Jedro

Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo dejstva in okoliščine, ki sum storitve kaznivega dejanja utemeljujejo tudi pri obdolženih A. A. in B. B. Dejstvo je, da je bil obdolženemu A. A., ki naj bi kot voznik osebnega vozila Golf spremljal vozilo obdolženega C. C., v katerem so bili pribežniki, zasežen račun Hrvaških avtocest, kar potrjuje sklep, da so skupaj potovali. Prav tako pa je sodišče glede obdolženega B. B. konkretno navedlo, da mu ne verjame, da se je v vozilu nahajal zgolj kot turist. Navedenih ugotovitev oba pritožnika tudi argumentirano ne izpodbijata, temveč zgolj na načelni ravni menita, da ne zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Glede na to, da se je obdolženi B. B. nahajal v vozilu, ki naj bi kot predhodnica spremljalo vozilo, v katerem so bili prebežniki, pa v sedanji fazi postopka tudi ni bistven očitek zagovornika, da temu obdolženca ni dokazana kakršnakoli vloga pri storitvi kaznivega dejanja.

Oba obdolženca sta se znašla v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno stroga zaporna kazen in zato že ta okoliščina sama po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora pobegnila in se s tem skušala izogniti kazenskemu postopku. Navedba, da imata oba obdolženca v tujini zaposlitev in družino, še ne pomeni, da odreditev oziroma podaljšanje pripora ni neogibno potrebna zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da obstoj mednarodnopravnih instrumentov za izročitev obdolžencev sam po sebi ne izključuje begosumne nevarnosti. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker obdolženega A. A. tudi na ozemlje Nemčije ne vežejo trdnejše okoliščine, kolikor pa bi obdolženi B.B. odšel v Turčijo, upoštevajoč tudi, da se mu izteka dovoljenje za bivanje v Nemčiji, bi naši državi ostal nedosegljiv.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženim C. C., A. A. in B. B. pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se pritožujeta zagovornika obdolženih A. A. in B. B.. Zagovornica obdolženega A. A. se smiselno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Zagovornik obdolženega B. B. uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma, nadomesti z milejšim ukrepom.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je uvodoma navedenim obdolžencem pripor podaljšalo po vloženi obtožbi, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Podan je utemeljen sum, da naj bi storili očitano jim kaznivo dejanje, prav tako pa je ocenilo, da se v ničemer niso spremenile okoliščine, ki utemeljujejo begosumno nevarnost. Vsi trije obdolženci so namreč tujci, ki jih na ozemlje naše države ne vežejo nobene okoliščine. Glede na težo kaznivega dejanja pa je še vedno podana nevarnost, da bi na prostosti pobegnili in se s tem izognili uspešni izvedbi kazenskega postopka. Navedene ugotovitve je v nadaljevanju sklepa tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo glede vsakega obdolženca. Sodišče druge stopnje se zato v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa ter glede pritožbenih navedb odgovarja kot sledi.

6. Oba pritožnika enako navajata, da spisovni podatki ne nudijo zadostne opore za ugotovitev obstoja utemeljenega suma, da sta oba obdolženca sodelovala pri ilegalnemu prevozu tujcev. Vendar ta očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijanega sklepa podrobno navedlo dejstva in okoliščine, ki sum storitve kaznivega dejanja utemeljujejo tudi pri obdolženih A. A. in B. B. Dejstvo je, da je bil obdolženemu A. A., ki naj bi kot voznik osebnega vozila Golf spremljal vozilo obdolženega C. C., v katerem so bili pribežniki, zasežen račun Hrvaških avtocest, kar potrjuje sklep, da so skupaj potovali. Prav tako pa je sodišče glede obdolženega B. B. konkretno navedlo, da mu ne verjame, da se je v vozilu nahajal zgolj kot turist. Navedenih ugotovitev oba pritožnika tudi argumentirano ne izpodbijata, temveč zgolj na načelni ravni menita, da ne zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Glede na to, da se je obdolženi B. B. nahajal v vozilu, ki naj bi kot predhodnica spremljalo vozilo, v katerem so bili prebežniki, pa v sedanji fazi postopka tudi ni bistven očitek zagovornika, da temu obdolženca ni dokazana kakršnakoli vloga pri storitvi kaznivega dejanja. Tudi dejstvo, da začasno prebiva v Avstriji, kjer je zaposlen in si je ustvaril življenje, obstoja utemeljenega suma ne more omajati.

7. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je pri obeh navedenih obdolžencih še vedno podana begosumna nevarnost. Tudi te ugotovitve je sodišče prve stopnje v 16. in 17. točki sklepa tako podrobno obrazložilo, da k temu, kar je bilo rečeno, ni treba kaj bistvenega novega dodati. Dejstvo je, da sta se oba obdolženca znašla v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno stroga zaporna kazen in zato že ta okoliščina sama po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora pobegnila in se s tem skušala izogniti kazenskemu postopku. Navedba, da imata oba obdolženca v tujini zaposlitev in družino, še ne pomeni, da odreditev oziroma podaljšanje pripora ni neogibno potrebna zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da obstoj mednarodnopravnih instrumentov za izročitev obdolžencev sam po sebi ne izključuje begosumne nevarnosti. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker obdolženega A. A. tudi na ozemlje Nemčije ne vežejo trdnejše okoliščine, kolikor pa bi obdolženi B. B. odšel v Turčijo, upoštevajoč tudi, da se mu izteka dovoljenje za bivanje v Nemčiji, bi naši državi ostal nedosegljiv. Prav tako zagovornik obdolženega B. B. ne konkretizira milejših ukrepov, ki bi zagotovili navzočnost obdolženca tekom predmetnega postopka, zaradi česar njegovih navedb na tem delu tudi ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Ker glede na vse obrazloženo vloženi pritožbi nista utemeljeno, ju je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.