred sodiščem. S sodbo opr. št. XII Ps 1120/2021 z dne 15. 2. 2022 je sodišče tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnilo. Odločitev je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 132/2022 z dne 18. 5. 2022. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da tožnik ni izpolnil pogoja dopolnitve minimalne pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

11.Tožnik je nato preko nosilca socialnega zavarovanja v BiH ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, pri čemer je kot prilogo k zahtevku predložil nov obrazec BiH/SI 25 z dne 17. 1. 2023.

12.Kot je bilo ugotovljeno že v prej omenjenem pravnomočno končanem postopku, je tožnik v Sloveniji dopolnil 6 let, 1 mesec in 22 dni pokojninske dobe. V tem postopku tožnik drugih dokazov o pokojninski dobi, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji, ni predložil. Gre za podatek iz matične evidence zavarovancev, ki ga je že v prejšnjem postopku, enako kot tudi v tem postopku, pri odločanju upošteval toženec. Tudi tožnik sam je na naroku za glavno obravnavo pojasnil, da ima v Sloveniji 6 let, 1 mesec in 22 dni pokojninske dobe.

13.Ker je tožnik dopolnil tudi pokojninsko dobo v BiH, je bilo, upoštevaje določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum)4 in Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Administrativni dogovor),5 pri seštevanju pokojninske dobe, potrebno upoštevati tudi dobo, kot jo je na predpisanem obrazcu BiH/SI 25 sporočil nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH. Iz omenjenega obrazca, datiranega s 17. 1. 2023 izhaja, da je tožnik v BiH dopolnil 5 let, 2 meseca in 0 dni pokojninske dobe. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, gre za dobo, za katero je tožnik naknadno plačal manjkajoče prispevke. Tožnik je prispevke plačal leta 2022, kar med strankama tudi ni sporno.

14.ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da mora biti pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe izpolnjen ob nastanku invalidnosti. Kot je bilo pojasnjeno v že omenjenem pravnomočno končanem postopku, ki ga povzema tudi sodišče prve stopnje, bi moral tožnik za priznanje zahtevane pravice, ob nastanku invalidnosti dopolniti 11 let in 4 mesece pokojninske dobe. Tedaj pa je tožnik dopolnil dobo v Republiki Sloveniji (6 let, 1 mesec in 22 dni) ter dobo v BiH, ki je bila sporočena na obrazcu z dne 23. 11. 2022 (1 leto, 9 mesecev in 11 dni), skupaj 7 let, 11 mesecev in 4 dni. Tožnik tedaj ni izpolnjeval pogojev za priznanje zahtevane pravice.

15.Pogojev pa, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne izpolnjuje tudi v predmetni zadevi. Kot je bilo že pojasnjeno v sodbi Psp 132/2022 z dne 18. 5. 2022, naknadna plačila prispevkov ne omogočajo tolmačenja, da je bila pokojninska doba dopolnjena do nastopa invalidnosti. Pri naknadnem plačilu prispevkov za nazaj tako ni mogoče upoštevati priznane manjkajoče pokojninske dobe.6 Ne glede na navedeno pa tudi v primeru, če bi se omenjena pokojninska doba, kot jo je sporočil nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH na predpisanem obrazcu z dne 17. 1. 2023 upoštevala, tožnik, kot je to ugotovil tudi toženec v predsodnem postopku, še vedno ne izpolnjuje potrebne gostote pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma do njenega sorazmernega dela. Skupen izračun namreč pokaže, da je upoštevaje vso potrjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji in BiH, tožnik dopolnil 11 let, 3 mesece in 22 dni, dopolniti pa bi moral skupaj 11 let in 4 mesece pokojninske dobe. Manjka mu torej 8 dni, kot je tudi sam pojasnil na naroku za glavno obravnavo.

16.Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da ima tožnik več kot 15 let pokojninske dobe in da zato izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje pravice, kot jo uveljavlja s tožbo.

17.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP, št. 10/2008.

5Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP, št. 10/2008.

6Za čas pred plačilom prispevkov.

Zveza:

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 63, 75 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 41, 41-1, 42, 42-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.